Sveti oče: Bratsko življenje je popolna podaritev sebe Bogu v bratu

Papež Frančišek je v četrtek, 5. decembra 2024, v avdienco sprejel sestre kanonikinje Svetega Duha v Sassiji in druge skupnosti, povezane s karizmo blaženega Gvida Montpelliera. V svojem govoru je izpostavil predanost francoskega redovnika revnim in bolnim ter se ustavil ob »strogo treznem in ločenem življenju« posvečenih članov bolnišničnega reda, ki ga je ustanovil.

Vatican News

Sveti oče je na začetku spomnil, da je blaženi Gvido Montpellier v Pravilu redovne skupnosti predlagal »vznemirljiv življenjski načrt«, in sicer »posvečati se predvsem skrbi in služenju ubogim«.
»Gre za načrt, ki je v skladu z reformo, ki jo je Inocenc III. spodbujal v redovnem življenju in se je pozneje izoblikoval v novih beraških redovih. To je bilo papeževo zanimanje, ki ga je Sveti Duh znal usmerjati zahvaljujoč poslušanju različnih svetnikov, kot sta blaženi Gvido in sveti Janez de Matha, s katerima se je srečal na začetku svojega pontifikata.«

V nadaljevanju je papež dejal, da je v njihovem pravilu zaobljuba uboštva izražena v posebni obliki: živeti brez osebnega premoženja. »Ta izraz ne pomeni zgolj strogo treznega in umaknjenega življenja, kot je zaobljuba opredeljena danes, ampak je potrebno razumeti, da smo gostje v Božji hiši, v hiši Svete Trojice, ki nas sprejema in jo podelimo z ubogimi, ki smo jim poklicani služiti. Dejansko so prvi redovniki ob izrecnem izpovedovanju treh evangeljskih svetov govorili o uboštvu kot o občestvu po zgledu prve Cerkve, v kateri so bili vsi, ki so postali verniki, skupaj in so imeli vse skupno (prim. Apd 2,44)«.

Ob tem je sveti oče poudaril, da bratsko življenje še zdaleč ne pomeni samo delitve prostorov, nalog in opravil. »Bratsko življenje pomeni popolno podaritev sebe Bogu v bratu. Z ničemer lastnim, kar bi ostalo v poslednji kamrici posvetnih gotovosti, skrito v celici, v žepu ali, kar je še huje, v srcu. Kajti le izhajajoč iz te svobode, z ničemer lastnim, lahko začnemo načrt, v katerem nadaljujemo skupaj in katerega eshatološko znamenje smo; pot k temu, kamor nas vabi Gospod, pot v nebesa. Ne pozabimo, da Jezus ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel (Mt 20,28). To je naš zgled. Sveti bomo toliko, kolikor bomo znali postati majhni in služabniki vseh (prim. Mt 23,10-11)«.