Papež Mednarodno teološko komisijo spodbudil k razvijanju teologije sinodalnosti

Vatican News

V središče postaviti Kristusa

»Jubilej nas vabi, da ponovno odkrijemo Kristusa in se Nanj osredotočimo,« je dejal papež in spomnil, da bomo med svetim letom prav tako praznovali 1700 let od prvega ekumenskega koncila v Niceji. »Ta koncil predstavlja mejnik na poti Cerkve in tudi celotnega človeštva, saj je bila vera v Jezusa, Božjega sina, ki se je učlovečil za nas in naše odrešenje, oblikovana in izpovedana kot luč, ki osvetljuje smisel realnosti in usode vse zgodovine. Cerkev je na ta način odgovorila na povabilo apostola Petra: »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas« (1 Pt 3,15).

Po papeževih besedah je to spodbudo, ki je sicer namenjena vsem kristjanom, mogoče na poseben način povezati s službo, ki so jo teologi poklicani opravljati kot služenje Božjemu ljudstvu: krepiti srečanje s Kristusom, poglobiti pomen njegove skrivnosti, da bi mogli bolje razumeti »kolikšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega spoznanje, da bi se izpolnili do vse Božje polnosti« (Ef 3,18-19).

Bratstvo kot temeljna etična naloga

Nicejski koncil s tem, ko potrdi, da je Sin istega bistva z Očetom, v ospredje postavi nekaj bistvenega: v Jezusu lahko spoznamo Božje obličje in istočasno tudi obličje človeka, s čimer se prepoznamo kot otroci v Sinu in bratje med seboj. To je »bratstvo, ukoreninjeno v Kristusu, ki za nas postane temeljna etična naloga«.

Kot je pripomnil papež, je zato pomembno, da je velik del plenarnega zasedanja bil posvečen pripravi dokumenta, ki bo predstavil sedanji pomen vere, izpovedane v Niceji. Ta dokument bo v svetem letu lahko »dragocen za gojenje in poglabljanje vere«; v kolikor bo izhajal iz Jezusovega lika, pa bo prav tako lahko »ponudil izhodišča in razmišljanja, ki bodo koristila novi kulturni in družbeni paradigmi, ki jo bo navdihovala prav Kristusova človeškost«.

Ponovno prižgati upanje

»Danes, v kompleksnem in pogosto polariziranem svetu, ki je tragično zaznamovan s konflikti in nasiljem, Božja ljubezen, ki se razodeva v Kristusu in se nam podarja v Svetem Duhu, postane poziv, namenjen vsem, da bi se naučili hoditi v bratstvu in postali graditelji pravičnosti in miru. Samo na ta način lahko raztresemo semena upanja tam, kjer živimo,« je izpostavil sveti oče. »Kristusa ponovno postaviti v središče pomeni znova prižgati to upanje in teologija je poklicana, da to stori s stalnim in pametnim delom, v dialogu z vsemi drugimi znanji.«

Teologija sinodalnosti

In tako je sveti oče prišel do drugega poudarka svojega govora, da je namreč treba razvijati teologijo sinodalnosti. Udeleženci rednega zasedanja škofovske sinode so eno točko sklepnega dokumenta namenili nalogi teologije v okviru »karizem, poklicev in služb za poslanstvo« in povabili »teološke ustanove, naj nadaljujejo raziskave, katerih cilj je pojasniti in poglobiti pomen sinodalnosti.« To je bila tudi vizija Pavla VI. ob koncu drugega vatikanskega koncila, ko je ustanovil tajništvo škofovske sinode. »V skoraj 60 letih se je teologija sinodalnosti postopoma razvijala. Danes lahko rečemo, da je zrela. In danes si pastoralne oskrbe ne moremo predstavljati brez te razsežnosti sinodalnosti,« je izpostavil.

Papež je zbrane povabil, naj poleg Kristusovega središčnega mesta upoštevajo tudi »ekleziološko razsežnost«, da bi »bolje razvijali misijonski namen sinodalnosti in soudeležbo celotnega Božjega ljudstva v njegovi raznolikosti kultur in tradicij«. »Rekel bi, da je napočil čas za pogumen korak: razviti teologijo sinodalnosti, teološki razmislek, ki podpira, spodbuja in spremlja sinodalni proces, za novo misijonsko stopnjo, bolj ustvarjalno in drzno, ki jo navdihuje kerigma in ki vključuje vse sestavine Cerkve,« je dejal sveti oče.

Kristus je srce sveta

Govor je sklenil s spodbudo, naj bodo kot apostol Janez, ki je kot ljubljeni učenec z zaupanjem naslonil glavo na Jezusovo srce (prim. Jn 13,25). Kot je zapisal v okrožnici  Dilexit nos (Ljubil nas je), je Presveto Srce Jezusovo »načelo, ki združuje stvarnost, kajti Kristus je srce sveta; njegova velika noč smrti in vstajenja je središče zgodovine, ki je zaradi njega zgodovina odrešenja«.

»Če boste ostali naslonjeni na Gospodovo Srce, bo vaša teologija črpala iz vira in obrodila sadove v Cerkvi in svetu! Temeljnega pomena za rodovitno teologijo pa je, da ne izgubite smisla za humor. Sveti Duh je tisti, ki nam pomaga v tej razsežnosti veselja in humorja.«