Sveti oče o rodnosti: Problem je svet, kakršnega gradimo, in ne otroci, ki se rodijo

Andreja Červek – Vatikan

»Vsak dar otroka nas spominja na to, da Bog zaupa v človeštvo,« je dejal papež Frančišek. To, da smo, da obstajamo po njegovih besedah ni rezultat nekega naključja: »Bog si nas je želel, za vsakega od nas ima velik in edinstven načrt, brez izjeme. S tega vidika je pomembno, da se srečujemo in sodelujemo pri spodbujanju rodnosti z realizmom, daljnovidnostjo in pogumom. In to so bili tudi trije osrednji pojmi, o katerih je papež spregovoril v nadaljevanju svojega govora.

Realizem. Človeško življenje ni problem, ampak dar

Najprej je spomnil, da v preteklosti ni manjkalo študij in teorij, ki so opozarjale na število prebivalcev Zemlje, saj naj bi rojstvo prevelikega števila otrok povzročilo gospodarsko neravnovesje, pomanjkanje virov in onesnaževanje. Ta predvidevanja, ki so zdaj že zdavnaj zastarela, so govorila o ljudeh, kot da so problemi.

»Toda človeško življenje ni problem, ampak dar. In vzrok onesnaževanja in lakote v svetu niso rojeni otroci, temveč odločitve tistih, ki mislijo samo nase, delirij nebrzdanega, slepega in divjega materializma, delirij

 potrošništva, ki kot pogubni virus spodkopava temelj obstoja ljudi in družbe. Problem ni v tem, koliko nas je na svetu, ampak kakšen svet gradimo; problem niso otroci, ampak sebičnost, ki ustvarja nepravičnosti in strukture greha, vse do spletanja nezdrave soodvisnosti med družbenimi, gospodarskimi in političnimi sistemi. Egoizem nas naredi gluhe za glas Boga, ki prvi ljubi in nas uči ljubiti, in za glas naših bratov in sester, ki so ob nas; omrtviči srce, povzroči, da živimo za stvari in ne razumemo več, za kaj; sili nas, da imamo veliko dobrin, ne da bi znali delati dobro. In domovi postanejo polni predmetov in brez otrok ter postanejo zelo žalostni kraji. Problem našega sveta niso otroci, ki se rodijo. Problem so egoizem, potrošništvo in individualizem, zaradi katerih so ljudje siti, osamljeni in nesrečni.«

Prvi pokazatelj upanja za nek narod je število rojstev, je poudaril papež. Brez otrok in mladih država izgubi željo po prihodnosti. Kot primer je navedel Italijo, kjer je povprečna starost trenutno sedeminštirideset let, dosegajo pa se še novi negativni rekordi. »Če bi se morali opreti na te podatke, bi žal morali reči, da Italija tako kot preostala Evropa postopoma izgublja upanje v jutrišnji dan. Stara celina se vse bolj spreminja v postarano celino, utrujeno in vdano celino, ki je tako zaposlena z izganjanjem osamljenosti in tesnobe, da v civilizaciji daru ne zna več uživati v resnični lepoti življenja.«

Pripomnil je, da mu je neki strokovnjak za demografijo povedal, da »sta investiciji, ki trenutno prinašata največ dohodka, proizvodnja orožja in kontracepcijska sredstva. Ena uničuje življenje, druga pa ga preprečuje. To so naložbe, ki prinašajo največ dohodka. Kakšno prihodnost lahko pričakujemo?«

Daljnovidnost. Učinkovita politika in pogumne odločitve

Vprašanje, kako to, da kljub številnim besedam in prizadevanjem, ni preobrata in ni mogoče zaustaviti tega odtekanja življenja, je po papeževih besedah zapleteno, a se ga je kljub temu treba lotiti. Za to pa je potrebna je daljnovidnost, kar je bil drugi poudarek govora.

»Na institucionalni ravni so nujno potrebne učinkovite politike, pogumne, konkretne in dolgoročne odločitve, da bi sejali danes in bi otroci lahko želi jutri. Potrebna je večja zavzetost s strani vseh držav, da bodo mlajše generacije imele pogoje za uresničitev svojih legitimnih sanj. Gre za uresničevanje resnih in učinkovitih odločitev, ki podpirajo družino. Na primer, da se materi ne bi bilo treba odločati med službo in varstvom otrok ali da bi se številni mladi pari osvobodili negotovosti prekarnega dela in nezmožnosti nakupa hiše.«

Na družbeni ravni je pomembno spodbujati kulturo velikodušnosti in medgeneracijske solidarnosti, pogledati navade in življenjske sloge ter se odpovedati odvečnim stvarem, da bi mladim dali upanje za prihodnost, kot se to dogaja v mnogih družinah. »Ne pozabimo,« je poudaril sveti oče, »prihodnost otrok in vnukov se gradi tudi z bolečimi hrbti dolgih let truda ter skritimi žrtvami staršev in starih staršev, v katerih objemu je tih in diskreten dar vseživljenjskega dela. Po drugi strani pa sta priznanje in hvaležnost do njih s strani tistih, ki odraščajo, zdrav odziv, ki kot voda pomešana s cementom naredi družbo trdno in močno. To so vrednote, ki jih je treba ohranjati, to je kultura, ki jo je treba širiti, če želimo imeti jutrišnji dan.«

Pogum. Spremeniti smer in iti proti toku

Tako je papež Frančišek prišel še do tretjega poudarka in spregovoril o pogumu, pri čemer se je obrnil zlasti na mlade ter spodbudil, naj se podajo proti toku. »Vem, da se mnogim med vami prihodnost lahko zdi zaskrbljujoča in da med upadanjem rodnosti, vojnami, pandemijami in podnebnimi spremembami ni enostavno ohranjati živo upanje. Toda ne vdajte se, zaupajte, kajti jutrišnji dan ni nekaj neizogibnega: gradimo ga skupaj in v tem “skupaj” najprej najdemo Gospoda. On je ta, ki nas v evangeliju uči tistega “jaz pa vam pravim”, ki spreminja stvari (prim. Mt 5,38-48). Gre za “ampak”, ki diši po odrešenju, ki pripravlja “izvzetost“, prelom. Ta “ampak” naj postane naš, za vse, tukaj in zdaj. Ne predajmo se vzorcu, ki so ga napisali drugi, ampak si prizadevajmo spremeniti smer, tudi če to pomeni iti proti toku.«

To počnejo tudi organizatorji srečanja o vprašanju rodnosti, za katerega je papež dejal, da pomaga k razmisleku in da se vanj vsako leto bolj vključuje svet politike, podjetništva, bančništva, športa, zabave in novinarstva.