SPES NON CONFUNDIT, bula sklica rednega jubileja leta 2025

Papež Frančišek

SPES NON CONFUNDIT
Bula sklica rednega jubileja leta 2025
FRANČIŠEK
RIMSKI ŠKOF
SLUŽABNIK BOŽJIH SLUŽABNIKOV
TISTIM, KI BODO BRALI TO PISMO,
NAJ UPANJE NAPOLNI SRCE

1. «Spes non confundit», »upanje ne osramoti« (Rim 5,5). V znamenju upanja apostol Pavel vliva pogum krščanski skupnosti v Rimu. Upanje je tudi osrednje sporočilo naslednjega jubileja, ki ga po starodavnem izročilu papež napove vsakih petindvajset let. Mislim na vse romarje upanja, ki bodo prišli v Rim, da bi doživeli sveto leto, in na tiste, ki ga bodo, ker ne bodo mogli priti do mesta apostolov Petra in Pavla, obhajali v delnih Cerkvah. Za vsakogar naj bo to čas živega in osebnega srečanja z Gospodom Jezusom, ki je »vrata« odrešenja (prim. Jn 10,7.9); z Njim, za katerega ima Cerkev poslanstvo, da ga vedno, povsod in vsem oznanja kot »naše upanje« (1 Tim 1,1).

Vsi upajo. V srcu vsakega človeka je shranjeno upanje kot želja in pričakovanje dobrega, klub temu, da ne ve, kaj bo prinesel s seboj jutri. Nepredvidljivost prihodnosti pa vendar poraja včasih nasprotujoča si občutja: od zaupanja do strahu, od vedrine do pobitosti, od gotovosti do dvoma. Pogosto srečamo obupane ljudi, ki na prihodnost gledajo z dvomom in črnogledostjo, kot da jim nič ne more ponuditi sreče.  Naj bo Jubilej za vse priložnost za poživitev upanja. Božja Beseda nam pomaga, da za to najdemo razloge. Pustimo se voditi temu, kar apostol Pavel piše ravno kristjanom v Rimu.

Beseda upanja
2. »Ker smo torej opravičeni iz vere, živimo v miru z Bogom po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem se nam je tudi po veri odprl dostop v to milost, v kateri stojimo in se ponašamo z upanjem na Božjo slavo. […]Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,1-2.5). Sveti Pavel nam ponuja veliko pobud za razmišljanje. Vemo, da Pismo Rimljanom zaznamuje odločilen prehod v njegovi evangelizacijski dejavnosti. Do tega trenutka jo je opravljal na vzhodnem področju cesarstva, sedaj pa ga čaka Rim s tem, kar predstavlja v očeh sveta. Gre za velik izziv, ki se ga mora lotiti v imenu oznanjevanja evangelija, ki ne more poznati ne ovir ne meja. Rimske Cerkve ni ustanovil Pavel in on čuti močno željo, da bi čim prej prišel tja, da bi vsem prinesel evangelij Jezusa Kristusa, umrlega in vstalega, kot oznanilo upanja, ki izpolnjuje obljube, vodi v slavo, in ki utemeljeno na ljubezni ne razočara.

3. Upanje se namreč rodi iz ljubezni in temelji na ljubezni, ki izvira iz Jezusovega na križu prebodenega srca: »Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave« (Rim 5,10). Njegovo življenje se kaže v našem življenju vere, ki se začne s krstom, se razvija v poslušnosti Božji milosti in ga zato oživlja upanje, ki ga vedno obnavlja in napravlja neomajnega, delovanje Svetega Duha.

Dejansko je Sveti Duh tisti, ki s svojo trajno navzočnostjo na poti Cerkve, izžareva v vernih luč upanja. Ohranja jo prižgano kot baklo, ki nikoli ne ugasne, da bi dajala oporo in moč našemu življenju. Krščansko upanje namreč ne vara in ne razočara, ker je utemeljeno na gotovosti, da nas nič in nihče nikoli ne more ločiti od Božje ljubezni: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? […]Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,37-39). Zaradi tega to upanje ne popušča v težavah. Utemeljeno je na veri in se hrani z ljubeznijo ter nam tako omogoča, da gremo naprej v življenju. Sveti Avguštin v zvezi s tem piše: »V nobenem življenju ni mogoče živeti brez teh treh nagnjenj duše: verovati, upati, ljubiti.«[1]

4. Sv. Pavel je zelo stvaren. Ve, da življenje sestavljajo veselja in bolečine, da je ljubezen podvržena preizkušnji, ko težave naraščajo in se zdi, da se bo upanje porušilo pred trpljenjem. In vendar piše: »Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo s stiskami, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje« (Rim 5,3-4). Za apostola so stiske in trpljenje značilni stanji tistih, ki oznanjajo evangelij v kontekstu nerazumevanja in preganjanja (prim. 2 Kor 6,3-10). Vendar se v takih razmerah skozi temo zagleda luč. Odkrijemo, da evangelizacijo podpira moč, ki izvira iz Kristusovega križa in vstajenja. In to vodi k razvoju kreposti, ki je v tesnem sorodu z upanjem: potrpežljivost. Sedaj smo navajeni, da hočemo vse in takoj, v svetu, kjer je naglica postala stalnica. Nimamo več časa, da bi se srečali in pogosto se tudi v družinah težko zberemo skupaj in se mirno pogovarjamo. Naglica je potrpežljivost pognala v beg in ljudem povzročila veliko škodo. Namesto nje prihajajo nepotrpežljivost, živčnost, neosnovano nasilje, ki povzročajo nezadovoljstvo in zapiranje.

Vrh tega v obdobju interneta, kjer prostor in čas izpodriva »tukaj in sedaj«, potrpežljivost ni domača. Če bi bili še vedno sposobni z začudenjem gledati na stvarstvo, bi lahko razumeli, kako odločilna je potrpežljivost. Čakati na menjavanje letnih časov z njihovimi sadovi; opazovati življenje živali in cikle njihovega razvoja; imeti preproste oči sv. Frančiška, ki je v svoji Hvalnici stvarstva, napisani ravno pred 800 leti, na stvarstvo gledal kot na veliko družino ter sonce imenoval »brat« in luno »sestra«.[2] Ponovno odkriti potrpežljivost stori veliko dobrega nam samim in drugim. Sv. Pavel se pogosto zateče k potrpežljivosti, da poudari pomembnost vztrajnosti in zaupanja v to, kar nam je Bog obljubil, predvsem pa izpričuje, da je Bog potrpežljiv z nami, On, ki je »Bog potrpežljivosti in tolažbe« (Rim 15,5). Potrpežljivost, ki je tudi sad Svetega Duha, ohranja živo upanje in ga utrjuje kot krepost in način življenja. Zato se naučimo pogosto prositi za milost potrpežljivosti, ki je hčerka upanja in ga hkrati podpira.

Pot upanja
5. Iz tega prepleta upanja in potrpežljivosti se jasno pokaže, da je krščansko življenje pot, ki potrebuje tudi močne trenutke, da hrani in učvrsti upanje, ki je nenadomestljiv spremljevalec, ki omogoči zagledati cilj: srečanje z Gospodom Jezusom. Všeč mi je razmišljati, da je pot milosti, ki jo je poživljala ljudska duhovnost, predhajala napoved prvega Jubileja leta 1300. Ne smemo namreč pozabiti različnih oblik, preko katerih se je milost odpuščanja v obilju razlivala na sveto verno Božje ljudstvo. Omenimo na primer veliko »odpuščanje«, ki ga je sv. Celestin V. želel podeliti vsem, ki so se 28. in 29. avgusta 1294 odpravili v Baziliko Svete Marije iz Collemaggia v L'Aquili, šest let preden je papež Bonifacij VIII. ustanovil sveto leto. Cerkev je torej že doživljala jubilejno milost usmiljenja. Še prej, leta 1216, je papež Honorij III. sprejel  prošnjo sv. Frančiška, ki je prosil odpustek za tiste, ki bi obiskali Porcijunkulo v prvih dveh dnevih avgusta. Isto lahko trdimo za romanje v Santiago de Compostela. Papež Kalist II. je leta 1122 dovolil obhajanje Jubileja v tem svetišču vsakič, ko praznik apostola Jakoba pade na nedeljo. Dobro je, da se ta »obširen« način jubilejnih praznovanj nadaljuje, da bi moč Božjega odpuščanja podpirala in spremljala pot skupnosti in posameznikov.

Ni naključje, da romanje izraža temeljno prvino vsakega jubilejnega dogodka. Podati se na pot, je značilno za tistega, ki gre iskat smisel življenja. Peš romanje močno spodbuja ponovno odkritje vrednote tišine, napora, bistvenosti. Tudi v prihodnjem letu bodo romarji upanja prehodili starodavne in sodobne poti, da bi močneje doživljali jubilejno izkušnjo. Poleg tega bodo v samem mestu Rimu tradicionalnim potem katakomb in Sedmerih cerkva dodane še poti vere. Prehajanje iz ene države v drugo, kot bi bile meje presežene, prehajati iz enega mesta v drugega v kontemplaciji stvarstva in umetniških del bo omogočilo, da bomo ohranjali različna izkustva in kulture, ter v sebi nosili lepoto, ki harmonizirana po molitvi vodi k zahvaljevanju Bogu za čudeže, ki jih je storil. Jubilejne cerkve ob poteh in v mestu so lahko oaze duhovnosti, kjer lahko okrepčamo pot vere in se odžejamo pri vrelcih upanja, najprej s pristopanjem k zakramentu sprave, ki je nenadomestljivo izhodišče resnične poti spreobrnjenja. V delnih Cerkvah naj se na poseben način skrbi za pripravo duhovnikov in vernikov na spoved in dostopnost zakramenta v individualni obliki.

Posebno povabilo na to romanje želim nameniti vernikom Vzhodnih Cerkva, zlasti tistim, ki so že v polnem občestvu s Petrovim naslednikom. Ti, ki so zaradi svoje zvestobe Kristusu in Cerkvi veliko trpeli, pogosto do smrti, se morajo čutiti še posebej dobrodošli v tem Rimu, ki je tudi zanje Mati in ki hrani veliko spominov na njihovo prisotnost. Katoliška Cerkev, ki jo bogatijo njihove starodavne liturgije, teologija in duhovnost očetov, menihov in teologov, želi simbolično izraziti svojo dobrodošlico njim in njihovim pravoslavnim bratom in sestram v obdobju, ko že doživljajo romanje križevega pota, s katerim so pogosto prisiljeni zapustiti svoje domovine, svoje svete dežele, iz katerih jih nasilje in negotovost preženeta v bolj varne države. Upanje, da jih bo Cerkev ljubila, da jih ne bo zapustila, ampak jim bo sledila povsod, kamor bodo šli, znamenje Jubileja naredi še močnejše.

6. Sveto leto 2025 je nadaljevanje predhodnih milostnih dogodkov. Ob zadnjem rednem Jubileju smo prestopili prag dveh tisočletij od rojstva Jezusa Kristusa. Pozneje sem 13. marca leta 2015 napovedal Izredni Jubilej z namenom, da bi pokazali in omogočili srečanje z Božjim »Obličjem usmiljenja«,[3] ki je osrednje oznanilo evangelija za vsakega človeka v vseh časih. Sedaj je napočil čas za nov Jubilej, v katerem moremo še bolj odpreti sveta vrata, da bomo ponudili živo doživetje Božje ljubezni, ki v srcu zbuja zanesljivo upanje odrešenja v Kristusu. Istočasno bo to sveto leto usmerjalo pot proti drugi temeljni obletnici za vse kristjane. Leta 2033 bomo namreč obhajali dva tisoč let odrešenja, ki je bilo uresničeno po trpljenju, smrti in vstajenju Gospoda Jezusa. Na ta način smo pred potjo, ki jo zaznamujeta dve veliki etapi, v katerih Božja milost predhaja in spremlja ljudstvo, ki hodi goreče v veri, dejavno v dejavni ljubezni in vztrajno v upanju (prim. 1 Tes, 1,3).

Podprt s tako dolgim izročilom in v prepričanju, da bo to sveto leto za vso Cerkev lahko močno doživetje milosti in upanja, določam, da se bodo sveta vrata Bazilike sv. Petra v Vatikanu odprla 24. decembra leta 2024, s čimer se bo začel redni Jubilej. Naslednjo nedeljo, 29. decembra 2024, bom odprl sveta vrata svoje katedrale Svetega Janeza v Lateranu, ki bo 9. novembra letos obhajala 1700 letnico posvetitve. Potem bodo 1. januarja 2025, na praznik Marije, Svete Božje Matere, odprta sveta vrata v papeški baziliki Svete Marije Velike. Kočno bodo v nedeljo, 5. januarja 2025, odprta sveta vrata papeške bazilike Svetega Pavla zunaj obzidja. Ta zadnja tri sveta vrata bodo zaprta v nedeljo, 28. decembra 2025.

Poleg tega določam, naj v nedeljo, 29. decembra 2024, v vseh katedralah in konkatedralah krajevni škofje obhajajo sveto evharistijo kot slovesno odprtje jubilejnega leta po Obredniku, ki bo pripravljen za to priložnost. Za obhajanje v konkatedralni cerkvi lahko škofa nadomesti njegov posebej imenovan delegat. Romanje iz cerkve, ki bo izbrana za collectio, proti katedrali, bo znamenje poti upanja, ki obsijana z Božjo Besedo združuje vernike. V njej naj se preberejo nekateri odlomki tega dokumenta in naj se ljudstvu oznani jubilejni odpustek, ki ga bo moč pridobiti po predpisih, ki jih vsebuje isti Obrednik za obhajanje Jubileja v delnih Cerkvah. Med svetim letom, ki se bo v delnih Cerkvah končalo v nedeljo, 28. decembra 2025, je treba poskrbeti, da bo Božje ljudstvo lahko s polnim sodelovanjem moglo sprejeti tako oznanilo upanja Božje milosti, kakor tudi znamenja, ki pričajo o njegovi učinkovitosti.

Redni Jubilej se bo končal z zaprtjem svetih vrat papeške bazilike Svetega Petra v Vatikanu 6. januarja 2026, na praznik Gospodovega razglašenja. Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!

Znamenja upanja
7. Poleg tega, da upanje zajemamo v Božji milosti, smo poklicani, da ga ponovno odkrijemo tudi v znamenjih časov, ki nam jih ponuja Gospod. Kakor pravi 2. vatikanski koncil, »je Cerkev v vsakem času dolžna preiskovati znamenja časov in jih razlagati v luči evangelija. Tako more potem na vsakem rodu prilagojen način odgovarjati na večno vpraševanje ljudi o smislu človekovega sedanjega in prihodnjega življenja in o njunem medsebojnem odnosu.«[4] Zato je nujno potrebno, da smo pozorni na veliko dobrega, ki je v svetu, da ne bi popustili skušnjavi in bi se imeli za premagane od zla in nasilja. Vendar pa znamenja časov, ki vsebujejo hrepenenje človeškega srca, ki potrebuje Božjo odrešenjsko navzočnost, zahtevajo, da jih spremenimo v znamenja upanja.

8. Prvo znamenje upanja se spremeni v mir za svet, ki se je znova znašel pogreznjen v tragedijo vojne. Človeštvo, ki je pozabilo drame preteklosti, je podvrženo novi in težki preizkušnji, v kateri veliko prebivalcev zatira brutalnost nasilja. Kaj še manjka tem ljudstvom, da še niso pretrpeli? Kako je mogoče, da njihov obupni krik po pomoči ne spodbudi voditeljev narodov, da bi končali preveč regionalnih spopadov, zavedajoč se posledic, do katerih lahko pride na globalni ravni? Je preveč sanjati, da bi orožje umolknilo in bi se nehalo prinašati uničenje in smrt? Jubilej naj nas spomni, da bodo tiste, »ki delajo za mir, imenovali Božji sinovi« (Mt 5,9). Potreba po miru poziva vse in jim nalaga zasledovanje konkretnih projektov. Naj ne manjka zavezanosti diplomacije, da pogumno in ustvarjalno gradi prostore za pogajanja, ki so namenjena trajnemu miru.

9. Gledati v prihodnost z upanjem je enako kot imeti pogled na življenje, poln navdušenja, ki ga je treba posredovati. Žal moramo z žalostjo ugotoviti, da v mnogih situacijah tega pogleda manjka. Prva posledica je izguba želje po prenašanju življenja. Zaradi divjega ritma življenja, strahov pred prihodnostjo, pomankanja zagotovljenih delovnih mest in ustrezne socialne varnosti, zaradi družbenih modelov, v katerih agendo narekuje iskanje dobička namesto skrb za odnose, smo v različnih državah priče zaskrbljujočemu padcu rodnosti. Nasprotno, v drugih kontekstih je »obdolževanje demografske rasti, ne pa skrajnega in selektivnega porabništva nekaterih način, da se ne soočamo s problemi.«[5]

Odprtost za življenje z odgovornim materinstvom in očetovstvom je načrt, ki ga je Stvarnik zapisal v srca in telesa moških in žensk, saj je poslanstvo, ki ga Gospod zaupa zakoncem in njihovi ljubezni. Nujno je potrebno, da poleg zakonodajne zavezanosti držav ne manjka prepričana podpora skupnosti vernikov in celotne družbene skupnosti v vseh njenih sestavnih delih, kajti želja mladih po rojevanju novih sinov in hčera, kot sad rodovitnosti njihove ljubezni, daje prihodnost vsaki družbi in je vprašanje upanja, saj je odvisna od upanja in rojeva upanje.

Krščanska skupnost zato ne more biti manj spretna pri podpiranju potrebe po družbeni zavezi za upanje, ki mora biti vključujoča in ne ideološka, in naj dela za prihodnost, zaznamovano z nasmehom mnogih dečkov in deklic, ki prihajajo, da bi napolnili sedaj že preveč praznih zibelk v mnogih delih sveta. Vsi pa si morajo v resnici povrniti veselje do življenja, saj se človeško bitje, ki je ustvarjeno po Božji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26), ne more zadovoljiti preživetjem ali životarjenjem, s prilagoditvijo sedanjosti, ko se pusti zadovoljiti zgolj materialnim stvarnostim. To zapira v individualizem in razjeda upanje, povzroča pa žalost, ki se ugnezdi v srcu in nas dela jedke in nestrpne.

10. V jubilejnem letu bomo poklicani, da bi bili oprijemljiva znamenja upanja za številne brate in sestre, ki živijo v težkih razmerah. Mislim na zapornike, ki jim je odvzeta prostost in poleg strogosti zapora vsak dan doživljajo čustveno praznino, naložene omejitve in v nemalo primerih tudi pomanjkanje spoštovanja. Vladam predlagam, da v jubilejnem letu sprejmejo pobude, ki vračajo upanje; oblike amnestije ali oprostitve kazni, katerih cilj je pomagati ljudem, da ponovno pridobijo zaupanje vase in v družbo; programi ponovne vključitve v skupnost, čemur mora odgovarjati konkretna zavezanost spoštovanju zakonov.

Gre za starodavni klic, ki izhaja iz Božje besede in z vso svojo modrostno vrednostjo ostaja v klicanju dejanj prizanesljivosti in osvoboditve, ki nam omogočajo, da začnemo znova: »Posvetite petdeseto leto in razglasite po deželi osvoboditev vsem njenim prebivalcem! To naj vam bo jubilej in vsakdo naj se vrne k svoji lastnini, vsak k svoji rodbini« (3 Mz 25,10). Določbe Mojzesove postave je privzel prerok Izaija: »Duh Gospoda Boga je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti« (Iz 61,1-2). Gre za besede, ki jih je Jezus sprejel za svoje na začetku javnega delovanja, ko je razglasil, da se je v njem izpolnilo »leto Gospodove milosti« (prim. Lk 4,18-19). Na vseh koncih sveta bi morali verniki, zlasti pa pastirji, postati razlagalci teh zahtevkov in oblikovati enoten glas, ki naj pogumno zahteva dostojne razmere za zaprte, spoštovanje človekovih pravic in predvsem odpravo smrtne kazni, ukrepa, ki je nasproten krščanski veri in uničuje vsako upanje na odpuščanje in prenovo.[6] Da bi zapornikom ponudili konkretno znamenje bližine, želim sam odpreti sveta vrata v zaporu, da bi bila zanje simbol, ki vabi, naj v prihodnost gledajo z upanjem in s prenovljeno zavezanostjo življenju.

11. Znamenja upanja bodo ponujena bolnikom, ki so doma ali se nahajajo v bolnišnicah. Naj njihovo trpljenje najde olajšanje v bližini ljudi, ki jih obiskujejo, in v naklonjenosti, ki so je deležni. Dela usmiljenja so tudi dela upanja, ki v srcih prebujajo čustva hvaležnosti. Naj hvaležnost doseže vse zdravstvene delavce, ki v pogosto težkih pogojih opravljajo svoje poslanstvo z obzirno skrbjo za bolne in najbolj krhke ljudi.

Naj ne manjka vključujoče pozornosti do tistih, ki so se znašli v posebej napornih življenjskih pogojih in doživljajo lastno šibkost, zlasti če so jih prizadele bolezni ali invalidnosti, ki zelo omejujejo njihovo osebno samostojnost. Skrb zanje je hvalnica človeškemu dostojanstvu, pesem upanja, ki zahteva soglasnost celotne družbe.

12. Znamenja upanja potrebujejo tudi tisti, ki ga sami v sebi predstavljajo: mladi. Žal pogosto doživljajo, da se njihove sanje zrušijo. Ne smemo jih razočarati: prihodnost temelji na njihovem navdušenju. Lepo jih je videti, kako sprostijo energije, na primer, ko si zavihajo rokave in se prostovoljno lotijo katastrofalnih razmer ali socialne stiske. Žalostno pa je videti mlade brez upanja; po drugi strani, ko je prihodnost negotova in neprepustna za sanje, ko študij ne ponuja priložnosti in pomanjkanje dela ali zadosti stalne zaposlitve grozijo, da bodo izničili želje, je neizogibno, da se sedanjost živi v malodušnosti in dolgočasju. Utvara mamil, nevarnost prestopkov in iskanje minljivega v njih bolj kot v drugih ustvarjajo zmedo ter skrivajo lepoto in smisel življenja, zaradi česar zdrsnejo v temačna brezna in kar jih potiska v samouničujoča dejanja. Zato naj bo Jubilej v Cerkvi priložnost za zagon v zvezi z njimi. S prenovljeno zavzetostjo poskrbimo za mlade, za študente, za zaročence, za mlade rodove! Naj bo bližina z mladimi, ki so veselje in upanje Cerkve in sveta!

13. Znamenj upanja ne sme manjkati tudi v zvezi z migranti, ki zapustijo svojo deželo v iskanju boljšega življenja zase in za svoje družine. Njihovih pričakovanj naj ne onemogočijo predsodki in zaprtost. Sprejem, ki široko odpira roke za vsakega po njegovem dostojanstvu, naj spremlja odgovornost, da nikomur ne bomo odrekli pravico do graditve boljše prihodnosti. Številnim pregnancem, beguncem in pribežnikom, ki jih kontroverzni mednarodni dogodki silijo v beg, da bi se izognili vojnam, nasilju in diskriminacijam, naj bodo zagotovljeni varnost in dostop do dela in izobraževanja, ki sta potrebni sredstvi za njihovo vključevanje v nov družbeni okvir.

Krščanska skupnost naj bo vedno pripravljena bratiti pravice najšibkejših. Naj velikodušno odpre vrata sprejemanja, da nikoli ne bo nikomur manjkalo upanje na boljše življenje. V srcih naj odmeva Gospodova beseda, ki je v priliki o poslednji sodbi dejala: »Tujec sem bil in ste me sprejeli«, kajti »kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35.40).

14. Znamenja upanja zaslužijo starejši, ki pogosto doživljajo osamljenost in občutek zapuščenosti. Ceniti zaklad, ki ga predstavljajo, njihove življenjske izkušnje, modrost, ki jo prinašajo in prispevek, ki ga lahko nudijo, je obveznost za krščansko skupnost in za civilno družbo, ki sta poklicani, da skupaj delata za zavezništvo med generacijami.

Posebno misel namenjam dedkom in babicam, ki prestavljajo prenos vere in življenjske modrosti na mlajše rodove. Naj jih podpira hvaležnost otrok in ljubezen vnukov, ki v njih najdejo korenine, razumevanje in spodbudo.

15. Z žalostjo kličem upanje za milijarde revežev, ki jim pogosto primanjkuje potrebnega za življenje. Spričo vedno novih valov obubožanja, ki si sledijo, obstaja nevarnost, da se bomo na to navadili in sprijaznili. Vendar ne moremo odvračati pogleda od tako dramatičnih razmer, na katere sedaj naletimo vsepovsod, ne samo v določenih območjih sveta. Vsak dan srečujemo revne ali obubožane ljudi in včasih so lahko naši sosedje. Pogosto nimajo prebivališča, ne zadostne hrane za tisti dan. Trpijo zaradi izključenosti in brezbrižnosti mnogih. Pohujšljivo je, da je v svetu, ki je obdarjen z ogromnimi viri, ki so v veliki meri namenjeni oboroževanju, revnih »velika večina planeta, več milijard ljudi. Ti so danes predmet političnih in gospodarskih razprav, vendar se zdi, da so njihove težave kot nekakšen privesek, skoraj kot obvezno dodatno ali obrobno vprašanje, če jih nimajo za čisto kolateralno škodo. Ko gre za izvedbo, namreč pogosto ostanejo na zadnjem mestu.«[7] Ne pozabimo: ubogi so skoraj vedno žrtve, ne krivci.

Pozivi za upanje
16. Kot odmev starodavnih besed prerokov nas Jubilej spominja, da dobrine zemlje niso namenjene peščici privilegiranih, ampak vsem. Nujno je, da tisti, ki imajo bogastvo, postanejo velikodušni in prepoznati obraze svojih bratov v stiski. Posebej mislim na tiste, ki jim primanjkuje vode in hrane: lakota je pohujšljiva globoka rana v telesu človeštva in nas vse vabi k trepetu vesti. Ponavljam poziv, da »z denarjem, ki gre za orožje in druge vojaške stroške, ustanovimo Svetovni sklad za končno resnično odpravo lakote in razvoj najrevnejših držav, da bi se njihovi prebivalci ne zatekali k nasilnim ali dvomljivim rešitvam in ne bi bili prisiljeni zapustiti svojih držav, temveč bi se trudili za človeka vredno življenje.«[8]

Ob jubilejnem letu želim izreči še eno užaloščeno povabilo, ki je namenjeno najbogatejšim narodom, da bi prepoznali težo mnogih sprejetih odločitev in se odločili, da oprostijo dolgove državam, ki jih nikoli ne bi mogle poplačati. Prej kot za velikodušnost gre za vprašanje pravičnosti, ki ga je danes še zaostrila nova oblika neenakosti, ki smo se je začeli zavedati: »Predvsem med Severom in Jugom v resnici ostaja 'ekološki dolg', povezan s komercialnimi nesorazmerji. To ima posledice na ekološkem področju, pa tudi v pretirani uporabi naravnih virov, kar so v preteklosti počele nekatere države.«[9] Kot uči Sveto pismo, zemlja pripada Bogu, mi vsi pa na njej prebivamo kot »tujci in priseljenci« (3 Mz 25,23). Če hočemo v resnici v svetu pripraviti pot miru, si prizadevajmo za popravo oddaljenih vzrokov za krivice, izravnavo krivičnih in nerešljivih dolgov in da bomo nasitili lačne.

17. Med naslednjim Jubilejem bo prišlo do za vse kristjane zelo pomembne obletnice. Pravzaprav bo minilo 1700 let od obhajanja prvega velikega ekumenskega koncila, koncila v Niceji. Dobro je spomniti, da so se pastirji že od apostolskih časov ob različnih priložnostih srečevali v zborih z namenom, da bi obravnavali doktrinalne teme in disciplinarna vprašanja. V prvih stoletjih krščanstva so se sinode pomnožile tako na krščanskem Vzhodu kot Zahodu, kar kaže, kako pomembno  je bilo varovanje edinosti Božjega ljudstva in zvesto oznanjevanje evangelija. Jubilejno leto bo lahko pomembna priložnost, da damo konkretnost sinodalni obliki, ki jo krščanska skupnost danes čuti kot vedno bolj potreben izraz za boljše odgovarjanje na nujnost evangelizacije: vsi krščeni, vsak s svojo karizmo in službo, so soodgovorni za to, da bodo mnogovrstna znamenja upanja pričala o prisotnosti Boga v svetu.

Naloga Nicejskega koncila je bila ohraniti edinost, ki jo je resno ogrožalo zanikanje božanstva Jezusa Kristusa in njegove enakosti z Očetom. Navzočih je bilo približno tristo škofov, ki so se 20. maja 325 zbrali v cesarski palači, sklicani po spodbudi cesarja Konstantina. Po raznih razpravah so se vsi po milosti Duha prepoznali v izpovedi vere, ki jo še danes izpovedujemo v nedeljskem evharističnem obhajanju. Koncilski očetje so hoteli to veroizpoved začeti tako, da so prvič uporabili izraz »verujemo«,[10] v znamenje, da so v tem »verujemo« vse Cerkve združene v občestvu in da vsi kristjani izpovedujejo isto vero.

Nicejski koncil je mejnik v zgodovini Cerkve. Njegova obletnica vabi kristjane, naj se združijo v hvalnici in zahvaljevanju Presveti Trojici in zlasti Jezusu Kristusu, Božjemu Sinu, ki je »enega bistva z Očetom«,[11] ki nam je razodel to skrivnost ljubezni. Vendar pa Niceja predstavlja tudi povabilo vsem Cerkvam in cerkvenim skupnostim, naj nadaljujejo po poti vidne edinosti, naj se ne naveličajo iskati primernih oblik za poln odgovor na Jezusovo molitev: » … da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21).

Na Nicejskem koncilu je šlo tudi za datiranje velike noči. Glede tega so še danes različna stališča, ki preprečujejo, da bi na isti dan obhajali temeljni dogodek vere. Po previdnostnih okoliščinah se bo to zgodilo ravno v letu 2025. Naj bo to poziv za vse kristjane Vzhoda in Zahoda, da naredimo odločilen korak k edinosti glede skupnega datuma za veliko noč. Prav je, da omenimo, da mnogi ne poznajo več hudih napadov v preteklosti in ne razumejo, kako morajo glede tega obstajati delitve.

Zasidrani v upanju
18. Upanje skupaj z vero in ljubeznijo oblikuje triptih »teologalnih kreposti«, ki izražajo bistvo krščanskega življenja (prim. 1 Kor 13,13; 1 Ts 1,3). V njihovi neločljivi dinamiki je upanje tisto, ki tako rekoč daje usmeritev, kaže smer in cilj verujočega bivanja. Zato nas apostol Pavel vabi, naj bomo »veseli v upanju, potrpežljivi v stiski, vztrajni v molitvi« (Rim 12,12). Da, biti moramo »polni upanja« (prim. Rim 15,13), da bomo verodostojno in privlačno izpričevali vero in ljubezen, ki ju nosimo v srcu; da bo vera vesela, ljubezen navdušena; da bo vsak sposoben podariti vsaj nasmeh, dejanje prijateljstva, bratski pogled, iskreno poslušanje, zastonjsko uslugo, vedoč, da v Jezusovem Duhu lahko to postane rodovitno seme upanja za tistega, ki ga prejme. Kakšen pa je temelj našega upanja? Da bi to razumeli, je dobro, da se zadržimo pri razlogih za naše upanje (prim. 1 Pt 3,15).

19. »Verujem v večno življenje«.[12] Tako izpoveduje naša vera in v teh besedah najde krščansko upanje svoj temeljni kamen. Upanje je namreč »božja krepost, s katero hrepenimo po […] večnem življenju kot svoji sreči«.[13] 2. vatikanski koncil pravi: »Če manjka Božji temelj in upanje na večno življenje, je človekovo dostojanstvo kar najhuje ranjeno, kakor to danes mnogokrat ugotavljamo, in brez rešitve ostanejo uganke življenja in smrti, krivde in trpljenja, tako da se ljudje neredko pogrezajo v obup«.[14] V moči upanja, v katerem smo bili rešeni in ob pogledu na čas, ki mineva, pa smo mi prepričani, da zgodovina človeštva in zgodovina vsakega izmed nas ne tečeta proti slepi pegi ali temnemu breznu, ampak sta usmerjeni k srečanju z Gospodom v slavi. Živimo torej v pričakovanju njegovega ponovnega prihoda in v upanju, da bomo večno živeli z Njim. In v tem duhu sprejemamo ganljiv klic prvih kristjanov, s katerim se končuje Sveto pismo: »Pridi, Gospod Jezus!« (Raz 22,20).

20. Umrli in vstali Jezus je srce naše vere. Ko sv. Pavel v nekaj besedah, samo štiri glagole uporabi, izrazi to vsebino, nam posreduje »jedro« našega upanja: »Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim« (1 Kor 15,3-5. Kristus je umrl, bil pokopan, bil obujen, se je prikazal. Za nas je šel skozi dramo smrti. Očetova ljubezen ga je obudila v moči Duha in njegovo človeškost naredila za prvino večnosti za naše odrešenje. Krščansko upanje je ravno v tem: pred smrtjo, kjer se zdi, da je vsega konec, prejmemo gotovost, da po Kristusovi zaslugi, po zaslugi njegove milosti, ki nam je bila posredovana v krstu, da »se življenje spremeni, ne pa uniči«[15] za vedno. Pri krstu namreč, pokopani skupaj s Kristusom, prejmemo v Njem dar novega življenja, ki podre zid smrti in iz nje naredi prehod v večnost.

In če spričo smrti, boleče ločitve, ki nas prisili, da zapustimo najljubše naklonjenosti, ni dovoljena nobena retorika, nam bo Jubilej ponudil priložnost, da z brezmejno hvaležnostjo ponovno odkrijemo dar tistega novega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, ki je sposobno preoblikovati njeno dramo. Pomembno je v jubilejnem okviru ponovno premisliti, kako so to skrivnost razumeli od prvih stoletij vere. Dolgo časa so kristjani na premier gradili krstni bazen v osmerokotni obliki, in še danes lahko občudujemo veliko antičnih krstilnic, ki ohranjajo to obliko, kot v Rimu pri Svetem Janezu v Lateranu. To nakazuje, da se v krstnem studencu začenja osmi dan, to je dan vstajenja, dan, ki gre onstran običajnega ritma, ki ga zaznamuje tedenski ritem, in tako ciklus časa odpira večnostni razsežnosti, življenju, ki traja za vedno. To je cilj, h kateremu stremimo na svojem zemeljskem potovanju (prim. Rim 6,22).

Najbolj prepričljivo pričevanje tega upanja nam podarjajo mučenci, ki so se, trdni v veri v vstalega Kristusa, znali odpovedati življenju samemu tukaj spodaj, samo da ne bi izdali svojega Gospoda. Prisotni so v vseh obdobjih in so morda številnejši kot kdaj koli prisotni v naših dneh, kot pričevalci življenja, ki ne pozna konca. Varovati moramo njihovo pričevanje, da bo naše upanje postalo rodovitno.

Ti mučenci, ki pripadajo različnim krščanskim izročilom, so tudi semena edinosti, ker izražajo ekumenizem krvi. V času Jubileja je torej moja živa želja, da ne bi manjkalo ekumensko slavje, da bi pokazali bogastvo pričevanja teh mučencev.

21. Kaj bo torej z nami po smrti? Z Jezusom onstran tega praga je večno življenje, ki je v polnem občestvu z Bogom, v zrenju in v deležnosti njegove neskončne ljubezni. Kolikor sedaj živimo v upanju, bomo tedaj videli v resničnosti. V zvezi s tem je sv. Avguštin zapisal: »Kadar bom z vsem svojim bitjem priklenjen nate, ne bo zame nikjer bolečine ne truda in moje življenje bo živo, do vrha napolnjeno s tabo.«[16] Kaj bo torej značilno za to polnost občestva? Da bomo srečni. Sreča je poklicanost človeškega bitja, cilj, ki zadeva vse.

Kaj pa je sreča? Kakšno srečo pričakujemo in si je želimo? Ne minljive veselosti, bežnega zadovoljstva, ki, ko je enkrat doseženo, terja še in vedno več v spirali pohlepa, v kateri človeška duša ni nikoli sita, ampak vedno bolj prazna. Potrebujemo srečo, ki je dokončno izpolnjena v tem, kar nas uresničuje oziroma v ljubezni, tako da lahko že sedaj rečemo: »Ljubljen sem, torej obstajam; in bom večno obstajal v ljubezni, ki ne razočara in od katere me nič in nihče ne bo mogel nikoli ločiti.« Spomnimo se še besed apostola: »Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu« (Rim 8,38-39).

22. Druga resničnost, povezana z večnim življenjem, je Božja sodba, bodisi ob koncu našega bivanja kot ob koncu časov. Umetnost jo je pogosto skušala predstaviti – pomislimo na Michelangelovo mojstrovino v Sikstinski kapeli – s sprejemanjem teološkega pojmovanja časa in s prenašanjem občutka strahu v tistega, ki jo je opazoval. Če je prav, da se z veliko zavestjo in resnostjo pripravljamo na trenutek, ki povzame celotno bivanje, je istočasno potrebno, da to vedno počnemo v razsežnosti upanja, teologalne kreposti, ki podpira življenje in omogoča, da ne pademo v strah. Sodba Boga, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), bo lahko temeljila samo na ljubezni, še posebej na tem, kolikor smo jo ali pa je nismo uresničevali v odnosu do najbolj potrebnih, v katerih je navzoč Kristus, Sodnik (prim. Mt 25,31-46). Gre torej za sodbo, ki je drugačna od sodb ljudi in od zemeljskih sodišč. Razumeti jo moramo kot odnos resnice z Bogom-ljubeznijo in s seboj znotraj nedoumljive skrivnosti Božjega usmiljenja. Sveto pismo v zvezi s tem pravi: »S takim ravnanjem si svoje ljudstvo poučil, da mora pravični biti prijatelj ljudi. Svojim otrokom vlivaš veliko upanje, ker daješ po grehu čas za kesanje […] in da bi pričakovali tvoje usmiljenje, kadar smo sojeni« (Mdr 12,19.22). Kot je pisal Benedikt XVI.: »V trenutku sodbe izkusimo in sprejmemo to premoč njegove ljubezni nad zlom v svetu in v nas. Bolečina ljubezni bo naša rešitev in naše veselje.«[17]

Sodba se torej nanaša na odrešenje, v katerega upamo in nam ga je Jezus pridobil s svojo smrtjo in vstajenjem. Zato je usmerjena k odpiranju dokončnega srečanja z Njim. In ker v takšnem kontekstu ne moremo misliti, da bi storjeno zlo ostalo skrito, mora biti očiščeno, da bi nam bil omogočen dokončen prehod v Božjo ljubezen. V tem smislu se razume potreba po molitvi za tiste, ki so končali zemeljsko pot, solidarnost v molitveni priprošnji, ki najde svojo učinkovitost v občestvu svetih, v skupni vezi, ki nas združuje v Kristusu, prvorojencu stvarstva. Tako je jubilejni odpustek v moči molitve na poseben način namenjen tistim, ki so bili pred nami, da bi dosegli polno usmiljenje.

23. Odpustek nam namreč omogoči, da odkrijemo, kako brezmejno je Božje usmiljenje. Ni naključje, da je bil v starih časih izraz »usmiljenje« zamenljiv z izrazom »odpustek« ravno zaradi tega, ker hoče izraziti polnost Božjega odpuščanja.

Zakrament pokore nam zagotavlja, da Bog izbriše naše grehe. S svojo tolažilno spodbudo se vračajo besede psalma: On, »ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, ki te krona z dobroto in usmiljenjem. […] Usmiljen in milostljiv je Gospod, počasen v jezi in bogat v dobroti. […] Z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah. Zakaj kakor je nebo visoko nad zemljo, je njegova dobrota silna nad tistimi, ki se ga bojijo. Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, oddaljuje od nas naša hudodelstva« (Ps 1103,3-4.8.10-12). Zakramentalna sprava ni samo lepa duhovna priložnost, ampak predstavlja odločilen, bistven in nepogrešljiv korak za pot vere vsakega posameznika. V njej dovolimo Gospodu, da uniči naše grehe, da nam ozdravi srce, da nas dvigne in nas objame, da lahko spoznamo njegov nežni in sočutni obraz. Ni namreč boljšega načina za spoznanje Boga, kot pustiti, da se spravimo z Njim (prim. 2 Kor 5,20) in okušamo njegovo odpuščanje. Ne odpovejmo se torej spovedi, ampak ponovno odkrijmo lepoto zakramenta ozdravljenja in veselje, lepoto odpuščanja grehov!

Kot pa vemo iz osebne izkušnje, greh »pušča sledi«, s seboj prinaša posledice. Ne samo zunanje kot posledice storjenega zla, ampak tudi notranje, kolikor ima »vsak greh, tudi mali, za posledico nezdravo navezanost na stvari, navezanost, ki potrebuje očiščenje bodisi na tem svetu bodisi po smrti, v stanju, ki ga imenujemo vice.«[18] Zato v naši človeškosti, ki je slabotna in jo privlači zlo, ostajajo »ostanki greha«. Odstranili jih bodo »odpustki«, vedno po Kristusovi zaslugi, ki je, kot je pisal sv. Pavel VI., »naš odpustek«.[19] Apostolska penitencierija bo poskrbela, da bo izdala določbe, da bo mogoče pridobiti in uveljaviti prakso jubilejnega odpustka.

Takšna polna izkušnja odpuščanja ne more drugače, kot da odpre srce in um za odpuščanje. Odpuščanje ne spremeni preteklosti, ne more spremeniti tega, kar se je že zgodilo; vendar pa odpuščanje lahko omogoči, da spremenimo prihodnost in da živimo drugače, brez zamer, mržnje in maščevanja. Prihodnost, ki jo osvetli odpuščanje, nam omogoči, da preteklost beremo z drugačnimi, bolj vedrimi očmi, čeprav še vedno razoranimi od solza.

Ob zadnjem izrednem jubileju sem postavil misijonarje usmiljenja, ki nadaljujejo z opravljanjem pomembnega poslanstva. Naj tudi med bližnjim Jubilejem vršijo svojo službo z vračanjem upanja in odpuščanja vsakokrat, ko se bo grešnik obrnil nanje s odprtim srcem in skesanim duhom. Naj bodo še naprej orodje sprave in nam pomagajo gledati na prihodnost z upanjem srca, ki izhaja iz Očetovega usmiljenja. Želim si, da bodo škofje znali uporabiti njihovo dragoceno službo in jih pošiljali zlasti tja, kjer je upanje postavljeno na trdo preizkušnjo, v zapore, v bolnišnice in na kraje, kjer je dostojanstvo osebe poteptano, v najbolj bedne razmere in v najbolj propadla okolja, da ne bo nihče prikrajšan za možnost, da prejme Božje odpuščanje in tolažbo.

24. Upanje ima svojo najvišjo pričo v Božji Materi. V njej vidimo, kako upanje ni lahkomiseln optimizem, ampak dar milosti v stvarnosti življenja. Kot vsaka mama je vsakič, ko je pogledala Sina, pomislila na njegovo prihodnost, in gotovo so ji v srcu ostale vrezane besede, ki ji jih je Simeon namenil v templju: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34-35). Ob vznožju križa je, ko je gledala nedolžnega Jezusa trpeti in umirati, ponavljala svoj »da« kljub strahotni bolečini, ne da bi izgubila upanje in zaupanje v Gospoda. Na ta način je za nas sodelovala pri izpolnitvi tega, kar je rekel njen Sin, ko je napovedal, da bo moral »moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal« (Mr 8,31), in je v mukah te bolečine, darovane iz ljubezni, postala naša Mati, Mati upanja. Ni naključje, da ljudska pobožnost še naprej kliče Sveto Devico kot Morsko zvezdo, kar je zgovoren naslov gotovega upanja, da nam v viharnih dogodkih življenja Božja Mati prihaja na pomoč, nas podpira in nas vabi, naj zaupamo in še naprej upamo.

V zvezi s tem rad spomnim, da se svetišče Naše Gospe Gvadalupske v Ciudad de México pripravlja, da bo leta 2031 obhajalo 500-letnico Marijinega prvega prikazanja. Po mladem Juanu Diegu je Božja Mati poslala revolucionarno sporočilo upanja, ki ga tudi danes ponavlja vsem romarjem in vernikom: »Ali nisem morda tukaj jaz, ki sem tvoja mati?«[20] Podobno sporočilo je bilo vtisnjeno v srca v številnih marijanskih svetiščih, raztresenih po svetu, ki so cilj številnih romarjev, ki Božji Materi zaupajo skrbi, bolečine in pričakovanja. V tem jubilejnem letu naj bodo svetišča sveti kraji sprejemanja in privilegirani prostori za rojevanje upanja. Romarje, ki bodo prišli v Rim, vabim, naj se v molitvi zaustavijo v marijanskih svetiščih mesta, da bodo počastili Devico Marijo in prosili za njeno varstvo. Poln sem zaupanja, da bodo vsi, posebno pa tisti, ki trpijo in so v stiski, lahko izkusili bližino najbolj ljubeče mame, ki nikoli ne zapusti svojih otrok, nje, ki je za sveto Božje ljudstvo »znamenje trdnega upanja in tolažbe«.[21]

25. Na poti proti Jubileju se vračamo k Svetemu pismu in čutimo, da so nam namenjene besede: »Tako sta dve neomajni dejanji, v katerih se Bog ne more zlagati, v veliko tolažbo nam, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas. To upanje je za nas kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je za nas kot predhodnik vstopil Jezus« (Heb 6,18-20). To je močno povabilo, naj nikoli ne izgubimo upanja, ki nam je bilo dano, naj se ga tesno oprimemo in najdemo zatočišče v Bogu.

Podoba sidra je prepričljiva za razumevanje trdnosti in varnosti, ki ju imamo sredi razburkanih voda življenja, če se zaupamo Gospodu Jezusu. Nevihte ne bodo mogle nikoli zmagati, ker smo zasidrani v upanje milosti, ki nam lahko da življenje v Kristusu ob premagovanju greha, strahu in smrti. To upanje, ki je veliko večje od vsakdanjih zadovoljstev in izboljšav življenjskih pogojev, nas prepelje onstran preizkušenj in nas spodbuja, naj hodimo, ne da bi izgubili izpred oči veličino cilja, h kateremu smo poklicani, nebesa.

Bližnji Jubilej bo torej sveto leto, za katerega bo značilno upanje brez zatona, Božje upanje. Naj nam tudi pomaga ponovno najti potrebno zaupanje tako v Cerkvi kot v družbi, v medosebnih odnosih, v mednarodnih odnosih, v spodbujanju dostojanstva vsakega človeka in v spoštovanju stvarstva. Naj bo pričevanje vernikov v svetu kvas pristnega upanja, oznanilo novega neba in nove zemlje (prim. 2 Pt 3,13), kjer bomo živeli v pravičnosti in slogi med ljudstvi, stremeči po izpolnitvi Gospodove obljube.

Že sedaj se pustimo pritegniti upanju in dovolimo, da po nas postane nalezljivo za tiste, ki si ga želijo. Naj jim naše življenje govori: »Upaj v Gospoda, bodi močan, tvoje srce naj se opogumi, upaj v Gospoda« (Ps 27,14). Naj moč upanja napolni našo sedanjost v zaupnem pričakovanju drugega prihoda Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu gre slava in slava sedaj in v prihodnjih stoletjih.

V Rimu, pri Svetem Janezu v Lateranu, 9. maja, na praznik Vnebohoda našega Gospoda Jezusa Kristusa, v letu 2024, dvanajstem letu pontifikata.

[1] Agostino, Discorsi, 198 augm., 2.
[2] Cfr. Fonti Francescane, n. 263,6.10.
[3] Prim. Frančišek, Misericordiae Vultus, Bula ob napovedi izrednega jubileja Usmiljenja, 11. april 2015, št. 1-3. 
[4] II. Vatikanski koncil, Pastoralna konstitucija Gaudium et spes o Cerkvi v sedanjem svetu, 7 december 1965, št. 4. 
[5] Papež Frančišek, Okrožnica o skrbi za skupni dom, 24. maj 2015, št. 50.
[6] Prim. Katekizem katoliške Cerkve, št. 2267.
[7] Papež Frančišek, Okrožnica o skrbi za skupni dom, 24. maj 2015, prim. št. 49.
[8] Papež Frančišek, Okrožnica VSI SMO BRATJE, FRATELLI TUTTI, o bratstvu in družbenem prijateljstvu, 3. oktober 2020, št. 262.
[9] Papež Frančišek, Okrožnica o skrbi za skupni dom, 24. maj 2015, št. 51.
[10] Nicejski simbol vere: H. Denzinger – A. Schönmetzer, Enchiridion Symbolorum definitionum et declarationum de rebus fidei et morum, n. 125.
[11] Ibid.
[12] Apostolska veroizpoved: H. Denzinger – A. Schönmetzer, Enchiridion Symbolorum definitionum et declarationum de rebus fidei et morum, št. 30.
[13] Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1817.
[14] 2. VATIKANSKI KONCIL, Gaudium et spes, nav., št. 21.
[15] RIMSKI MISAL, Hvalospev pri mašah za rajne I.
[16] Avguštin, Izpovedi X, 28.
[17] Benedikt XVI., Okrožnica Spe salvi, 30. novembra 2007, št. 47.
[18] Katekizem Katoliške Cerkve, št. 1472.
[19] Pavel VI., Lettera Apostolica Apostolorum limina, 23. maj 1974, II.
[20] Nican Mopohua, št. 119.
[21] 2. VATIKANSKI KONCIL, Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium, 21. novembra 1964, št. 68.