Sveti oče o skrbi za osebe s posebnimi potrebami: Ustvarjati kulturo vključevanja

Vatican News

Po uvodnih pozdravih je papež Frančišek izrazil svoje zadovoljstvo nad odločitvijo, da je bilo tokratno srečanje namenjeno izkušnji posebnih potreb, družbenim dejavnikom, ki jih opredeljujejo, ter prizadevanju za kulturo skrbi in vključevanja. »Akademija družbenih znanosti je namreč poklicana, da v skladu s transdisciplinarnim modelom obravnava nekatere najnujnejše izzive današnjega časa. V mislih imam tehnologijo in njen vpliv pri raziskovanju ter na področjih kot sta medicina in ekološki prehod; mislim na komunikacijo in razvoj umetne inteligence, ki je velik izziv, pa tudi na potrebo po iskanju novih ekonomskih modelov.
V zadnjem času je mednarodna skupnost dosegla velik napredek na področju pravic oseb s posebnimi potrebami. Številne države gredo v to smer, v drugih pa je to priznanje še vedno samo delno in nejasno. Vendar pa tam, kjer so stopili na to pot, med lučmi in sencami že vidimo, kako cvetijo ljudje in poganjki bolj pravične in solidarne družbe.«

Nadalje je sveti oče spomnil, da smo se s tem, ko smo prisluhnili glasu oseb s posebnimi potrebami, začeli bolj zavedati, da njihovega življenja ne pogojujejo samo funkcionalne omejitve, temveč tudi kulturni, pravni, ekonomski in družbeni dejavniki, ki lahko ovirajo njihove dejavnosti in vključenost v družbo.

»Temelj obravnavanja tega vprašanja je seveda dostojanstvo oseb s posebnimi potrebami, skupaj z njegovimi antropološkimi, filozofskimi in teološkimi razsežnostmi. Brez trdnega opiranja na ta temelj se lahko zgodi, da se po eni strani potrjuje načelo človekovega dostojanstva, hkrati pa se tudi deluje proti njemu. Družbeni nauk Cerkve je glede tega zelo jasen: osebe s posebnimi potrebami »so popolnoma človeški subjekti, ki imajo pravice in dolžnosti« (Kompendij družbenega nauka, št. 148). Vsako človeško bitje ima pravico do dostojanstvenega življenja in celovitega razvoja, »četudi zmore manj, četudi se je rodilo ali odraščalo z omejitvami; to namreč ne zmanjšuje njegovega neizmernega dostojanstva kot človeške osebe, ki ni utemeljeno na okoliščinah, temveč na vrednosti njegovega bitja. Brez zaščite tega temeljnega načela ni prihodnosti ne za bratstvo ne za človeško preživetje« (Okrožnica Fratelli tutti, 107).

V nadaljevanju svojega govora je papež Frančišek dejal, da je skrb Cerkve za osebe s posebnimi potrebami izražena tudi v številnih Jezusovih srečanjih, o katerih pripovedujejo evangeliji. Iz teh pripovedi lahko črpamo izhodišča za razmišljanje, ki so vedno aktualna: »Prvič, Jezus stopi v neposreden stik s tistimi, ki imajo posebno potrebo, saj se le-te, tako kot vsake oblike bolezni, ne sme prezreti ali zanikati. Toda Jezus se z njimi ne le poveže, ampak spremeni tudi pomen njihove izkušnje; prinese nov pogled na položaj oseb s posebnimi potrebami, tako v družbi kot pred Bogom. Zanj je namreč vsako človeško stanje, tudi tisto, ki ga zaznamujejo velike omejitve, povabilo k tkanju edinstvenega odnosa z Bogom, zaradi katerega ljudje ponovno zaživijo: pomislimo na primer na slepega Bartimaja v evangeliju« (prim. Mr 10,46-52).

»Žal je na mnogih koncih sveta še vedno veliko oseb in družin, ki so zaradi posebnih potreb izolirane in potisnjene na rob družbenega življenja. In to ne samo v najrevnejših deželah, kjer jih živi večina in kjer jih to stanje pogosto obsodi na bedo, ampak tudi v okoljih večje blaginje: tukaj se včasih na invalidnost gleda kot na osebno tragedijo, invalidi pa so 'skriti izgnanci', ki so obravnavani kot družbeni tujki"« (Okrožnica Fratelli tutti, 98).

»Kultura odmetavanja namreč nima meja. Nekateri si domišljajo, da lahko na podlagi utilitarnih in funkcionalnih meril določijo, kdaj ima življenje vrednost in ga je vredno živeti. Tovrstna miselnost lahko vodi do hudih kršitev pravic najšibkejših ljudi, do velikih krivic in neenakosti, kadar človeka vodi predvsem logika dobička, učinkovitosti ali uspeha. V današnji kulturi odmetavanja pa obstaja tudi manj viden in zelo zahrbten vidik, ki zmanjšuje vrednost osebe s posebnimi potrebami v očeh družbe in v njenih lastnih očeh: to je težnja, ki človeka vodi k temu, da svoj obstoj obravnava kot breme zase in za svoje bližnje. S širjenjem te miselnosti se kultura odmetavanja spreminja v kulturo smrti. Dejansko se ljudi ne dojema več kot »prvo vrednoto, ki jo je treba spoštovati in varovati, še zlasti, če so revni ali nemočni, ko "še niso koristni" – kakor nerojeni otroci – ali ko "niso več koristni" – kakor ostareli« (prav tam, 18). To je zelo pomembno, dve skrajnosti življenja: nerojeni otroci s posebnimi potrebami so splavljeni, ostarelim v zadnjem obdobju pa se nudi sladka smrt, evtanazija. Vedno gre za prikrito evtanazijo, toda na koncu je vendarle evtanazija.«

»Boriti se proti kulturi odmetavanja pomeni spodbujati kulturo vključevanja, ustvarjati in krepiti vezi pripadnosti družbi. Protagonisti tega solidarnostnega delovanja so tisti, ki se čutijo soodgovorni za dobro vsakega posameznika, si prizadevajo za večjo socialno pravičnost in za odpravo različnih ovir, ki mnogim preprečujejo uživanje temeljnih pravic in svoboščin. Rezultati takšnega delovanja so najbolj vidni v ekonomsko razvitejših državah. V teh državah so osebe s posebnimi potrebami v splošnem upravičene do zdravstvenih in socialnih storitev in so kljub mnogim težavam vključene v številna področja družbenega življenja: od izobraževalnega do kulturnega, od delovnega do športnega. V najrevnejših državah se to v veliki meri še ni uresničilo. Zato mora mednarodna skupnost spodbujati in podpirati vlade, ki si za to prizadevajo. Podobno je treba podpirati tudi organizacije civilne družbe, saj bi bili brez njihovega obsežnega solidarnostnega dela marsikje ljudje prepuščeni sami sebi.«

»Gre za to, da se ustvari kulturo celostne inkluzije. Vez pripadnosti postane še močnejša, če osebe s posebnimi potrebami niso pasivni prejemniki, temveč sodelujejo v družbenem življenju kot protagonisti sprememb. Subsidiarnost in soudeležba sta dva stebra učinkovite inkluzije. In v tej luči lahko dobro razumemo pomen društev in gibanj oseb s posebnimi potrebami, ki spodbujajo udejstvovanje v družbi.«

»Dragi prijatelji, priznati vsakega človeka za brata ali sestro in iskati družbeno prijateljstvo, ki vključuje vse – to ni čista utvara. Potrebujemo pa odločnost in sposobnost pri iskanju učinkovitih poti, ki bi nam zagotovile dejanske možnosti. Vsakršno prizadevanje v tej smeri se spreminja v visoko dejanje dejavne ljubezni. Vsak posameznik namreč lahko pomaga potrebnemu človeku, a ko se poveže z drugimi, da bi sprožil družbeni razvoj bratstva in pravičnosti za vse, stopi na "področje najširše ljubezni, politične ljubezni« (prav tam, 180).

Zahvaljujem se vam, bratje in sestre, ker je v tem prizadevanju tudi vaš prispevek: prispevek študija in razprave na področju znanstvene skupnosti ter ozaveščanja v različnih družbenih in cerkvenih okoljih. Še posebej se vam zahvaljujem za vašo konkretno pozornost do sester in bratov s posebnimi potrebami. Iz srca blagoslavljam vas in vaše delo. In prosim vas, da molite zame. Hvala.