Sveti oče sprejel člane Papeške akademije za življenje

Andreja Červek – Vatikan

Generalno zasedanje Papeške akademije za življenje poteka od 12. in 14. februarja 2024 na temo »Človek. Pomeni in izzivi«, ki jo je papež na začetku govora označil kot zelo pomembno, saj odpira vprašanje o tem, »kako razumeti, kaj opredeljuje človeka«.

»Gre za staro in vedno novo vprašanje, ki ga presenetljive možnosti, ki jih omogočajo nove tehnologije, zastavljajo v še bolj kompleksni obliki. Prispevek znanstvenikov nam od vedno govori, da ni mogoče biti a priori “za” ali “proti” strojem in tehnologijam, ker ta alternativa, ki se nanaša na človeško izkušnjo, nima smisla. In tudi danes ni prepričljivo, če se zatekamo samo k razlikovanju med naravnimi in umetnimi procesi ter prve obravnavamo kot pristno človeške, druge pa kot tuje ali celo nasprotne človeškemu. Kar je treba storiti, pa je znanstvena in tehnološka znanja umestiti v širše pomensko obzorje in tako preprečiti tehnokratsko hegemonijo (prim. Laudato si', 108).

Kot primer je papež navedel »poskus reprodukcije človeka s sredstvi in tehnično logiko«. »Takšen pristop pomeni človeka zvesti na reproduktibilne rezultate, začenši z digitalnim jezikom, ki naj bi s številčnimi kodami izrazil vse vrste informacij. Tesna skladnost s svetopisemskim opisom babilonskega stolpa (prim. 1 Mz 11,1-11) kaže, da je želja, da bi imeli smo eden jezik, vpisana v zgodovino človeštva. Božji poseg, ki se prehitro razume le kot uničujoča kazen, pa vsebuje blagoslov, ki ima namen. To se kaže v poskusu, da bi usmerjenost k eni miselnosti popravil z mnogoterostjo jezikov. Človeška bitja so tako postavljena pred omejenost in ranljivost ter ponovno pozvana k spoštovanju drugačnosti in medsebojni skrbi.«

Sveti oče je nadaljeval, da vedno večje zmožnosti znanosti in tehnike pri ljudeh vzbujajo občutek, da so »protagonisti stvariteljskega dejanja, ki je podobno božjemu, ki ustvarja podobo in podobnost človeškega življenja, vključno z jezikovno sposobnostjo, s katero so zgleda opremljeni “govoreči stroji”. Ali bi bilo torej v človekovi moči, da vlije duha v neživo snov? Skušnjava je zahrbtna. Zato smo pozvani, da razločimo, kako se lahko ustvarjalnost človeka, ki zaupa samemu sebi, izraža na odgovoren način. Gre za to, da prejete talente uporabimo tako, da pri tem preprečimo iznakaženje človeka in izničenje temeljnih razlik, ki kozmosu dajejo red (prim. 1 Mz 1-3).«

»Temeljna naloga je torej na antropološki ravni in zahteva razvoj kulture, ki bo s povezovanjem znanstvenih in tehničnih virov zmožna prepoznati in spodbujati človeka v njegovi neponovljivi specifičnosti. Treba je raziskati, ali te specifičnosti ni mogoče postaviti nad jezik, v območje pathosa in čustev, želje in namenskosti, kar samo človek lahko prepozna, ceni in spremeni v odnosni smisel v korist drugih, pri čemer mu pomaga milost Stvarnika. Gre torej za kulturno nalogo, saj kultura oblikuje in usmerja spontane življenjske sile in družbene prakse.«

Po papeževih besedah je obravnavana tema zelo zahtevna, prav tako pa sta zahtevna oba načina, s katerima k njej pristopajo člani Papeške akademije za življenje. Prvi pristop je »učinkovit dialog«, »transdisciplinarna izmenjava« v obliki, ki jo apostolska konstitucija Veselje resnice (Veritatis gaudium) opisuje »kot postavitev in vrenje vsega znanja v prostoru Luči in Življenja, ki ga ponuja Modrost, ki izhaja iz Božjega razodetja«. Sveti oče je izrazil naklonjenost nad tem, da razmislek poteka v logiki »kulturne delavnice, v kateri Cerkev izvaja performativno interpretacijo stvarnosti, ki izhaja iz dogodka Jezusa Kristusa in se hrani z darovi modrosti in znanosti, s katerimi Sveti Duh bogati Božje ljudstvo«. Papež je spodbudil »obliko dialoga, ki bo vsakomur omogočila, da razloži svoja razmišljanja in hkrati sodeluje z drugimi v medsebojni izmenjavi. To je način, kako preseči zbliževanje vedenj in začeti preoblikovanje znanja z vzajemnim poslušanjem in kritičnim razmislekom.«

Na drugem mestu je papež izpostavil sinodalni način, ki je ustrezno prilagojen obravnavi tem, ki so v središču poslanstva Akademije. »Gre za zahteven način raziskovanja, saj zahteva pozornost in svobodo duha, odprtost, da se podamo na neraziskane in neznane poti, ter osvoboditev od vsega sterilnega “nazadnjaštva”. Za tiste, ki se zavzemajo za resno in evangeljsko prenovo mišljenja, je nujno, da postavijo pod vprašaj tudi oblikovana mnenja in predpostavke, ki niso bile kritično preverjene.«

»V tej smeri je krščanstvo vedno nudilo pomemben prispevek, saj je iz vsake kulture, v katero se je vključilo, prevzelo izročilo pomena, ki ga je našlo tam zapisanega, ga ponovno razlagalo v luči odnosa z Gospodom, ki se razodeva v evangeliju, ter uporabilo jezikovne in pojmovne vire, prisotne v posameznih kontekstih. To je dolga pot, na katero se je trebe vedno znova podati in ki zahteva mišljenje, sposobno zaobjeti več generacij, kot je razmišljanje nekoga, ki sadi drevesa, katerih sadove bodo jedli njegovi otroci, ali nekoga, ki gradi katedrale, ki jih bodo dokončali njegovi vnuki.«

»To je odprta in odgovorna drža, poslušna Svetemu Duhu, ki je kot veter, “ne veš, od kod prihaja in kam gre” (GJn3,8), za katerega želim prositi Gospoda za vse vas,« je še dejal papež Frančišek in vsem zaželel rodovino in uspešno delo.