Papež pisal konferenci: »Petdeset let promocije cerkvenega prava v svetovni panorami pravne znanosti«

Papež Frančišek

Spoštovani profesorici
Chiari Minelli
predsednici Consociatio Internationalis
Studio Iuris Canonici Promovendo

Pomembna priložnost 50-letnice ustanovitve Consociatio Internationalis Studio Iuris Canonici Promovendo je razlog posebnega veselja, da Vam in vsem članom tega uglednega združenja namenim prisrčno misel, ki jo spremlja hvaležnost vsem, ki so se tekom teh dolgih let zavezali raziskovanju, ki je usmerjeno k »poglabljanju in razširjanju študija kanonskega prava in državnega prava, ki se nanaša na Katoliško Cerkev ter na druge Cerkve in cerkvene skupnosti« (Statut, št. 2).

Kot je znano, je to združenje nastalo in se razvijalo z namenom združevanja strokovnjakov kanonskega prava cerkvenih in civilnih univerz iz mnogih delov sveta za promocijo za življenje Cerkve pomembne discipline. Spoštovanja vredna je sinergija, ki se je razvila med različnimi ateneji, ki so raztreseni po različnih narodih.

Nedvomno je v središču kanonskega in civilnega prava oseba; posebnost v kanonskem pravu je oseba kot odrešena v Kristusu, kot vernik v Cerkvi. Po zakonih se tako Cerkev kot civilna družba postavljata za cilj zagotoviti skupno dobro; vendar v Cerkvi to ni samo zunanji red, ki posamezniku omogoča, da izpolni svoje obveznosti in uveljavlja svoje pravice, ampak je izraz navzočnosti Kristusa Odrešenika, notranja resničnost milosti, ki je skupno dobro prav zato, ker pripada vsakemu verniku.

Dejstvo, da gre za pravo Cerkve-Božjega ljudstva, ki je poklicano k svetosti, zahteva, da imate vi, strastni učenjaki, vedno pred očmi, da je suprema lex, v luči katerega je treba formulirati, razlagati in uporabljati vsak cerkveni zakon, salus animarum, ki se udejanja že sedaj, svojo polnost pa bo dosegel ob koncu časov. Če boste ostajali znotraj tega obzorja, boste na eni strani našli način, kako ostajati trdni v tem, kar je v temelju kanonskega prava, razodetju v njegovem dvojnem izrazu Božje besede in živega izročila, in po drugi strani kako Kristusovo voljo po kanonskih predpisih izvajati v konkretnem položaju vsakega vernika, da bo spremljan pri sprejemanju Božje volje. Prositi je treba za dar duhovnega razločevanja. Če parafraziramo slovit Jezusov stavek, se spomnite, da je zakon, pa naj bo kanonski ali civilni, ustvarjen za človeka in ne človek za zakon (prim. Mr 2,27).

Božje ljudstvo živi v zgodovini, zato njegove oblike življenja in organiziranja ne morejo biti nespremenljive. Tudi pri tem bo vaša umetnost razločevanja v tem, da boste znali Kristusovo voljo za Cerkev, ki kot takšna mora ostajati v času, prevesti v oblike, ki bodo pospeševale izpolnjevanje poslanstva, ki ga je prejela od svojega Ustanovitelja: oznanjevati evangelij odrešenja vsem ljudstvom.

Modrost, ki prihaja od Boga, sprejeta v molitvi in v poslušanju drugih, v marljivem poučevanju ter na sodiščih in škofijskih kurijah, kjer delate, vas vodi, da prepoznate, kaj je v vsakdanjem življenju Cerkve bistveno, ker je to hotel Kristus sam, so to odredili apostoli in je to izrazilo tudi učiteljstvo, in kar je le skupaj zunanjih oblik, morda koristnih in pomembnih v preteklosti, nič več pa ne v sedanjosti, in je včasih celo ovira za pričevanje, ki zlasti danes terja večjo preprostost, da bi bilo verodostojno. To bistvenost vere so nam posredovale naše matere, prve evangelizatorke. Zakaj tega ne bi vzeli kot orientacijsko točko za držo duha, ki ga je treba živeti v različnih razmerah cerkvenega življenja?

Zgovorne so evangeljske besede, ki nas pozivajo kot kristjane: »Toda ali bo Sin človekov, kadar pride, našel v vero na zemlji?« (Lk 18,8b). V luči dogodkov, ki zaznamujejo današnjo resničnost v različnih področjih, se lahko vprašamo: »Če bi Sin človekov prišel sedajle, ali bi našel vero na zemlji?« Lahko si tudi kanonist, pa si v načinu razmišljanja brez vere. Vse cerkvene razsežnosti in strukture morajo izpeljati pastoralno in misijonarsko spreobrnjenje, da bi svetu prinašale tisto edino, kar potrebuje: evangelij Jezusovega usmiljenja. Tudi kanonskemu pravu je naloženo to naročilo, ki ga je Učitelj dal svoji Cerkvi, zato je potrebno, da je bolj pastoralno in misijonarsko. Postati pastoralno ne pomeni, da se pravila pustijo ob strani in se orientiramo, kakor hočemo, ampak je pri uveljavljanju potrebno poskrbeti, da bodo Christifideles v njih našli navzočnost usmiljenega Jezusa, ki ne obsoja, ampak spodbuja, naj ne grešijo več, ker daje milost (Jn 8,11). Zato mora Cerkev, ki je mati, tudi takrat ko je treba uveljaviti strogo kazen, tistemu ki je zagrešil zelo hudo kaznivo dejanje, nuditi nepogrešljivo pomoč in duhovno oporo, da bo lahko v kesanju srečal usmiljeni Očetov obraz. To nalogo imajo vsi krščeni, posebno pa škofje in višji redovni predstojniki. Na ta način misijonarska Cerkev evangelizira tudi z uporabo kanonskih predpisov.

Vam, dragi bratje in sestre, ki ste zbrani ob tej posebni priložnosti, želim izraziti svojo hvaležnost za vaše kakovostno služenje, ki ga nudite krščanski skupnosti. Želim, da bi to Srečanje, katerega pomembna tema je »Petdeset let promocije kanonskega prava v svetovni panorami pravne znanosti«, bil previdnostni trenutek razmisleka za prenovo vašega sodelovanja na tako občutljivem področju Cerkve. Zavedajte se, da ste orodja Božje pravičnosti, ki je vedno neločljivo združena z usmiljenjem.

Ko vsakemu zagotavljam svojo molitev, vas izročam priprošnji sv. Rajmunda Penjafortskega, da bi dogodek, ki ga obhajate, prinesel željene sadove; prosim vas, ne pozabite molite zame in vas z veseljem blagoslavljam.

Bratsko,
Iz Vatikana, 1. decembra 2023
FRANČIŠEK