Išči

Papež: Oznanjevanje ni pastoralni priročnik, ampak delovanje v Svetem Duhu

Sveti oče se je v sredo, 6. decembra, dopoldne pridružil prisotnim v vatikanski dvorani Pavla VI., ki so prišli na splošno avdienco, kateheze pa tudi tokrat ni prebral sam. Kot je dejal, bi ga branje preveč utrudilo, čeprav se po vnetju dihalnih poti že počuti mnogo bolje. Katehezo, ki je danes govorila o oznanjevanju v Svetem Duhu, je bral msgr. Filippo Ciampanelli z državnega tajništva.

Vatican News

Oznanjevanje evangelija temelji na štirih lastnostih: je veselje, namenjeno je vsem ljudem, usmerjeno je v današnji čas in se odvija v Svetem Duhu. Tokratna kateheza je bila namenjena zadnji lastnosti, s katero se sveti oče približuje k zaključku cikla razmišljanj o apostolski gorečnosti in oznanjevanju.

Jezus nam namreč ni zapustil pastoralnih priročnikov, ampak Svetega Duha, ki nas vodi pri evangelizaciji. Pomembni sta dve značilnosti: ustvarjalnost in preprostost. Duh odpira nove in ustvarjalne poti, a prav tako nas vodi k izvoru, torej k prvemu oznanilu. Papež je povabil, naj vsak dan kličemo Duha, ki je osnovno načelo našega bivanja in delovanja: naj bo On začetek vsake dejavnosti, srečanja in oznanjevanja.

Svetopisemski odlomek: Apd 1,6-8

Ko so bili [po vstajenju] zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Kateheza: Oznanjevanje se odvija v Svetem Duhu

Dragi bratje in sestre,

v prejšnjih katehezah smo videli, da je oznanjevanje evangelija veselje, da je namenjeno vsem in usmerjeno v današnji čas. Sedaj pa raziščimo še zadnjo temeljno značilnost: pomembno je, da se oznanjevanje odvija v Svetem Duhu. Da bi »sporočali Boga«, ne zadostujejo vesela verodostojnost pričevanja, univerzalnost oznanila in aktualnost sporočila. Brez Svetega Duha je vsaka gorečnost zaman in lažno apostolska: bila bi samo naša in ne bi obrodila sadov.

V Evangelii gaudium sem izpostavil, da »je Jezus prvi in največji oznanjevalec evangelija« in da »ima v kakršni koli obliki evangelizacije vedno prvenstvo Bog, ki nas je hotel poklicati za svoje sodelavce in nas je okrepil z močjo svojega Duha« (št. 12). To je prvenstvo Svetega Duha! Zato Gospod dinamizem Božjega kraljestva primerja »s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako« (Mr 4,26-27). Protagonist je Duh, ki gre vedno pred misijonarji in poskrbi, da sadovi vzklijejo. To spoznanje nas zelo tolaži! In nam pomaga opredeliti še eno, prav tako odločilno spoznanje: namreč da Cerkev v svoji apostolski gorečnosti ne oznanja sebe, ampak oznanja milost, dar; Sveti Duh pa je ravno ta Božji dar, kot je Jezus rekel Samarijanki (prim. Jn 4,10).
 

Prvenstvo, ki ga ima Duh, pa nas ne sme voditi v malodušnost. Zaupanje ne opravičuje nedejavnosti. Vitalnost semena, ki raste samo od sebe, kmetom ne dovoljuje, da bi zanemarjali polje. Ko Jezus daje zadnje napotke pred vnebohodom, pravi: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu ... do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). Gospod nam ni zapustil teoloških skript ali pastoralnega priročnika za izvedbo, ampak Svetega Duha, ki spodbuja poslanstvo. Pogumna podjetnost, ki nam jo vliva Duh, nas vodi v posnemanje sloga, ki ima vedno dve značilnosti: ustvarjalnost in preprostost.

Ustvarjalnost, da bi z veseljem oznanjali Jezusa vsem in to danes. V tem našem času, ki ne pomaga imeti verskega pogleda na življenje in v katerem je oznanjevanje na različnih mestih postalo težje, naporno in na videz nerodovitno, se lahko pojavi skušnjava, da bi opustili pastoralno službo. Morda se človek zateče v varna območja, kot je običajno ponavljanje stvari, ki jih vedno počne, ali v vabljive klice intimistične duhovnosti, ali celo v napačno razumljen smisel osrednjega pomena liturgije. To so skušnjave, ki se prikazujejo kot zvestoba izročilu, vendar so pogosto bolj kot odziv na Duha reakcija na osebno nezadovoljstvo. A dokaz zvestobe Njemu je ravno pastoralna ustvarjalnost, biti drzni v Duhu in goreči z njegovim misijonarskim ognjem. Zato sem zapisal, da »Jezus Kristus more razbiti tudi turobne vzorce, v katere smo ga domnevno vklenili, in nas preseneča s svojo nenehno božjo ustvarjalnostjo. Vsakokrat, ko se skušamo vrniti k izviru in ponovno pridobiti izvirno evangeljsko svežino, se pojavijo nove poti, ustvarjalni načini, druge izrazne oblike, zgovornejša znamenja, besede

 z bogatim prenovljenim pomenom za sedanji svet« (Evangelii gaudium, 11).

Torej ustvarjalnost, nato pa preprostost, ravno zato, ker nas Duh vodi k izviru, k »prvemu oznanilu«. Pravzaprav je »ogenj Svetega Duha tisti, ki nam daje, da verujemo v Jezusa Kristusa, ki nam s svojo smrtjo in vstajenjem razodeva in prinaša neskončno Očetovo usmiljenje (prav tam, 164). To je prvo oznanilo, ki »mora biti središče evangelizacijske dejavnosti in vsakega prizadevanja za cerkveno prenovo«; da bi ponovili: »Jezus Kristus te ljubi in je daroval svoje življenje, da bi te odrešil. Zdaj vsak dan živi ob tebi, da bi te razsvetlil, krepil in osvobodil« (prav tam).

Bratje in sestre, pustimo se očarati Duhu in ga kličimo vsak dan: naj bo On osnovno načelo našega bivanja in našega delovanja; naj bo na začetku vsake dejavnosti, srečanja, združevanja in oznanjevanja. On oživlja in pomlajuje Cerkev: z Njim se nam ni treba bati, saj On, ki je harmonija, vedno združi ustvarjalnost in preprostost, vzbuja občestvo in pošilja v misijon, odpira za različnosti in vodi nazaj k edinosti. On je naša moč, dih našega oznanjevanja, vir apostolske gorečnosti. Pridi, Sveti Duh!

Sreda, 6. december 2023, 14:18

Zadnje avdience

Preberite vse >