COP28. Papež: Podnebne spremembe opozarjajo na potrebo po političnih spremembah
Vatican News
Kardinal Parolin je prebral govor papeža Frančiška, ki je tik pred začetkom podnebne konference zaradi zdravstvenih težav odpovedal potovanje v Dubaj. »Žal ne morem biti z vami, kot bi si želel, pa vendar sem z vami,« zatrjuje sveti oče na začetku govora ter navede vrsto razlogov, zakaj je sedanji čas urgenten: prihodnost vseh je odvisna od sedanjosti, ki jo bomo izbrali, uničenje stvarstva je žalitev Boga, obstaja nevarnost izbruha konflikta med generacijami. Zastavlja vprašanje: »Delamo za kulturo življenja ali smrti?« Ter se na zbrane na vrhu v Dubaju obrne s prošnjo: »Izberimo življenje, izberimo prihodnost! Prisluhnimo ječanju zemlje, prisluhnimo kriku revnih, prisluhnimo upanju mladih in sanjam otrok! Imamo veliko odgovornost: poskrbeti moramo, da njihova prihodnost ne bo zanikana.«
Ustaviti človekovo blodnjo o vsemogočnosti
Sedanje podnebne spremembe nastajajo zaradi globalnega segrevanja, kar je posledica človekove dejavnosti. Želja po proizvodnji in posedovanju je prerasla v obsedenost in povzročila brezmejni pohlep, zaradi česar je okolje postalo predmet nebrzdanega izkoriščanja. Pobesnelo okolje je opozorilo, da je treba ustaviti človekovo blodnjo vsemogočnosti, pri čemer papež poziva k ponižnemu in pogumnemu priznanju svoje omejenosti, saj je to edini način za življenje v polnosti.
Prihodnost bo pripadala vsem ali pa je ne bo
Kar ovira to pot, so po papeževih besedah ločitve in spori med nami. »A v celoti povezanem svetu, kakršen je današnji, ne more biti nepovezanosti tistih, ki ga vodijo, z mednarodnimi pogajanji, ki “ne morejo ustrezno napredovati zaradi stališč držav, ki lastne nacionalne koristi ščitijo bolj kakor splošno skupno dobro“ (Laudato sì', 169). Priča smo togim, če ne celo neprilagodljivim stališčem, ki težijo k zaščiti lastnih prihodkov in prihodkov svojih podjetij ter se včasih opravičujejo s tem, kaj so v preteklosti storili drugi, z občasnim prelaganjem krivde. Toda naloga, ki jo moramo danes opraviti, ni povezana z včerajšnjim dnem, temveč se nanaša na jutrišnji dan, ki bo, če nam je to všeč ali ne, pripadal vsem ali pa ga ne bo.«
Niso krivi revni
Papež opozarja na poskuse, da bi odgovornost preložili na revno prebivalstvo in število rojstev. »Niso krivi revni,« poudarja, reveži so v resnici žrtve tega, kar se dogaja, pri čemer spomni avtohtone prebivalce, krčenje gozdov, lakoto, negotovost glede vode in hrane, migracijo. Tudi rojstva niso problem, ampak so vir; niso proti življenju, temveč za življenje, medtem ko določeni ideološki in utilitaristični modeli, ki se vsiljujejo družinam in prebivalcem, predstavljajo dejanske kolonizacije.
Multilateralizem
Sveti oče se na zbrane obrača »kot na brate in sestre« in »v imenu skupnega doma« ter zastavlja vprašanje: »Kaj je pot za izhod? Ta, po kateri hodite v teh dneh: pot skupnega, multilateralizem. Kajti “svet postaja tako večpolaren in hkrati tako zapleten, da je za učinkovito sodelovanje potreben drugačen okvir. Ni dovolj razmišljati o ravnovesju moči […]. Gre za vzpostavitev univerzalnih in učinkovitih pravil“ (Laudate Deum, 42). V tem smislu je zaskrbljujoče, da segrevanje planeta spremlja splošno ohlajanje multilateralizma, naraščajoče nezaupanje v mednarodno skupnost, izguba skupne zavesti, da smo družina narodov. Bistveno je ponovno vzpostaviti zaupanje, ki je temelj multilateralizma.«
Ustanovimo svetovni sklad za dokončno odpravo lakote
»To velja tako za skrb za stvarstvo kot za mir, ki sta najnujnejši in medsebojno povezani vprašanji,« nadaljuje Frančišek. »Koliko energije človeštvo zapravlja za številne vojne, ki še vedno potekajo, na primer v Izraelu in Palestini, v Ukrajini in v številnih regijah sveta: spopadi, ki problemov ne bodo rešili, temveč jih bodo le še povečali! Koliko sredstev se zapravlja za oboroževanje, ki uničuje življenja in uničuje skupni dom!« opozarja sveti oče in ponudi predlog: »Z denarjem, ki se porabi za orožje in druge vojaške izdatke, ustanovimo svetovni sklad, da bi dokončno odpravili lakoto (Fratelli tutti, 262; prim. Pavel VI., Populorum progressio, 51) ter izvajali dejavnosti, ki spodbujajo trajnostni razvoj najrevnejših držav, pri tem pa se zoperstavili podnebnim spremembam.«
Postaviti temelje novega multilateralizma
»Naloga te generacije je, da prisluhne ljudem, mladim in otrokom ter postavi temelje novega multilateralizma. Zakaj ne bi začeli pri pri skupnem domu? Podnebne spremembe opozarjajo na potrebo po političnih spremembah. Izstopimo iz ozkosti partikularizmov in nacionalizmov, ki so vzorci preteklosti. Sprejmimo alternativno, skupno vizijo: ta bo omogočila ekološko spreobrnjenje, saj “brez kulturnih sprememb ni trajnih sprememb“ (Laudate Deum, 70).« Papež pri tem zagotavlja zavezanost in podporo katoliške Cerkve, ki je dejavna predvsem na področju vzgoje in izobraževanja ter ozaveščanja za skupno udeležbo, pa tudi pri spodbujanju življenjskih slogov, saj odgovornost pripada vsem in je temeljnega pomena.
Naj bo COP28 prelomnica
Po papeževih besedah je nujna sprememba, ki pa ni le neka delna sprememba smeri, ampak mora biti »novi način skupne hoje naprej«. »Če je Pariški sporazum na poti boja proti podnebnim spremembam, ki se je začela leta 1992 v Riu de Janeiru, pomenil “nov začetek“ (Laudate Deum, 47), moramo zdaj to pot ponovno vzpostaviti. Potrebno je konkretno znamenje upanja. Naj bo ta COP prelomnica: naj pokaže jasno in oprijemljivo politično voljo, ki bo vodila k odločilni pospešitvi ekološkega prehoda, z oblikami, ki imajo tri značilnosti: “so učinkovite, zavezujoče in jih je mogoče zlahka spremljati ter nadzorovati“ (ibid., 59). In naj se jih izvaja na štirih področjih: energetska učinkovitost, obnovljivi viri, odprava fosilnih goriv in vzgoja za življenjske sloge, ki so manj odvisni od fosilnih goriv.«
Bodite oblikovalci politike, ki daje konkretne in kohezivne odgovore
»Prosim, pojdimo naprej, ne vrnimo se nazaj,« spodbuja sveti oče. Znano je, da »je bilo malo sprejetih sporazumov uresničenih, saj jih niso pospremili nadzorni mehanizmi, občasna preverjanja in kazni zaradi neupoštevanja« (Laudato si', 167). Gre za to, da več ne odlašamo, ampak izvajamo in ne le želimo dobro svojih otrok, državljanov, držav in našega sveta. Papež poziva: »Bodite oblikovalci politike, ki daje konkretne in kohezivne odgovore ter kaže plemenitost vloge, ki jo imate, in dostojanstvo službe, ki jo opravljate. Kajti temu je namenjena moč, namreč služenju. In nima smisla danes ohranjati oblast, ki se je bomo jutri spominjali samo zato, ker ni bila sposobna posredovati, ko je bilo to nujno in potrebno (prim. ibid., 57). Zgodovina vam bo za to hvaležna. Prav tako pa tudi družbe, v katerih živite in kjer se pojavlja nizkotna delitev na “podpornike“: na katastrofiste in brezbrižneže, na radikalne okoljevarstvenike in podnebne zanikovalce ... Nima smisla vključevati se v neke skupine; tako v tem primeru kot v primeru miru to ne vodi k nobenemu rešilnemu ukrepu. Zdravilo je dobra politika: če bo z vrha prišel primer konkretnosti in kohezije, bo to koristilo podnožju, kjer si mnogi, zlasti mladi, že prizadevajo za spodbujanje skrbi za skupni dom.«
Papež Frančišek govor sklene z željo in spodbudo, naj leto 2024 prinese preobrat: »Pustimo za sabo ločitve in združimo moči! Z Božjo pomočjo stopimo iz noči vojn in naravnih opustošenj ter našo skupno prihodnost spremenimo v zoro svetlobe.«
