Sveti oče: Naj naša svetišča prekipevajo od tolažbe in usmiljenja

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

»V svetišče gremo predvsem zato, da molimo. Vedno moramo ohranjati živo skrb za to, da bodo naša svetišča resnično privilegirani kraji molitve. Vem, kako skrbno se tam obhaja sveta evharistija in koliko truda se posveča zakramentu sprave. Priporočam vam, da se glede izbire duhovnikov za spovedovanje dobro razločuje, da se ne bi zgodilo, da bi tisti, ki pridejo v spovednico in jih pritegne Očetovo usmiljenje, naleteli na ovire pri tem, da bi v polnosti izkusili spravo. Zakrament sprave pomeni odpuščati, vedno. Odpuščati. Ne sme se zgoditi, da bi v svetiščih ljudje naleteli na ovire, saj se mora tam v izobilju izražati Božje usmiljenje. Verniki svetišča upravičeno dojemajo na takšen način: kot posebne kraje, v katerih se srečujejo z Božjo milostjo. Vedno odpuščajte, kakor odpušča Oče. Odpuščati.
V zgodovini vsakega svetišča zlahka otipamo vero našega vernega ljudstva, ki jo ohranja in hrani molitev, predvsem rožni venec, ki pomaga moliti s premišljevanjem o skrivnostih iz Jezusovega in Marijinega življenja. Duhovno vstopanje v te skrivnosti in občutenje, da smo živi del tega, kar tvori našo zgodovino zveličanja, vsakdanjemu življenju daje okus po evangeliju.«

Sveti oče je zatem izpostavil, da je potrebno v svetiščih posebno pozornost nameniti čaščenju. Tudi tokrat je dodal, da smo izgubili čut za čaščenje in si ga moramo ponovno pridobiti. Po njegovih besedah je potrebno romarjem pomagati, da lahko izkusijo kontemplativno tišino, v kateri lahko častijo Boga. »To pomeni, da jim moramo pomagati, da svoj pogled usmerijo v to, kar je v veri bistveno. Adoracija ne pomeni, da se odmaknemo od življenja, ampak je prostor, kjer lahko vsemu damo smisel; kjer sprejmemo dar Božje ljubezni in o njem lahko pričujemo v bratski ljubezni.«

Po papeževih besedah ljudje hodijo v svetišča tudi zato, da bi bili potolaženi, ker na telesu in duhu nosijo breme, bolečino ali skrb. »Bolezen ljubljene osebe, izguba družinskega člana, mnoge življenjske situacije so pogosto razlog za osamljenost in žalost, ki jih ljudje položijo na oltar in čakajo na odgovor. Tolažba ni abstraktna ideja in ni sestavljena v prvi vrsti iz besed, temveč iz sočutne in nežne bližine, ki razume bolečino in trpljenje. To je slog Boga. Gospod je blizu, sočuten in nežen. Tolažiti pomeni narediti Božje usmiljenje otipljivo; zato v naših svetiščih ne sme manjkati služba tolažbe. Tisti, ki skrbijo za svetišče, morajo sprejeti za svoje besede apostola Pavla: "On nas tolaži v vsaki naši stiski, da bi tudi mi mogli tolažiti tiste, ki so v kateri koli stiski, s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog" (2 Kor 1,4). Pavel v dveh vrsticah štirikrat uporabi besedo tolažba ali tolažiti. Lahko sem učinkovito znamenje tolažbe, v kolikor sem osebno izkusil, da me je Jezusovo odrešilno trpljenje potolažilo in sem v Njem našel zavetje. Ne pozabite tega. Če se bomo spominjali lastne izkušnje tolažbe, nam bo to pomagalo tolažiti druge. In ta izkušnja gre prek materinstva Marije, ki je "Potolažena" v pravem pomenu besede. Naj naša svetišča prekipevajo od tolažbe in usmiljenja!«

Tretji razlog, zaradi katerega ljudje prihajajo v svetišča, pa je po besedah svetega očeta ta, da bi z večjim zaupanjem gledali v prihodnost. »Romar potrebuje upanje. Išče ga v samem dejanju romanja: odpravi se na pot v iskanju zanesljivega cilja, ki ga bo dosegel. S svojo molitvijo prosi za upanje, saj ve, da lahko samo preprosta in ponižna vera pridobi milost, ki jo potrebuje. Zato je pomembno, da ob vrnitvi domov čuti, da je bil uslišan in je napolnjen z vedrino, ker je svoje zaupanje položil v Boga. V naših svetiščih veliko pozornosti namenimo sprejemu romarjev in prav je tako. Hkrati pa je treba veliko pastoralno skrb nameniti tudi trenutku, ko romarji zapustijo svetišče in se vrnejo v svoje običajno življenje: da prejmejo besede in znamenja upanja, tako da romanje, ki so ga opravili, doseže svoj polni pomen.«

Ob koncu srečanja je papež dejal, da želi, da bi bilo prihodnje leto, v pripravi na jubilej 2025, v celoti posvečeno molitvi. »Kmalu bodo objavljeni pripomočki, ki bodo lahko pomagali ponovno odkriti središčno mesto molitve. Priporočam jih kot dobro branje, ki spodbuja, da bi molili s preprostostjo in po zgledu Kristusovega srca. Vsak dan znova obnavljajmo veselje in zavzetost, da bomo možje in žene molitve. Molimo iz srca, ne kot papige. Ne. Iz srca. Naj izgovorjene besede pridejo iz srca. V svetiščih boste to storili s pomočjo duhovnosti, ki je značilna za vas.
Naj se iz vseh svetišč dvigne zahvalna pesem Gospodu za čudovite reči, ki jih dela tudi v našem času. In prosimo za priprošnjo Božje Matere, da bi v teh nemirnih časih mnogi naši trpeči bratje in sestre ponovno našli mir in upanje.«