Papež Frančišek katoliškim tednikom: Formirati človeka in družbo

Vatican News

»Posvečate se tisku, televiziji, radiu in novim tehnologijam ter si prizadevate, da bi bralce in uporabnike vzgajali o medijih. Vaša kapilarna ukoreninjenost pričuje o želji, da bi ljudi dosegli s pozornostjo in bližino, s človečnostjo,« je dejal papež in dodal, da predstavljajo »človeško geografijo«, ki poživlja italijansko ozemlje. »Komunikacija pomeni ravno tole: povezovati, tkati niti občestva, oblikovati mostove brez postavljanja zidov.« Ker so v zadnjih letih tudi na medijski sektor vplivale različne inovacije, je treba »nenehno obnavljati zavzetost za vlaganje v dostojanstvo oseb, za pravičnost in resnico, za zakonitost in vzgojno soodgovornost«. Zato jim je sveti oče v nadaljevanju želel spregovoriti o treh elementih, ki jih naj upoštevajo pri svojem delu. To so formacija, zaščita in pričevanje.

Formacija in komunikacijska ekologija

Formacija je po papeževih besedah vprašanje, vitalnega pomena, saj je v igri prihodnost družbe. »Formacija je pot za povezovanje generacij, pospeševanje dialoga med mladimi in starimi, tiste medgeneracijske zaveze, ki je danes temeljna bolj kot kdajkoli prej.« Kot je dejal, sta pri vzgajanju mladih pomembni preudarnost in preprostost, ki ju je opisal kot »dve osnovni vzgojni sestavini za orientacijo v današnji kompleksnosti, zlasti na spletu, kjer ne smemo biti naivni, obenem pa ne podleči skušnjavi, da bi širili jezo in sovraštvo«. »Preudarnost, ki se jo živi s preprostostjo duše, je krepost, ki pomaga videti daleč in vodi v delovanje s ”predvidevanjem”, z daljnovidnostjo.«

»Katoliški tedniki prinašajo ta modri pogled v domove ljudi: ne prinašajo le trenutnih novic, ki zlahka izginejo, ampak prinašajo človeško vizijo, krščansko vizijo, namenjeno oblikovanju uma in srca, da se ne bi pustili popačiti kričečim besedam ali poročilom, ki z morbidno radovednostjo prehajajo od črnega k rožnatemu in zanemarjajo jasnost belega.« Zato je sveti oče spodbudil k širjenju »komunikacijske ekologije« na teritorijih, v šolah, družinah in med seboj. Njihov poklic je namreč, da s preprostim in razumljivim stilom opominjajo, da so za novicami vedno čustva, zgodbe, osebe iz mesa in kosti, ki jih je treba spoštovati. Omenil je na novice o nasilju nad ženskami, ki v teh dneh pretresajo italijansko javnost, ter izpostavil, da je ljudi treba vzgajati za zdrave odnose: »Komunicirati pomeni formirati človeka. Komuncirati pomeni formirati družbo. Ne zapustiti poti formacije: ravno ta vas bo pripeljala daleč.«

Z besedami in podobami zaščititi dostojanstvo ljudi

Na drugem mestu je papež Frančišek spregovoril o zaščiti in najprej navedel okrožnico Fratelli tutti: »V digitalnem komuniciranju se hoče pokazati vse in vsak posameznik postane predmet pogledov, ki brskajo, slačijo in delijo, pogosto anonimno. Spoštovanje drugega se razdrobi in na ta način, ko ga prizadenem, ga ignoriram in se od njega distanciram, brez najmanjšega sramu vdiram do skrajnosti v njegovo življenje« (Fratelli tutti, 42).

Zato je temeljnega pomena širiti sredstva, ki »pred vsiljivostjo digitalnih tehnologij ter zapeljivostjo provokativne in polemične komunikacije« ščitijo vse ljudi, zlasti pa najslabotnejše, mladoletnike, ostarele in osebe s posebnimi potrebami, pri čemer je papež izpostavil spodbujanje državljanske zavesti, svobodo do informiranja in komunikacijsko demokracijo. »Ne igrajte samo obrambne,« je dejal, »ampak ostanite “v sebi mali“ in razmišljajte na veliko, saj ste poklicani k veliki nalogi: z besedami in podobami zaščititi dostojanstvo ljudi, zlasti dostojanstvo malih in ubogih, Božjih izbrancev.«

O čemer govorimo, o tem tudi pričujmo

Tretji poudarek papeževega govora pa je bilo pričevanje: »Pričevanje je preroštvo, je ustvarjalnost, ki osvobaja in sili človeka, da zaviha rokave, stopi iz območja svojega udobja in tvega. Da, zvestoba evangeliju zahteva sposobnost tvegati za dobro. In iti proti toku: govoriti o bratstvu v individualističnem svetu; o miru v svetu, ki je v vojni; o pozornosti do revnih v brezčutnem in brezbrižnem svetu. To je mogoče verodostojno storiti le, če najprej pričujemo o tem, o čemer govorimo.«