Sveti oče: Pri delu z migranti širiti bližino, skrb in sprejemanje
Andreja Červek – Vatikan
Tema simpozija »Prišel bom, da zberem vse narode« (Iz 66,18) je za skalabrinsko karizmo zelo pomembna, je zatrdil papež. Sveti Janez Krstnik Scalabrini (1839-1905) jih je ustanovil kot misijonarje in misijonarke za migrante ter jih naučil, da se pri skrbi zanje smatrajo kot »bratje in sestre na poti edinosti«.
»Migrirati ni prijetno romanje v občestvu; pogosto je drama,« je bil jasen papež Frančišek. »Tako kot ima vsak pravico do migracije, ima tudi vsak pravico, da ostane na svoji zemlji in tam živi v miru in dostojanstvu. Vendar pa je tragedija prisilnih migracij, ki jih povzročajo vojne, lakota, revščina in okoljske nesreče, danes na očeh vseh.« In ravno tu pride v poštev skalabrinska duhovnost: Kakšno držo zavzeti do teh bratov in sester ter s pomočjo katere duhovne poti?
Da nihče ne bi zablodil in izgubil vere
»Scalabrini nam pomaga, da na misijonarje migrantov gledamo kot na sodelavce Svetega Duha za edinost. Gre za razsvetljen in izviren pogled na pojav preseljevanja, ki ga vidi kot poziv k ustvarjanju občestva v dejavni ljubezni,« je dejal papež in spomnil na Scalabrinijevo izkušnjo, ko se je kot mlad župnik na milanski glavni postaji znašel pred množico italijanskih migrantov, ki so odhajali v Ameriko. Ob veliki stiski, ki jo je takrat videl, je razumel, da je tam bilo Božje znamenje zanj: »Poziv, naj materialno in duhovno pomaga tem osebam, da nihče med njimi, prepuščen samemu sebi, ne bi zablodil, da ne bi izgubil vere; da bi lahko prispeli – kot pravi prerok Izaija – na sveto goro Jeruzamelm “izmed vseh narodov v dar Gospodu, na konjih, na vozeh, na nosilnicah, na mezgih in na dromedarjih“ (Iz 66,20). Konji, vozovi, nosilnice, mezgi in dromedarji, h katerim lahko danes – je pripomnil papež Frančišek – dodamo čolne, tovornjake in plovila; a cilj ostaja isti: Jeruzalem, mesto miru (prim. Ps 122,3-9), Cerkev, dom za vsa ljudstva (prim. Iz 56,7), kjer je življenje vseh sveto in dragoceno. Za Scalabrinija je ta Jeruzalem katoliška, torej vesoljna Cerkev, in to zato, ker je “mati“, ker je odprta za vsakega, ki išče dom in varno zatočišče.«
Širiti bližino, skrb in sprejemanje
Sveti oče je nadaljeval, da od tu izhaja tudi poziv misijonarjem skalabrinske družine, da namreč ohranjajo srce, ki je bogato s katoliškostjo, si torej želijo »univerzalnosti in edinosti, srečanja in občestva«. Gre za »povabilo k širjenju miselnosti bližine, skrbi in sprejemanja ter v svetu spodbujati rast civilizacije ljubezni«.
»A bilo bi utopično pretvarjati se, da je vse to mogoče doseči samo s človeškimi močmi. Namesto tega gre za sodelovanje pri delovanju Duha in tako v zgodovini delovati pod vodstvom in z energijo, ki prihajata od Boga: pustiti se osvojiti njegovi neskončni nežnosti, da bi čutili in delovali v skladu z njegovimi potmi, ki niso vedno naše poti (prim. Iz 55,8), da bi ga prepoznali v tujcih (prim. Mt 25,35) in v njem našli moč za zastonjsko ljubezen.«
Delo z migrante naj izvira iz globoke duhovnosti
Sveti Scalabrini pa misijonarje prav tako poziva k »tesnemu odnosu ljubezni z Jezusom, učlovečenim Božjim Sinom«, ki ga naj gojijo prek evharistje. »Vemo, kako zelo je Scalabrini ljubil čaščenje Najsvetejšega, čemur se je posvečal tudi ponoči, kljub utrujenosti zaradi napornega delovnega ritma, in čemur se ni odrekel čez dan, tudi v času večje aktivnosti. Ni se slepil in vabil je, naj se nihče ne slepi: brez molitve ni misijonarstva! Vzpon k Bogu je nujen, da bi se nato lahko spustili na zemljo in bili “angeli od spodaj“, blizu zadnjim.«
Sveti oče je zbrane misijonarje in misijonarke skalabrinske družine povabil, naj obnovijo svoje delo z migranti in naj ga vedno bolj ukoreninijo v intenzivno duhovno življenje, po zgledu svojega ustanovitelja.
