Pismo svetega očeta Frančiška katoliški skupnosti v Vietnamu

Papež Frančišek

Pismo svetega očeta FRANČIŠKA
katoliški skupnosti v Vietnamu
ob sprejemu Sporazuma o statusu stalnega papeškega predstavnika
in o Uradu stalnega papeškega predstavnika Svetega sedeža v Vietnamu

Dragi bratje škofje, duhovniki, posvečene osebe in vsi verniki Božjega ljudstva v Vietnamu, milost in mir Boga naj bodo z vami. Z veseljem se zahvaljujemo Bogu, ker je Božja ljubezen večna in je vedno zvesta.[1]

To pismo želim poslati vsem vam ob posebni priložnosti sprejetja Sporazuma med vlado Socialistične republike Vietnam in Svetim sedežem o statusu stalnega papeškega predstavnika v Vietnamu. Vera katoliške Cerkve v vaši državi se je rodila in se je razvijala skozi mnoge generacije na podlagi zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,37-38). Ljubezen je namreč mera vere, vera pa je duša ljubezni, ne da bi kdaj pozabili, da sta ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega dve plati iste medalje.[2]

Glede na dobre odnose, ki so zaznamovali zadnjih nekaj let, in z željo, da bi bil papeški predstavnik most za napredek medsebojnih odnosov, sem 27. julija z veseljem sprejel predsednika Socialistične republike Vietnam, gospoda Vo Van Thuonga na uradni obisk v Vatikanu. To srečanje ima poseben pomen v procesu utrjevanja odnosov med Svetim sedežem in Vietnamom, ki je, kakor je spominjal sv. Janez Pavel II., država, katere pogum pri delu, vztrajnost v težavah, smisel za družino in druge naravne vrline, ki jih lahko pokaže, vsi poznajo in cenijo.[3]

Na podlagi takšnega medsebojnega zaupanja, ki se je skozi leta krepilo korak za korakom po zaslugi letnih obiskov delegacije Svetega sedeža in med srečanji skupne delovne skupine Vietnam-Sveti sedež, smo lahko skupaj napredovali in bo to mogoče še naprej ob prepoznavanju zbliževanj in spoštovanju razlik. Bili smo sposobni hoditi, ker smo se poslušali in ker smo se, poslušajoč  se med seboj, razumeli, čeprav je vsakdo doživel različne zgodbe in dogodke, nam nič ni preprečilo, da ne bi skupaj iskali najboljše poti za dobro vietnamskega ljudstva in Cerkve.

V luči nauka Pisma Diognetu iz 2. stoletja po Kristusu kristjani, ki živijo v svetu, vendar ne pripadajo svetu, živijo v znamenju vodilne vloge ljubezni, ko uresničujejo evangelij v srcu naroda in ga spremljajo v prizadevanjih za uravnotežen družbeni in gospodarski razvoj. Zato katoliški verniki tako pri graditvi Cerkve s soodgovornim pastoralnim sodelovanjem, bodisi zlasti  na ravni evangeljskega urejanja časnih stvarnosti, uresničujejo svojo identiteto dobrih kristjanov in dobrih državljanov. Na tem obzorju bodo verni katoličani, preko vzpostavljanja ugodnih pogojev za uresničevanje verske svobode, lahko spodbujali dialog in prinašali upanje za državo.

Ste hčere in sinovi Cerkve, istočasno pa ste tudi državljani Vietnama, kakor je leta 2009 papež Benedikt spomnil vietnamske škofe: »Cerkev vabi vse člane, da se iskreno zavzemajo za izgradnjo pravične, solidarne in nepristranske družbe. Nikakor nima namena priti na mesto odgovornih v vladi, ampak želi samo to, da bi lahko v duhu dialoga in spoštljivega sodelovanja prevzela pravičen delež pri življenju naroda v službi vseh ljudi.«[4]

Poseben vidik, ki ga danes še bolj potrebujemo, je konkretnost ljubezni, to se pravi konkretna odločitev za človeka, izvršena v veliki noči in vedno zgodovinsko uresničena v Cerkvi, kolikor so kristjani »na vsakem kraju in ob vsaki priložnosti poklicani, da slišijo krik ubogih.«[5] Ta duh je vedno spodbujal vašo katoliško skupnost, da je ponudila svoj pozitiven in pomemben prispevek v služenju ljudem, na poseben način v času pandemije Covid-19. Vietnamska Cerkev je namreč po spodbudah posameznih škofov in Vietnamske škofovske konference dokazala, da so kot zvesti, odgovorni in verodostojni verniki kvas družbe, ki jo spremlja v njenem razvoju in prispeva k njenemu napredku.

Vaši škofje so na to spomnili v Pastirskem pismu za tekoče leto, ki je osredotočeno na spodbujanje k sodelovanju pri življenju skupnosti z medsebojno naklonjenostjo, z iskrenim poslušanjem in z deli ljubezni tudi do tistih, ki ne delijo iste vere, s prevzemanjem skrbi za najšibkejše in najbolj potrebne.

Dragi vietnamski bratje in sestre, verni katoličani, vedno pripravljeni učinkovito odgovoriti na potrebe vsakdanjega življenja in sodelovati pri izgradnji skupnega dobrega na vseh področjih družbenega življenja države, so poklicani k uresničevanju Jezusovega nauka, naj bodo »luč sveta in sol zemlje«, da bo vaša luč tako svetila »pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16).

Pred šestdesetimi leti je sveti papež Janez XXIII., ko je nagovoril ves svet, da bi prosil za skupno prizadevanje za mir, takole zapisal: »Upravičeno upamo, da bodo ljudje, ko se bodo srečali in se pogajali, bolje odkrili vezi, ki jih povezujejo in prihajajo iz njihove skupne človeškosti, in da bodo tudi odkrili, da je med najglobljimi težnjami njihove skupne človeškosti ta, da med njimi in njihovimi narodi ne vlada strah, ampak ljubezen, ki se hoče izraziti v zvestem, raznovrstnem sodelovanju, ki prinaša številne dobrine.«[6]  

Prosim Boga, naj vas razsvetli in vas vodi, da boste v svojem življenju in v odnosih s civilnimi oblastmi in ter z vsakim človekom brez razlikovanja v veri, rasi in kulturi, znali pričevati za ljubezen in dobroto Jezusa Kristusa v Božjo slavo.

Na koncu tega bratskega pisma želim vam, dragi pastirji, duhovniki, posvečene osebe in verni laiki, da bi pogumno sledili Kristusovemu zgledu. Naj vas spremlja Naša Gospa iz La Vanga, po njeni materinski priprošnji pa usmiljeni Oče blagoslavlja in naklanja obilne milosti celotni Katoliški Cerkvi v Vietnamu, pa tudi narodu in dragemu vietnamskemu ljudstvu.

FRANČIŠEK
Iz Vatikana, 8. septembra 2023
Praznik rojstva Blažene Device Marije

[1] Angelus, 10. novembra 2013
[2] Angelus, 26. oktobra 2014
[3] Janez Pavel II., Radijsko sporočilo vietnamskemu ljudstvu, 10. maja 1984.
[4] Benedikt XVI., Nagovor škofom Vietnamske škofovske konference na obisku ad limina apostolorum, 27. junija 2009.
[5] Veselje evangelija, št. 191.
[6] Janez XXIII., Mir na zemlji, št. 67.