Papež ob začetku zasedanja sinode: Biti Cerkev, ki na človeštvo gleda z usmiljenjem

Andreja Červek – Vatikan

»Poglavitna naloga sinode je ponovno usmeriti pogled na Boga, da bi postali Cerkev, ki na človeštvo gleda z usmiljenjem,« je dejal papež med mašo, s katero se je začelo XVI. redno generalno zasedanje škofovske sinode, ki bo potekalo od 4. do 29. oktobra. Navzoči so bili člani kardinalskega zbora in udeleženci zasedanja škofovske sinode ter mnogi verniki – Trg svetega Petra je napolnilo približno 25.000 oseb.

»Tukaj smo, da bi hodili skupaj z Jezusovim pogledom, ki slavi Očeta in sprejema vse, ki so utrujeni in obteženi,« je dejal med homilijo ter posvaril tudi pred skušnjavami, kot so biti toga, mlačna in utrujena Cerkev. Ponovno je spomnil, da je protagonist zasedanja škofovske sinode Sveti Duh, ki pogosto razbije naša pričakovanja, da bi ustvaril nekaj novega, kar presega naša prizadevanja in negativnost. Spregovoril je o Jezusovem pogledu, ki vabi, naj bomo Cerkev, ki se z današnjimi izzivi in težavami ne spopada v duhu delitev in konfliktov; Cerkev, ki je združena in bratska, ki posluša in se pogovarja, ki ima Boga v svojem središču in se zato ne deli navznoter in ni nikoli groba navzven.

Homilija papeža Frančiška

med mašo z novimi kardinali in kardinalskim zborom ob začetku rednega generalnega zasedanja škofovske sinode, 4. oktobra 2023

Pred evangelijem, ki smo ga pravkar slišali, je opis težkega trenutka v Jezusovem poslanstvu, ki bi ga lahko opredelili kot »pastoralno potrtost«: Janez Krstnik dvomi, da je on zares Mesija; mnoga mesta, skozi katera je šel, se kljub čudežem, ki jih je storil, niso spreobrnila; ljudje ga obtožujejo, da je požrešnež in pijanec, medtem ko so se malo prej pritoževali, da je Krstnik preveč strog (prim. Mt 11,2-24). Vendar pa vidimo, da se Jezus ne pusti potegniti v žalost, ampak dvigne oči v nebo in hvali Očeta, ker je preprostim razodel skrivnosti Božjega kraljestva: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). V trenutku potrtosti ima torej Jezus pogled, ki je zmožen videti dlje: slavi Očetovo modrost in je zmožen prepoznati skrito dobro, ki raste, seme Besede, ki ga sprejmejo preprosti, luč Božjega kraljestva, ki si utira pot tudi v noči.

Dragi bratje kardinali, sobratje škofje, sestre in bratje, smo na začetku sinodalnega zasedanja. In ne potrebujemo imanentnega pogleda, sestavljenega iz človeških strategij, političnih izračunov ali ideoloških bitk – ali bo sinoda dala neko dovoljenje ali bo odprla ta ali ona vrata. Tukaj nismo zato, da bi izvedli parlamentarno srečanje ali načrt reform. Sinoda, dragi bratje in sestre, ni parlament. Protagonist je Sveti Duh. Nismo tukaj, da bi bili parlament. Tukaj smo, da bi hodili skupaj z Jezusovim pogledom, ki slavi Očeta in sprejema vse, ki so utrujeni in obteženi. Zato začnimo z Jezusovim pogledom, ki je slavilen in sprejemajoč pogled.

1. Najprej je to pogled, ki slavi. Čeprav je doživel zavrnitev in okoli sebe videl veliko trdote srca, se Kristus ne pusti zapreti razočaranju, ne postane zagrenjen, ne neha slaviti; njegovo srce, utemeljeno v Očetovem prvenstvu, ostaja mirno tudi v viharju.

Ta Gospodov slavilni pogled tudi nas vabi, naj smo Cerkev, ki z veselim duhom premišljuje Božje delovanje in razločuje sedanjost. In ki sredi včasih razburkanih valov našega časa ne izgublja poguma, ne išče ideoloških bližnjic, se ne ograjuje z pridobljenimi prepričanji, ne popušča priročnim rešitvam in ne dopušča, da bi ji svet določal svoj program. To je duhovna modrost Cerkve, ki jo je z vedrino povzel sveti Janez XXIII.: »Najprej je treba, da Cerkev nikoli ne odvrne oči od svete dediščine resnice, ki jo je prejela od starih, hkrati pa mora gledati tudi na sedanjost, ki prinaša nove razmere in nove načine življenja ter odpira nove poti za apostolat« (Govor ob slovesni otvoritvi drugega vatikanskega ekumenskega koncila, 11. oktober 1962).

Jezusov pogled, ki slavi, nas vabi, naj bomo Cerkev, ki se z današnjimi izzivi in težavami ne spopada v duhu delitev in konfliktov, ampak nasprotno, obrača oči k Bogu, ki je občestvo, in ga s spoštovanjem in ponižnostjo slavi in časti ter ga priznava za svojega edinega Gospoda. Pripadamo Njemu in – ne pozabimo – obstajamo samo zato, da bi Njega prinašali svetu. Kot nam je dejal apostol Pavel, »z drugim se ne hvalimo, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa« (prim. Gal 6,14). To nam zadostuje, On nam zadostuje. Ne želimo si zemeljske slave, ne želimo biti lepi v očeh sveta, ampak mu priti naproti s tolažbo evangelija, da bi bolje in vsem pričevali o neskončni Božji ljubezni. Ravno kot je to povedal Benedikt XVI. na enem od sinodalnih zasedanj, »vprašanje za nas je: Bog je spregovoril, resnično je prekinil veliko tišino, pokazal se je, toda kako lahko to resničnost posredujemo današnjemu svetu, da bo postalo odrešenje?« (Meditacija na prvi generalni kongregaciji XIII. rednega generalnega zasedanja škofovske sinode, 8. oktober 2012). To je temeljno vprašanje. In to je poglavitna naloga sinode: ponovno usmeriti naš pogled na Boga, da bi postali Cerkev, ki na človeštvo gleda z usmiljenjem. Cerkev, ki je združena in bratska – ali ki vsaj poskuša biti združena in bratska –, ki posluša in se pogovarja; Cerkev, ki slavi in spodbuja, ki pomaga tistim, ki iščejo Gospoda, ki dobrodejno pretresa ravnodušne, ki uvaja poti, da bi ljudi uvedla v lepoto vere. Cerkev, ki ima Boga v svojem središču in ki se zato ne deli navznoter in ni nikoli groba navzven. Cerkev, ki tvega z Jezusom. Tako si Jezus želi Cerkev, svojo Nevesto.

2. Po pogledu, ki slavi, razmišljamo o Kristusovem pogledu, ki sprejema. Medtem ko tisti, ki se imajo za modre, ne prepoznajo Božjega dela, se On veseli v Očetu, ker se razodeva malim, preprostim, ubogim v duhu. In tako skozi vse svoje življenje ohranja ta gostoljubni pogled do najšibkejših, trpečih, zavrženih. Zlasti nanje se obrača, ko pravi, kot smo slišali: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).

Ta Jezusov pogled, ki sprejema, tudi nas vabi, naj smo gostoljubna Cerkev, ne Cerkev z zaprtimi vrati. V tako kompleksnem času, kot je naš, se pojavljajo novi kulturni in pastoralni izzivi, ki zahtevajo srčno in prijazno notranjo držo, da se lahko brez strahu soočimo drug z drugim. V sinodalnem dialogu, v tem lepem »pohodu v Svetem Duhu«, ki ga skupaj opravljamo kot Božje ljudstvo, lahko rastemo v enosti in prijateljstvu z Gospodom, da bi na današnje izzive gledali z njegovim pogledom; da bi postali, če uporabimo lep izraz svetega Pavla VI., Cerkev, ki »postane pogovor« (okrožnica Ecclesiam suam, št. 67). Cerkev »s prijetnim jarmom« (prim. Mt 11,30), ki ne nalaga bremen in ki vsem ponavlja: »Pridite vi, ki ste utrujeni in obteženi, pridite vi, ki ste izgubili pot ali se počutite oddaljene, pridite vi, ki ste zaprli vrata upanju: Cerkev je tu za vas!« Cerkev z odprtimi vrati za vse, vse, vse!

3. Bratje in sestre, sveto Božje ljudstvo, pred težavami in izzivi, ki nas čakajo, nam Jezusov pogled, ki slavi in sprejema, preprečuje, da bi podlegli nekaterim nevarnim skušnjavam: biti toga Cerkev – carina, ki se oborožuje proti svetu in gleda nazaj; biti mlačna Cerkev, ki se vdaja modnim smernicam sveta; biti utrujena Cerkev, ki je obrnjena vase. V knjigi Razodetje Gospod pravi: »Jaz sem vrata in trgam, da bi se vrata odprla.« A On, bratje in sestre, velikokrat trka, a znotraj Cerkve, da bi bi Gospoda spustili ven.

Hodimo skupaj: ponižni, goreči in radostni. Hodimo po sledeh svetega Frančiška Asiškega, svetnika uboštva in miru, »Božjega norčka«, ki je na telesu nosil Jezusove stigme in se popolnoma slekel, da bi si oblekel Njega. Sveti Bonaventura pripoveduje, da mu je med molitvijo Križani rekel: »Pojdi in popravi mojo Cerkev« (Legenda maior, II, 1). Sinoda nas spominja na to: naša Mati Cerkev vedno potrebuje očiščenje, potrebuje »popravilo«, kajti mi vsi smo ljudstvo grešnikov, ki jim je bilo odpuščeno, ki se nenehno morajo vračati k viru, kar je Jezus, in ponovno stopiti na poti Duha, da bi z njegovim evangelijem dosegli vse. Frančišek Asiški v času velikih bitk in ločitev, med posvetno in versko oblastjo, med institucionalno Cerkvijo in heretičnimi tokovi, med kristjani in ostalimi verniki, ni kritiziral in napadal nikogar, ampak je prijel za evangeljska orožja: ponižnost in edinost, molitev in ljubezen. Tudi mi storimo tako! Ponižnost in edinost, molitev in ljubezen.

In če sveto Božje ljudstvo s svojimi pastirji z vseh koncev sveta goji pričakovanja, upe in celo nekatere strahove v zvezi s sinodo, ki jo začenjamo, se ponovno spomnimo, da ne gre za politično zborovanje – ni parlament, ampak za sklic v Duhu; ne za polariziran parlament, ampak za kraj milosti in občestva. Sveti Duh pa pogosto razbije naša pričakovanja, da bi ustvaril nekaj novega, kar presega naša predvidevanja in negativnosti. Morda lahko rečem, da so najbolj rodovitni trenutki sinode, trenutki molitve, molitveno okolje, po katerih Gospod deluje v nas. Njemu se odprimo in ga kličimo, On je protagonist, Sveti Duh. Dopustimo, naj je On protagonist sinode. In z Njim hodimo v zaupanju in veselju.