Papež mladim: Ekonomija naj je prostor vključevanja in sodelovanja

Andreja Červek – Vatikan

Papež Frančišek sporočilo začne s trditvijo, da je realnost nad idejami (o čemer govori tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, 2017-237), ter spomni na načelo coincidentia oppositorum (sočasnost nasprotij), po katerem je realnost sestavljena iz nasprotnih polov. Vsaka teorija je delna in omejena in ne more popolnoma zaobjeti ali rešiti nasprotja, izpostavlja sveti oče ter dodaja, da to načelo pomaga razumeti vlogo Cerkve v zgodovini.

Če pomislimo na ekonomijo v današnjem času, vidimo, da vsebuje veliko nasprotij, na primer revščino in bogastvo. »Ekonomija so tržnice in tudi mednarodna finančna središča; imamo konkretno ekonomijo, sestavljeno iz obrazov, pogledov, oseb, malih bank in podjetij, ter ekonomijo multinacionalk, držav in investicijskih skladov, ki je tako ogromna, da se zdi abstraktna; imamo ekonomijo denarja, bonusov in zelo visokih plač, zraven pa je ekonomija skrbi, človeških odnosov in plač, ki so prenizke, da bi se od njih lahko dobro živelo.« Sovpadanje teh nasprotij se po papeževih besedah nahaja v »pristni naravi ekonomije: biti prostor vključevanja in sodelovanja, nenehnega proizvajanja vrednosti, ki je v obtoku z drugimi – malo potrebuje veliko, konkretno abstraktno, pogodba darilo, revščina bogastvo«.

Ekonomija, ki ubija, je bolezen in sprevrženost

Obstajajo pa tudi nasprotja, ki ne ustvarjajo harmonije. »Ekonomija, ki ubija, ne sovpada z ekonomijo, ki daje življenje; ekonomija ogromnega bogastva za peščico se ne usklajuje s premnogimi reveži, ki nimajo od česa živeti; velikanski posel z orožjem nima ničesar skupnega z ekonomijo miru; ekonomija, ki onesnažuje in uničuje planet, ni povezana z ekonomijo, ki ga spoštuje in ščiti.«

Kot poudarja papež, »ekonomija, ki ubija, izključuje, onesnažuje in ustvarja vojne, ni ekonomija«, ampak je «bolezen«, je »sprevrženost ekonomije in njene poklicanosti«. Orožje, ki se proizvaja in prodaja za vojne, dobički, ki se ustvarjajo na ramenih najbolj ranljivih in nezaščitenih, izkoriščanje virov in ljudi ... vse to ni ekonomija, ampak je oblastnost, nasilje, je le »plenilska ureditev, iz katere je treba osvoboditi človeštvo«.

Upoštevati pogled izključenih

V nadaljevanju sveti oče spregovori o dveh pojmovanjih ekonomije: »ekonomiji zemlje« in »ekonomiji hoje« ali »ekonomiji na poti«. Pojasni, da je ekonomija zemlje povezana s skrbjo za dom. Dom pa ni le fizični kraj, kjer živimo, ampak so to skupnost, odnosi, naše korenine in ves svet. Poklicani smo biti »varuhi tega skupnega doma« in torej »bratje in sestre, ki naseljujejo zemljo«. Posvečati se ekonomiji torej pomeni skrbeti za naš skupni dom, to pa je nemogoče, če ne vidimo sveta in ne začnemo na periferijah ter upoštevamo »pogled izključenih in zadnjih«.

Stoletja smo izpuščali pogled žensk

Papež pri tem izpostavi tudi »pogled žensk«: »Do zdaj je bil pogled na dom vsiljen s strani moških. Stoletja smo, med drugim, izpuščali pogled žensk: če bi bile prisotne, bi gledali manj blaga in več odnosov, manj denarja in več prerazporeditve, več pozornosti do tistih, ki imajo, in tistih, ki nimajo, več resničnosti in manj abstrakcije, več telesa in manj govoričenja. Ne moremo več izključevati različnih pogledov iz ekonomske prakse in teorije ter prav tako iz življenja Cerkve,« poudari in z naklonjenostjo izpostavi navzočnost mnogih mladih žensk v Frančiškovi ekonomiji.

Vključiti pogled revnih

Prav tako se ne more več izključevati pogleda revnih. Celostna ekonomija se izvaja za revne in z revnimi. Treba se je podati na »razpoke zgodovine in življenja« in tudi na »miselne periferije«. Sveti oče mlade povabi, naj si zastavijo vprašanje, kaj so danes periferije ekonomske znanosti. Zgolj misel o revnih in za revne ni dovolj, pomembna je misel z revnimi, z izključenimi. Tudi teologija je velikokrat »proučevala revne«, a zelo malo je proučevala »skupaj z revnimi«.

Biti na poti, hoditi, umazati si roke

Da bi pojasnil pojem »ekonomije poti«, papež spomni na svetega Frančiška Asiškega, ki je zapustil očetovo hišo in začel hoditi, podal se je na pot. »Pot romarjev je vedno tvegana, prepletena z zaupanjem in ranljivostjo. Kdor se nanjo poda, kmalu spozna, da je odvisen od drugih – tako tudi vi razumete, da je tudi ekonomija beračica pri drugih disciplinah in znanjih. Tako kot romar ve, da bo njegova pot prašna, tudi vi veste, da je za skupno dobro potrebna predanost, ki vam umaže roke. Le umazane roke znajo spremeniti zemljo: pravičnost se živi, karitativno ljubezen se uteleša in v izzivih se pogumno vztraja. Biti “Frančiškovi“ ekonomisti in podjetniki danes nujno pomeni biti ženske in moški miru.«

Človeštvo popeljati iz kolonialne dobe

Sveti oče mlade spodbuja, naj se ne bojijo napetosti in konfliktov, ampak naj jih poskušajo napolniti s človečnostjo: »Zaupam vam nalogo, da varujete skupni dom in imate pogum za hojo.« Prav tako naj ne izgubijo potrpežljivosti in podjetnosti pri vzpostavljanju trdnejših in rodovitnejših stikov.

»Želja po novem svetu je mnogo bolj razširjena, kot se zdi. Ne zaprite se vase: oaze v puščavi so kraji, do katerih mora vsak imeti dostop, so križišča, na katerih se lahko ustavite in od koder lahko nadaljujete hojo drugačni. Zato ostanite odprti in z odločnostjo in navdušenjem iščite svoje kolege, škofe, sodržavljane. In pri tem naj bodo revni z vami. Dajte glas in obliko ljudstvu, da bodo konkretnost ekonomije in rešitve, ki jih preučujete in z njimi eksperimentirate, vključevala življenja vseh. Prostora za vas je več, kot se zdi danes. Zato vas prosim, da ostanete dejavno enotni in gradite prave mostove med celinami glede operativnih vprašanj, ki bodo človeštvo dokončno popeljala iz kolonialne dobe in neenakosti. Dajte obraze, vsebino in projekte univerzalnemu bratstvu. Bodite pionirji v ekonomskem in podjetniškem življenju celostnega človeškega razvoja.«