Sveti oče misijonarjem: Ob premišljevanju evangelija spoznati Jezusovo Srce

Andreja Červek – Vatikan

Sveti oče je spomnil na začetke skupnosti. 8. decembra 1854 je duhovnik Jules Chevalier v Issudunu v Franciji ustanovil misijonarje Presvetega Srca Jezusovega, čez nekaj časa pa še hčere Naše Gospe Presvetega Srca in sestre misijonarke Presvetega Srca, zatem pa tudi laiško skupnost, ki se je poimenovala Laiki družine Chevalier.

»Zamislil si vas je kot misijonarje, ki si prizadevajo, da bi svet spoznal Božjo ljubezen in bi ljudje nanjo odgovorili z ljubeznijo,« je dejal papež in z odobravanjem pritrdil evangeljskemu odlomku, ki so si ga izbrali kot vodilno temo generalnega kapitlja: gre za odlomek iz Lukovega evangelija o poti v Emavs (prim. Lk 24,13-35). In nanj se je oprl tudi sveti oče v nadaljevanju govora ter o karizmatični identiteti in misijonarskem prizadevanju skupnosti spregovoril z vidika treh temeljnih drž: prek evangelija spoznati Srce Jezusovo, poglobiti sporočilo bratske podelitve in ga vsem oznanjati v veselju poslanstva.

Premišljevati evangelij in tako spoznati Jezusovo Srce

Spoznati Srce Jezusovo prek evangelija pomeni premišljevati ga v življenju, kajti ravno tukaj je Jezus še vedno naš tovariš na poti. Chevalier je evangelij rad imenoval »knjiga Srca Jezusovega«, medtem ko »je vse vabil, naj ob njem premišljujejo o ljubezni, s katero se je Odrešenik pustil dotakniti vsakršni revščini in je z veseljem izlil nežnost in sočutje svojega Srca na male in uboge, trpeče, grešnike in vse stiske človeštva«.

»Navsezadnje, razlaga Pisem, ki jo Jezus ponudi učencema med potjo v Emavs, ni teoretična: je neposredno pričevanje Njega, ki je izpolnil to, o čemer je govoril, ko je ljubil Očeta in brate vse do križa ter v svoje meso sprejel rane žebljev in iz čiste ljubezni pustil, da so mu prebodli Srce. Vstali, ki se pusti prepoznati po lomljenju kruha, je On, ki je premagal smrt s tem, da je dal življenje, ki je ljudem pokazal Očetovo ljubezen s tem, da jih je brezmejno ljubil s svojim božanskim in človeškim Srcem in zato zna izreči besede, ki razvnamejo srce. Tako se spozna Jezusovo Srce: s premišljevanjem njegovega neizmernega usmiljenja v evangeliju, kakor Marija, ki jo častite kot “Naša Gospa Presvetega Srca“ in ki nam zna pokazati Srce svojega Sina, saj je “vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu“ (Lk 2,19),« je papež dejal o prvem pomembnem poudarku, torej spoznavanju Jezusovega Srca s premišljevanjem evangelija ter zbrane spodbudil, naj se nikar ne bojijo tišine.

Bratsko med seboj podeliti izkušnjo srečanja s Kristusom

A da bi ta izkušnja lahko postala luč na poti, mora iti skozi obogatitev v medsebojni podelitvi. In tako je sveti oče prišel do drugega poudarka, kar je bil poglobitev in premišljevanje Božje besede v bratski delitvi.

»V Emavsu učenca, potem ko sta prepoznala Jezusa, drug drugega začudeno sprašujeta, kaj sta doživela. To je povabilo tudi za nas, da drug drugemu podarimo čudenje, ki se rodi v srcu, ko srečamo Gospoda. Preden sta ga srečala, sta tovariša na poti govorila o neuspehih in razočaranjih, potem pa sta se veselila, ker sta videla Vstalega,« je dejal sveti oče in nadaljeval, da je tudi v življenju Chevalierja delitev bila pomembna. »V semenišču je o svoji gorečnosti in svojih sanjah povedal nekaterim bolj rahločutnim tovarišem, ki jih je z besedno igro imenoval vitezi (chevaliers) Presvetega Srca. In ko je po dolgih letih ponovno srečal enega od njih, ki ga je gnala ista gorečnost, je v tem videl dolgo pričakovano znamenje, da začne z ustanovitvijo.« Zato je papež povabil, naj med kapitljem in pri običajnem razločevanju v skupnostih za podlago vsega postavijo »bratsko delitev svojega srečanja s Kristusom v Besedi, zakramentih in življenju«. Tako se bodo lahko na konstruktiven način lotili tudi najbolj perečih problemov.

Veselo oznanjevanje evangelija

Papež je prispel še do tretjega vidika in spregovoril o veselem oznanjevanju: »Učenca iz Emavsa se brez obotavljanja odpravita, vrneta se v Jeruzalem ter pripovedujeta o tistem, kar se jima je zgodilo. Za geslo svojega generalnega kapitlja ste izbrali besede: “od ega k eku“, torej od sebe k skupnemu domu, družini, skupnosti, stvarstvu. To je močna trditev in zavzetost za vašo prihodnost, zlasti za razločevanje, katerim novim vrstam službe se odpreti. Izzivov ne manjka: o tem pričujejo mučenci vaše kongregacije in mnoga okolja dejavne ljubezni po vseh celinah, kamor ste poklicani delovati. Revni, migranti, mnoge stiske in nepravičnosti, ki se v svetu še naprej obnavljajo, se na vso moč postavljajo pred nas. Pred njimi se ne bojte oviti v sočutje Kristusovega Srca; kot je govoril vaš ustanovitelj, pustite mu, da po vas ljubi in da svoje usmiljenje izkazuje po vaši dobroti. In to počnite pogumno ter dopustite neustavljivi nežnosti Presvetega Srca, da oblikuje, spreminja in – če je treba – tudi pretrese vaše načrte in projekte.«

Ne bojte se nežnosti

Sveti oče se je ob koncu govora na zbrane obrnil s spodbudnimi besedami, naj se ne bojijo nežnosti in Božjega sloga, ki je zaobjet v treh besedah: bližina, sočutje in nežnost. Bog je namreč blizu, je sočuten in nežen. »Tudi vi bodite na ta način z drugimi. To bližino, sočutje in nežnost boste prejeli v pogovoru z Jezusom,« je dejal in poudaril, da je pri tem zelo pomembna molitev. »Z navdušenjem nadaljujte svoje delo. Bežite pred žalostjo, ki je črv, ki uničuje osebno življenje in življenje skupnosti; pred tisto žalostjo, ki tlači k tlom,« je še dejal papež Frančišek ter vsem podelil svoj blagoslov, zatem pa jih še zaprosil, naj molijo zanj.