Papež: Kmetovanje je pomembno. Pogumno izbrati, kar je pravično

Andreja Červek – Vatikan

Na sejmu italijanskega druženja kmetovalcev Coldiretti, ki je potekal v Rimu od 13. do 15. oktobra, so kmetovalci in podjetniki v kmetijskem sektorju iz različnih italijanskih regij predstavili biotsko raznovrstnost in trajnostost kmetijstva, ki temelji na izjemnosti in kakovosti italijanskih proizvodov.

Papež Frančišek se sklicuje na okrožnico sv. Janeza XXIII. Mater et Magistra, v kateri je izpostavljena vrednost kmetijskega dela, ki je namenjeno celostnemu vlaganju v osebo, tako na človeški ravni v smislu individualne uresničitve in razvoja skupnosti kot na ravni soudeleženosti v uresničevanju Božjega načrta skozi zgodovino. Stvarstvo je namreč Bog želel zaupati človeku kot »dar in dediščino«. S tem ko ga je »izročil človeku kot dobrino, za katero je treba skrbeti«, je določil, da človek prispeva k popolnosti stvarstva, ki bo dosežena ob koncu časov. »Odgovoriti na prvotno in vedno aktualno Božje povabilo, da bi zemlja vzklila in obrodila sadove, da bi jo spreminjali s spoštovanjem in skrbjo, pomeni sodelovati pri prvotnem Božjem načrtu,« izpostavi papež.

Ko človek spreminja svet, spreminja tudi sebe

V 1. Mojzesovi knjigi je že na začetku jasno zapisano, da je človek z obdelovanjem zemlje dobil priložnost, da se usposobi v stvarstvu prepoznati znamenje zaveze, ki jo je z njim sklenil Bog. »Bog je človeka poklical, da pametno opravlja tehnično dejavnost, s katero je povezana dolžnost skrbi, ne le materialne, temveč tudi moralne. V pripovedi iz 1. Mojzesove knjige so spoznavanje zakonov poljedelstva, na primer gradnja kanalov za spreminjanje rečnih strug, dela, ki jih je treba opraviti v vidika dvojne koristi: zemljo narediti lepšo in rodovitnejšo, hkrati pa jo narediti bolj človeško, bolj prijazno in gostoljubno za življenje njenih prebivalcev. Ko človek dela, spreminja svet, vendar spreminja tudi sebe, saj postaja bolj odgovoren in velikodušen.«

Obdelovanje zemlje postaja vse težje

Papež nadaljuje, da se dinamizem kmetijskega dela dodatno pojasni v luči razodetja Kristusovega evangelija. Božja zapoved »gospodovati zemlji« se razkrije kot »soudeleženost pri kraljevanju Gospoda, križanega in vstalega, v logiki ljubezni, ki postane služenje in ki svet osvobaja pokvarjenosti in razpadljivosti greha«.

»Danes smo priča razvoju novih tehnologij, vedno bolj učinkovitih in zmogljivih, s katerimi človek povečuje svojo moč nad naravo in pogosto sili zemljo, da rodi sadove. Brezobzirna in prisilna uporaba tehnologije, ki uporablja netrajnostne ritme proizvodnje in je podvržena homologizaciji potrošniških modelov, ima zelo visoko ceno. To dokazuje podnebna kriza, s katero se trenutno soočamo: okoljski vpliv dosedanjih intenzivnih ritmov negativno vpliva na pridelke in ustvarja začarane kroge, iz katerih se je vse težje rešiti. Slabše  ko ravnamo z zemljo, bolj ko onesnažujemo vodo in zrak, bolj ko odvzemamo biotsko raznovrstnost, sekamo gozdove in ogrožamo ekosisteme, težje se spopadamo z nestabilnimi vremenskimi pojavi. Obdelovanje zemlje ob naraščajočih vročinskih valovih, močnemu deževju in nenadnih velikih pozebah postaja vse težje opravilo.«

Ne pozabimo na revne

Cene pa ne plačuje samo naravo, ampak tudi revni ljudje. »Gre za “škandalozni“ paradoks kulture odmetavanja: proizvedemo dovolj hrane, da bi lahko nahranili celotno svetovno prebivalstvo, vendar večina tega prebivalstva živi brez vsakdanjega kruha. Zato je dolžnost vseh, da to krivico odpravimo s konkretnimi ukrepi in dobrimi praksami, z lokalnimi in mednarodnimi politikami, ki imajo pogum izbrati pravično in ne le koristno, priročno, donosno,« poudarja papež Frančišek in vabi, naj se ne pozabi na revne: »Sanjajmo o svetu, v katerem so voda, kruh, delo, zdravila, zemlja in dom na voljo vsakemu posamezniku.«