Papež: Poklicani smo biti blizu vsem popotnikom, jim reševati življenja, celiti rane, blažiti bolečine

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Evangeljski odlomek: Lk 10,25-37

Tedaj je vstal neki učitelj postave, in da bi ga preizkušal, mu je rekel: »Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je dejal: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.« »Prav si odgovoril,« mu je rekel, »to delaj in boš živel.« Ta pa je hotel sebe opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je odgovoril: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli. Primerilo pa se je, da se je vračal po tisti poti domov neki duhovnik; videl ga je in šel po drugi strani mimo. Podobno je tudi levit, ki je prišel na tisti kraj in ga videl, šel po drugi strani mimo. Do njega pa je prišel tudi neki Samarijan, ki je bil na potovanju. Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj. Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil.‹ Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Oni je dejal: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.« In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

Nagovor papeža Frančiška

Nikoli ne bomo dovolj hvaležni svetemu Luku, da nam je posredoval to Gospodovo priliko (glej Lk 10,25-37). Je tudi v središču okrožnice Fratelli tutti, ker je ključ, rekel bi ključ za prehod iz zaprtega sveta v odprti svet, iz sveta v vojni v mir drugega sveta. Nocoj smo jo poslušali z mislijo o migrantih, ki jih vidimo predstavljene v tej veliki skulpturi: moški in ženske vseh starosti in porekla; in med njimi angeli, ki jih vodijo.

Cesta, ki je vodila iz Jeruzalema v Jeriho, ni bila varna pot, tako kot danes niso varne številne selitvene poti, ki prečkajo puščave, gozdove, reke in morja. Koliko bratov in sester se danes znajde v enakem stanju kot popotnik iz prilike? Veliko! Koliko jih je med potjo oropanih, slečenih in pretepenih? Odhajajo prevarani od brezvestnih preprodajalcev. Nato se prodajo kot trgovsko blago. Ugrabijo jih, zaprejo, izkoriščajo in zasužnjijo. Ponižujejo jih, mučijo in posiljujejo. In mnogi, mnogi umrejo, ne da bi sploh dosegli svoj cilj. Na selitvenih poteh našega časa živijo ranjeni in napol mrtvi možje in žene, bratje in sestre, katerih bolečina kliče k Bogu. To so pogosto ljudje, ki bežijo pred vojno in terorizmom, kot smo žal priča dandanes.

Tudi danes, kot takrat, se najdejo tisti, ki vidijo in gredo mimo. To gotovo dobro utemeljijo, v resnici pa iz sebičnosti, brezbrižnosti, strahu. To je resnica. Namesto tega, kaj pravi evangelij o tem Samarijanu? Pravi, da je videl ranjenca in se ga je usmilil (v. 33). To je ključ. In sočutje je Božji odtis v naših srcih. Božji slog je bližina, sočutje in nežnost. To je Božji slog in sočutje je Božji odtis v našem srcu. To je ključ. Tukaj je prelomnica. Pravzaprav se od tega trenutka življenje tega ranjenega človeka začne izboljševati, zahvaljujoč neznancu, ki je ravnal kot brat. In tako sad ni samo dobro dejanje pomoči, sad je bratstvo.

Tako kot usmiljeni Samarijan smo danes poklicani biti blizu vsem popotnikom, jim reševati življenja, celiti rane, blažiti bolečine. Za mnoge je žal že prepozno in moramo samo jokati na njihovem grobu, če ga imajo, ali pa je Sredozemlje na koncu postal grob. Toda Gospod pozna obraz vsakega in ga ne pozabi.

Usmiljeni Samarijan se ne omejuje na pomoč ubogemu popotniku na poti. Posadi ga na svojega osla, ga odpelje v gostišče in poskrbi zanj. Tu lahko najdemo pomen štirih glagolov, ki povzemajo naše delovanje z migranti: sprejemati, zaščititi, spodbujati in integrirati. Migrante je treba sprejeti, zaščititi, spodbujati in integrirati. To je dolgoročna odgovornost. Usmiljeni Samarijan se zavzame tako na poti tja, kot na poti nazaj. Zato je pomembno, da se ustrezno pripravimo na izzive današnjih migracij, razumemo kritična vprašanja, a tudi priložnosti, ki jih ponujajo, z namenom rasti bolj vključujočih, lepših, bolj miroljubnih družb.

Dovolite mi, da poudarim nujnost še enega dejanja, ki ga prilika ne obravnava. Vsi se moramo zavezati, da bomo naredili ceste varnejše, da današnji popotniki ne bodo postali žrtve razbojnikov. Treba je pomnožiti prizadevanja za boj proti kriminalnim mrežam, ki špekulirajo o sanjah migrantov. Vendar pa je enako pomembno pokazati na varnejše ceste. Zato se moramo zavezati širjenju običajnih migracijskih poti. V trenutnem globalnem scenariju je jasno, da je treba demografsko in gospodarsko politiko uskladiti z migracijsko politiko v korist vseh vpletenih ljudi, ne da bi pri tem nikoli pozabili postaviti najbolj ranljive v središče. Prav tako je treba spodbujati skupen in soodgovoren pristop k upravljanju migracijskih tokov, za katere se zdi, da se bodo v prihodnjih letih še povečali. Sprejemanje, zaščita, spodbujanje in vključevanje: to je delo, ki ga moramo opraviti.

Prosimo Gospoda za milost, da bi bili blizu vsem migrantom in beguncem, ki trkajo na naša vrata, kajti danes »kdor ni razbojnik in kdor ne gre z neko razdaljo mimo, je ranjen ali nosi ranjenega na svojih ramenih« (Fratelli tutti, 70).

In zdaj se bomo s kratko tišino spomnili vseh tistih, ki jim ni uspelo, ki so izgubili življenje na različnih selitvenih poteh in tistih, ki so bili izrabljeni, zasužnjeni.