Papež udeležencem sinode podaril knjigo »Sveti, ne posvetni«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Kot je papež Frančišek zapisal v uvodu v knjigo, je krščanska vera »boj, notranja bitka, da bi premagali skušnjavo zaprtosti v lastni jaz ter dopustili, da bi v nas prebivala ljubezen Očeta, ki želi našo srečo. To je lep boj, kajti ko Gospodu dopustimo, da zmaga, se naše srce raduje v polnosti in naš obstoj osvetli žarek neskončnosti«. Sveti oče poudari, da je boj, za katerega se borimo kot Jezusovi učenci, predvsem boj »proti duhovni posvetnosti, ki je poganstvo, preoblečeno v cerkvena oblačila«. Naš boj pa ni »zaman ali brezupen, saj že ima zmagovalca: Jezusa, ki je s svojo smrtjo premagal moč greha. In s svojim vstajenjem nam je dal možnost, da postanemo novi ljudje«.
Ob tem papež spomni, da »ima Jezusova zmaga ime, to je križ, ki na prvi pogled vzbuja odpor in nas odvrača. Vendar pa je znamenje brezmejne, ponižne in vztrajne ljubezni. Jezus nas je ljubil vse do tako sramotne smrti, kot je bila smrt na križu, da ne bi mogli več dvomiti, da njegove roke ostajajo odprte tudi za poslednjega grešnika. In ta večna ljubezen vprašuje in usmerja poti kristjanov in Cerkve same. Jezusov križ postane merilo za vsako izbiro vere«.
Sveti oče v uvodu prav tako pojasni, zakaj je želel objaviti to knjigo. Dvema njegovima že objavljenima besediloma, ki ju vsebuje, je skupna njegova skrb, ki jo čuti »kot močan Božji klic celotni Cerkvi, da bi ostali budni in bi se z močjo molitve borili proti vsakršnemu podleganju duhovni posvetnosti«.
Ta boj pa ima po njegovih besedah tudi ime: to je svetost. »Svetost ni stanje blaženosti, ki bi se ga doseglo enkrat za vselej, ampak je nenehna, neutrudna želja, da bi ostali pritrjeni na Jezusov križ; da bi se pustili preoblikovati logiki, ki izhaja iz podarjanja samega sebe, ter se uprli sovražniku, ki nam laska in nam vliva prepričanje o naši samozadostnosti. Dobro nam bo delo, če se bomo spomnili tega, kar nam je rekel Jezus: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Svetost torej pomeni ostati odprti za "več", h kateremu nas vabi Bog in ki se kaže v naši pripadnosti v vsakdanjem življenju«.
Ob koncu uvoda papež zapiše, da bralcu ponuja besedila »kot priložnost za razmislek o lastnem življenju in življenju Cerkve«. Ob tem doda, da nas Bog vabi, »naj bomo odprti za njegove novosti, naj bomo nemirni in nikoli povsem zadovoljni, naj iščemo in se nikoli ne ustalimo v udobnih neprosojnostih, ter naj ne bomo zasidrani v lažnih gotovostih, ampak na poti svetosti.
