Kateheza namenjena svetima Cirilu in Metodu

Andreja Červek – Vatikan

Svetopisemski odlomek: Apd 11,2-4.15.17

Ko je Peter prišel v Jeruzalem, so se tisti, ki so bili iz obreze, z njim prepirali. Rekli so mu: »Šel si k neobrezanim in jedel z njimi.« Peter pa jim je začel razlagati vse po vrsti. Ko sem začel govoriti, je prišel nadnje Sveti Duh, kakor je prišel ob začetku nad nas. Torej jim je Bog dal isti dar kakor nam, potem ko so začeli verovati v Gospoda Jezusa Kristusa. Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?«

Kateheza: Sveta Ciril in Metod, apostola Slovanov

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Danes vam bom govoril o dveh bratih, ki sta na krščanskem Vzhodu zelo znana, tako da ju imenujemo »apostola Slovanov«: to sta sveta Ciril in Metod. Rodila sta se v Grčiji v 9. stoletju v aristokratski družini, se odpovedala politični karieri in se posvetila meniškemu življenju. A njune sanje o odmaknjenem življenju so trajale malo časa. Kot misijonarja sta poslana v Velikomoravsko, ki je takrat obsegala različna ljudstva, ki so bila že delno evangelizirana, vendar so se med njimi ohranili številni poganski običaji in tradicije. Njihov knez je prosil za učitelja, ki bi razložil krščansko vero v njihovem jeziku.

Prva naloga Cirila in Metoda je torej bila temeljito preučevanje kulture teh ljudstev. Vedno ta refren: vero je treba inkulturirati in kulturo je treba evangelizirati. Inkulturacija vere, evangelizacija kulture, vedno. Ciril vpraša, ali imajo abecedo, in odgovorijo mu, da ne. Odgovori jim: »Kdo lahko napiše govor na vodo?« Dejansko je za oznanjevanje evangelija in za molitev bilo potrebno ustrezno, primerno in specifično orodje. Tako izumi črkopis glagolico. Prevede Sveto pismo in bogoslužna besedila. Ljudje čutijo, da krščanska vera več ni »tuja«, ampak postane njihova vera, govorjena v njihovem maternem jeziku. Samo pomislite: dva grška meniha dasta Slovanom abecedo. To je odprtost srca, ki je med njimi ukoreninila evangelij. Ni ju bilo strah, bila sta pogumna.

Kmalu pa so se začela nasprotovanja nekaterih Latincev, ki vidijo, da izgubljajo monopol pridiganja med Slovani. Njihovo oporekanje je versko, vendar le na videz: Boga je mogoče slaviti samo – tako pravijo – v treh jezikih, napisanih na križu, v hebrejščini, grščini in latinščini. Imeli so zaprto miselnost, da bi branili svojo avtonomijo. Toda Ciril odločno odgovarja: Bog želi, da ga vsako ljudstvo slavi v svojem jeziku. Skupaj z bratom Metodom se obrne na papeža in ta odobri njuna bogoslužna besedila v slovanskem jeziku, jih da postaviti na oltar cerkve Svete Marije Velike v Rimu in z njimi po teh knjigah poje hvalnice Gospodu. Ciril umre nekaj dni pozneje, njegove relikvije pa se še vedno častijo v Rimu, v baziliki svetega Klementa. Metod pa je posvečen v škofa in poslan nazaj na ozemlje Slovanov. Tu bo moral veliko pretrpeti, celo zaprt bo, vendar pa vemo, da Božja beseda ni vklenjena v verige in se širi med temi ljudstvi.

Poglejmo sedaj pričevanje teh dveh evangelizatorjev – ki ju je sveti Janez Pavel II. želel za sozavetnika Evrope in je o njiju napisal okrožnico Slavorum Apostoli – ter razmislimo o treh pomembnih vidikih.

Zlasti edinost: Grka, papež, Slovani. V tistem času v Evropi krščanstvo ni bilo ločeno, ampak je sodelovalo v evangelizaciji.

Drugi vidik je inkulturacija: evangelizirati kulturo. Inkulturacija nam pokaže, da sta evangelizacija in kultura tesno povezani. Evangelija ni mogoče evangelizirati na abstrakten način, ampak ga je treba inkulturirati; evangelij je prav tako izraz kulture.

Zadnji vidik je svoboda. Pri pridiganju je potrebna svoboda, a za svobodo je vedno potreben pogum. Oseba je svobodna, v kolikor je pogumna in se ne pusti vkleniti mnogim stvarem, ki ji jemljejo svobodo.

Bratje in sestre, prosimo sveta Cirila in Metoda, apostola Slovanov, da bi bili orodja »svobode v ljubezni« do drugih. Biti ustvarjalni, stanovitni in ponižni v molitvi in služenju.