Kateheza med splošno avdienco posvečena sv. Karlu de Foucauldu

Andreja Červek – Vatikan

Sveti Karel de Foucauld (15. september 1858 – 1. december 1916) je Jezusu pustil tiho delovati, saj je bil prepričan, da je »evharistično življenje« tisto, ki evangelizira. Verjel je, da je Kristus prvi evangelizator, zato je dolge ure prebil v adoraciji, prepričan, da ga »Jezus približuje oddaljenim bratom in sestram«, je dejal papež Frančišek med katehezo. Pričeval je »o lepoti oznanjevanja evangelija prek apostolata krotkosti« in se čutil brat vsem.

Sveti Karel de Foucauld nam kaže evangelizacijsko moč krotkosti in nežnosti. Živel je Jezusovo dobroto, kar ga je vodilo v sklepanje bratskih in prijateljskih vezi z revnimi in oddaljenimi, s katerimi je počasi ustvarjal bratstvo, vključevanje in vrednotenje kulture drugega. Dobrota je preprosta in zahteva, da smo preproste osebe, ki se ne bojijo pokloniti nasmeha.

Svetopisemski odlomek: Lk 2,51-52

Nato se je [Jezus] vrnil [z Jožefom in Marijo] in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.

Kateheza: sv. Karel de Foucauld, skrito življenje in srce, ki utripa v ljubezni

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo srečanje z nekaterimi krščanskimi pričevalci, ki so bili bogati z gorečnostjo pri oznanjevanju evangelija. Danes bi vam rad spregovoril o človeku, ki so mu Jezus in najrevnejši bratje in sestre postali gorečnost njegovega življenja. Govorim o svetem Karlu de Foucauldu, »ki je, izhajajoč iz svoje močne izkušnje Boga, končal pot svoje duhovne rasti tako, da se je čutil brata vseh« (Fratelli tutti, 286).

Kaj je bila življenjska »skrivnost« Karla de Foucaulda? Potem ko je mladost živel daleč od Boga, ne da bi verjel v kar koli, razen v neurejeno iskanje užitkov, to zaupa nevernemu prijatelju, ki mu, potem ko se je spreobrnil in pri spovedi sprejel milost Božjega odpuščanja, razkrije razlog svojega življenja. Zapiše: »Svoje srce sem izgubil za Jezusa iz Nazareta« (Lettres à un ami de lycée. Correspondance avec Gabriel Tourdes (1874-1915), Paris 2010, 161). Brat Karel nas tako opominja, da je prvi korak za evangelizacijo imeti Jezusa v središču srca, pomeni Zanj »izgubiti glavo«. Če do tega ne pride, bomo to s težavo pokazali z življenjem. Namesto tega bomo govorili o sebi, svoji skupini, morali ali, še huje, o pravilih, ne pa o Jezusu, njegovi ljubezni in usmiljenju. [...] Vprašajmo se torej: ali je Jezus v središču mojega srca, ali sem za Njega »izgubil glavo«?

Karel jo je, do te točke, da je od privlačnosti do Jezusa prišel do posnemanja Jezusa. Po nasvetu svojega spovednika gre v Sveto deželo, da bi obiskal kraje, na katerih je živel Gospod, in hodil tam, kjer je hodil Učitelj. Zlasti v Nazaretu razume, da se mora oblikovati v Kristusovi šoli. Živi intenziven odnos z Gospodom, dolge ure preživi v branju evangelija in se čuti kot njegov mali brat. S tem ko spoznava Jezusa, se v njem rodi želja, da bi ga pomagal spoznavati drugim [...]. Ko komentira pripoved o Marijinem obisku sv. Elizabete, mu pravi: »Daroval sem se svetu ... ponesi me v svet.« Da, a kako to storiti? Kot Marija v skrivnosti obiskanja: »v tišini, z zgledom, z življenjem« (Crier l’Evangile, Montrouge 2004, 49). Z življenjem, kajti »ves naš obstoj – piše brat Karel – mora vpiti evangelij« (M/314 in C. DE FOUCAULD, La bonté de Dieu. Méditations sur les Saints Evangiles (1), Montrouge 2002, 285). Naše življenje velikokrat vpije posvetnost, vpije mnoge neumne stvari, čudne stvari. On pa pravi: »Vse naše življenje mora vpiti evangelij.«

Tako se odloči, da bo v oddaljenih območjih in v tišini vpil evangelij, živel v duhu Nazareta, v revščini in skritosti. Gre v saharsko puščavo, med nekristjane, in tja prispe kot prijatelj in brat, ki prinaša krotkost Jezusa-Evharistije. Karel pusti, da Jezus tiho deluje, saj je prepričan, da »evharistično življenje« evangelizira. Verjame namreč, da je Kristus prvi evangelizator. Tako ostaja po deset ur na dan v molitvi ob Jezusovih nogah, pred tabernakljem, prepričan, da je tam evangelizacijska moč, in čuti, da ga Jezus približuje mnogim oddaljenim bratom. Sprašujem se, ali mi verjamemo v moč evharistije? Ali naše podajanje k drugim, naše služenje, v adoraciji najde svoj začetek in izpolnitev? Prepričan sem, da smo izgubili čut za adoracijo. Moramo ga ponovno obuditi, začenši pri nas posvečenih, škofih, duhovnikih ... »Izgubljati« čas pred tabernakljem obudi čut za adoracijo.

Karel de Foucauld zapiše: »Vsak kristjan je apostol« (Lettera a Joseph Hours, in Correspondances lyonnaises (1904-1916), Paris 2005, 92). Nekega prijatelja opomni, da »so ob duhovnikih potrebni laiki, ki vidijo tisto, kar duhovnik ne vidi, ki evangelizirajo z bližino ljubezni, z dobroto do vseh, z ljubeznijo, ki je vedno pripravljena, da se daruje« (prav tam, 90). Sveti laiki, ne povzpetneži, ampak laiki, ki so zaljubljeni v Jezusa, duhovniku pomagajo razumeti, da ni funkcionar, da je posrednik, duhovnik. Kako zelo potrebno je za nas duhovnike imeti ob sebi takšne laike, ki zares verujejo in s svojim pričevanjem poučujejo o poti. Karel de Foucauld s to laično izkušnjo napoveduje čas drugega vatikanskega koncila, sluti pomembnost laikov in razume, da oznanjevanje evangelija pripada vsemu Božjemu ljudstvu. Kako lahko prispevamo k rasti te soudeleženosti? Kakor je to storil Karel de Foucauld: poklekniti in sprejeti delovanje Duha, ki vedno ustvarja nove načine vključevanja, srečevanja, poslušanja in pogovarjanja, vedno v sodelovanju in zaupanju, vedno v občestvu s Cerkvijo in pastirji.

Sv. Karel de Foucauld, preroški lik za naš čas, je pričeval o lepoti oznanjevanja evangelija prek apostolata krotkosti: on, ki se je čutil kot »univerzalni brat« in je vse sprejemal, nam kaže evangelizacijsko moč krotkosti in nežnosti. Ne pozabimo, da Božji slog zaznamujejo tri besede: bližina, sočutje in nežnost. Bog je vedno blizu, vedno je sočuten, vedno je nežen. Krščansko pričevanje mora iti po tej poti bližine, sočutja in nežnosti. On je bil takšen, krotak in nežen. Želel je, da bi vsak, ki bi ga srečal, po njegovi dobroti videl Jezusovo dobroto. Rekel je, da je »služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene« (Carnets de Tamanrasset (1905-1916), Paris 1986, 188). To, da je živel Jezusovo dobroto, ga je vodilo v sklepanje bratskih in prijateljskih vezi z revnimi, s Tuaregi, z najbolj oddaljenimi od njegove miselnosti. Počasi so te vezi ustvarjale bratstvo, vključevanje, vrednotenje kulture drugega. Dobrota je preprosta in zahteva, da smo preproste osebe, ki se ne bojijo pokloniti nasmeha. Z nasmehom, s svojo preprostostjo je brat Karel pričeval o evangeliju. Nikoli prozelitizem, nikoli, ampak  pričevanje. Evangelizacija ni prozelitizem, ampak je pričevanje. Vprašajmo se torej, ali nosimo v sebi in prinašamo drugim to krščansko veselje, krščansko krotkost, krščansko nežnost, krščansko sočutje, krščansko bližino. Hvala.