Sveti oče: V vsakem otroku videti odsev Božjega obličja

Andreja Červek – Vatikan

Cerkev je na področju zaščite mladoletnikov naredila zadostne korake, pa vendar je pot, da bi izkoreninili to nadlogo tako v Cerkvi kot svetu še dolga, zatrjuje papež Frančišek v govoru skupini dvajsetih strokovnjakov s področja psihologije, prava, psihiatrije, teologije, pedagogike in medijev.

Spomni na svetega Cristóbala de La Guardio, otroka mučenca, spomin katerega obhaja Cerkev v Španiji, zlasti v Andaluziji, 25. septembra. Po papeževih besedah je zanimivo, da »je bila tragedija tega otroka povezana s tragedijo samega Jezusa in da se v upodobitvah otrok pojavlja oblečen kot Gospod, ko hodi proti Kalvariji in ko trpi njegov pasijon«.

Ta zgodba, ki se lahko zdi anekdotična, pa nas spomni na evangeljsko pripoved o poslednji sodbi, v kateri slišimo vznemirljive besede velikega kralja: »Resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25, 40). »Kako bi se spremenil svet, če bi se v sebi prepričali, da je vsak od najmanjših, ki jih srečamo, odsev Božjega obličja; če bi v trpljenju vsakega otroka, vsake ranljive osebe videli poteze, vtisnjene v prt, s katerim je Veronika obrisala Kristusovo obličje!«

»Ne smemo pozabiti, da so zlorabe, ki so prizadele Cerkev, le bled odsev žalostne resničnosti, ki zadeva celotno človeštvo in ki ji ne posvečamo potrebne pozornosti,« izpostavlja sveti oče, pri tem pa spomni, da si člani sveta, ki prihajajo iz več držav Latinske Amerike, prizadevajo in uporabljajo vedno bolj primerne metode, da bi izkoreninili »nadlogo zlorab tako v Cerkvi kot svetu«.

Po papeževem prepričanju je »Cerkev na tej poti dovolj napredovala« in se pri tem ne bo ustavila. »A treba je, da je to delo pomembno tudi za družbo, tako da bodo koraki in dosežki Cerkve na tej poti lahko spodbuda, da bodo druge ustanove gojile to kulturo skrbi.«

Sveti oče predlaga, naj izhajajo iz te podobe, ki vsakega od malih poistoveti s samim Kristusom, ter svojih prizadevanj ne omejijo zgolj na izvajanje protokolov, ampak da jih v molitvi zaupajo Jezusu. »S ponižnostjo in resnico jih moramo znati prepoznati med temi “malimi“. In, pred Odrešenikom, motrimo tudi v tem ogorčenem obličju trpljenje, ki smo ga prejeli in povzročili, da se od ljudi, ki jih sprejemamo, ne bi čutili oddaljeni, ampak bratje, tudi v bolečini. Pogovarjajmo se z Jezusom, poslušajmo to Besedo, ki nam odpušča, ki nas ozdravlja, ki nas vse odrešuje. On ni vzel nase greha sveta, da bi ga obsodil, ampak da bi ga rešil, in naučil nas je, da ni večje ljubezni od tiste, ki daje življenje, ki pušča sled na njegovem svetem Obličju.«

»Ljubimo drug drugega – nam pravi Jezus –, kakor ljubimo sami sebe, kar pomeni, da se zavedamo svojih ran, svoje majhnosti, svoje potrebe po odpuščanju in tolažbi. In z zaupanjem, ki nas ga uči sveta Terezija Deteta Jezusa, molimo v teh dneh pred njenim praznikom za najbolj nesrečne in obupane grešnike, za njihovo spreobrnjenje, da bi v drugem človeku lahko videli Jezusove oči, ki sprašujejo: “Zakaj me preganjate?“«