Papeževa kateheza posvečena apostolskemu potovanju v Mongolijo

Svetopisemski odlomek: 1 Sam 16,6-7

Ko pa so prišli in je [Samuel] zagledal Eliába, si je rekel: »Gotovo je tu pred Gospodom njegov maziljenec.« Gospod pa je rekel Samuelu: »Ne glej na njegov videz ne na njegovo visoko postavo, kajti odklonil sem ga. Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.«

Kateheza: Apostolsko potovanje v Mongolijo

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V ponedeljek sem se vrnil iz Mongolije. Rad bi izrazil hvaležnost vsem, ki so spremljali moj obisk z molitvijo in se ponovno zahvalil oblastem, ki so me slovesno sprejele: še posebej gospodu predsedniku Khürelsükhu in tudi nekdanjemu predsedniku Enkhbayarju, ki mi je izročil uradno vabilo za obisk države. Z veseljem se spominjam krajevne Cerkve in mongolskega ljudstva: plemenitega in modrega ljudstva, ki mi je izkazalo veliko srčnosti in naklonjenosti. Danes bi vas rad popeljal v osrčje tega potovanja.

Lahko se vprašamo: zakaj gre papež tako daleč, da obišče majhno čredo vernikov? Ker ravno tam, daleč od žarometov, pogosto najdemo znamenja prisotnosti Boga, ki ne gleda na videz, ampak na srce (prim. 1 Sam 16,7). Gospod ne išče središča odra, ampak preprosto srce tistih, ki ga želijo in ljubijo brez nastopaštva, brez želje, da bi se povzpeli nad druge. In v Mongoliji sem imel milost srečati ponižno in radostno Cerkev, ki je v Božjem srcu, in lahko pričujem o njihovem veselju, ko so bili nekaj dni v središču Cerkve.

Ta skupnost ima ganljivo zgodovino. Po Božji milosti je nastala iz apostolske gorečnosti – o kateri razmišljamo v tem času – nekaterih misijonarjev, ki so se pred približno tridesetimi leti, navdušeni nad evangelijem, odpravili v deželo, ki je niso poznali. Naučili so se jezika, ki ni lahek jezik, in kljub temu, da so prihajali iz različnih držav, so ustvarili enotno in zares katoliško skupnost. To je namreč pomen besede »katoliški«, ki pomeni »univerzalni«. Vendar pa ne gre za univerzalnost, ki homologizira, ampak univerzalnost, ki inkulturira. To je katoliškost: utelešena univerzalnost, ki sprejema dobro tam, kjer živi, in služi ljudem, s katerimi živi. Tako živi Cerkev: pričuje o Jezusovi ljubezni s krotkostjo, prej z življenjem kot besedami, srečna zaradi svojega resničnega bogastva: služenja Gospodu ter bratom in sestram.

Tako se je rodila ta mlada Cerkev: v brazdi dejavne ljubezni, ki je najboljše pričevanje vere. Ob koncu obiska sem z veseljem blagoslovil in slovesno odprl Dom usmiljenja, prvo karitativno ustanovo v Mongoliji, ki je ustanovljena kot izraz vseh komponent krajevne Cerkve. Dom, ki je vizitka teh kristjanov, hkrati pa vsako našo skupnost poziva, naj bo dom usmiljenja: to je odprt in gostoljuben prostor, kjer lahko stiske vsakega človeka

 brez sramu vstopijo v stik z Božjim usmiljenjem, ki dviga in ozdravlja. To je pričevanje mongolske Cerkve z misijonarji iz različnih držav, ki se počutijo eno z ljudmi, veselijo se, da jim lahko služijo in odkrivajo tamkajšnje lepote.« Ti misijonarji niso šli tja zaradi prozelitizma, ki ni evangeljski. Tja si šli, da bi živeli kot mongolsko ljudstvo, govorili njihov jezik, sprejeli vrednote teh ljudi in oznanjali evangelij v mongolskem slogu, z mongolskimi besedami. Šli so tja in se »inkulturirali«: prevzeli so mongolsko kulturo, da bi oznanjali evangelij v tej kulturi.

Nekaj te lepote sem lahko odkril tudi tako, da sem spoznal nekaj ljudi, slišal njihove zgodbe in cenil njihovo versko iskanje. V tem smislu sem hvaležen za medversko in ekumensko srečanje v nedeljo. Mongolija ima veliko budistično tradicijo z mnogimi ljudmi, ki v tišini živijo svojo vernost na iskren in korenit način, z altruizmom in bojem proti svojim strastem. Samo pomislimo, koliko semen dobrega na skritem daje kliti vrtu sveta, medtem ko običajno slišimo govoriti le o hrupu, ki ga povzročajo padajoča drevesa. Ljudem, tudi nam, je všeč škandal: »Poglej to barbarstvo, padlo je drevo, kakšen hrup je povzročilo!« - »A ne vidiš gozda, kako vsak dan raste?« Kajti raste v tišini. Pomembno je, da znamo opaziti in prepoznati dobro. Pogosto druge cenimo le toliko, kolikor ustrezajo našim predstavam. In to dobro moramo videti. Zato je pomembno, da tako kot mongolsko ljudstvo svoj pogled usmerimo navzgor, k svetlobi dobrega. Le na ta način, da izhajamo iz prepoznavanja dobrega, lahko gradimo skupno prihodnost; le tako, da cenimo drugega, mu lahko pomagamo k boljšemu.

Bil sem v osrčju Azije, kar je zame bilo dobro. Dobro je vzpostaviti dialog s tako veliko celino, sprejeti njena sporočila, spoznati njeno modrost in način, kako gledajo na stvari, razumejo čas in prostor. Dobro je bilo srečati mongolsko ljudstvo, ki varuje korenine in tradicije, spoštuje ostarele in živi v hramoniji z okoljem: to so ljudje, ki zrejo v nebo in čutijo dihanje stvarstva. Ob misli na brezmejna in tiha prostranstva Mongolije naj nas spodbudi potreba po razširitvi meja našega pogleda. Prosim, razširiti meje, gledati široko in visoko, gledati in ne pasti v ujetništvo podrobnosti, razširiti meje našega pogleda, da bo videli dobro, ki je v drugih, in da bi lahko razširili svoja obzorja in tudi svoje srce ter tako razumeli in bili blizu vsem ljudem in vsem civilizacijam.