Papež: Roke, ki so sklenjene pred Bogom, in roke, ki so iztegnjene k bratom
Andreja Červek – Vatikan
V središču srečanj so bile teme o posvečenju, karizmatični identiteti, bratskem občestvu in poslanstvu. Kot je dejal papež, gre za temelje posvečenega življenja, kar zahteva sposobnost poslušanja, razločevanja, molitve in podelitve ter tudi dobro mero poguma, da bi lahko nadaljevali izvorni navdih sv. Hanibala Marije di Francie, ustanovitelja obeh skupnosti, in obenem bili pozorni na potrebe sveta, ki se spreminja.
Človek ne more brez molitve
V ospredje govora pa je sveti oče želel postaviti zlasti »molitev za duhovnike«, ki je četrta zaobljuba obeh skupnosti. »Molitev je rdeča nit življenja sv. Hanibala. Njegova lastna poklicanost ... se mu razkrije med čaščenjem pred Najsvetejšim zakramentom. Ko smo pokorni in ponižni pred Bogom, pogosto dobimo posebno razumevanje smisla svojega življenja: v zvesti in vztrajni molitvi, zlasti v čaščenju, vse postane skladno, človek jasneje dojame svoje cilje ter v Gospodu najde moč in luč, da jih uresniči po njegovih načrtih.« Kot je zapisal sam sv. Hanibal: »Brez tega notranjega ognja, ki se imenuje duhovno življenje, čaščenje, molitev, pokora (...), ne more nastati nobeno zares dobro delo.«
Ta svetnikova izkušnja po papeževih besedah velja za vse: »Brez molitve človek ne more stati na nogah in ne ve, kam naj gre. Zato je pomembno, da imamo vsak dan dolg pogovor z Gospodom, nato pa se s prošnjo obrnemo nanj pred vsakim pomembnim trenutkom, vsakim srečanjem in vsako odločitvijo.«
Žetev je obilna, delavcev pa malo
Svetega Hanibala je navdihnil odlomek iz Matejevega evangelija, v katerem Jezus pravi: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37-38).
»Ta odlomek je njegovo srce napolnil z gorečnostjo. V takratni Messini, kjer je začel v revni soseski Case Avignone, nato pa s širšim pogledom in obsežnejšim delovanjem šel še dlje, je tudi on tako kot Jezus čutil boleče sočutje do človeštva, ubogega v telesu in duhu. In spoznal je, da je treba najprej moliti. Seveda ne zato, da bi Boga prepričeval, naj pošlje pastirje, kot da mu ne bi bilo mar za njegovo ljudstvo, ampak da bi se pustil vedno bolj prepuščali njegovi očetovski in materinski ljubezni: da bi se z molitvijo naučil biti občutljiv za potrebe njegovih otrok! Tako sta se iz molitve, ki je duša vse apostolske in karitativne dejavnosti svetega ustanovitelja, rodili vaši kongregaciji, najprej Hčere Božje gorečnosti in nato Rogacionisti Srca Jezusovega. Nastali ste iz sklenjenih rok svetnika, ki vas je s svojo molitvijo posvetil Kristusu.«
Sklenjene in iztegnjene roke
Papež Frančišek je v nadaljevanju spomnil na povabilo sv. Pavla VI., ki ga je namenil skupnosti: »Rogacionisti Srca Jezusovega, ki vam že samo ime opredeljuje poslanstvo in podobo častilcev in prosilcev za najvišje in najlepše poslanstvo, da zaslužite in pripravite poklice za Kritustovo kraljestvo (...), bodite Božji specialisti.«
Sveti oče je zbranim želel obnoviti povabilo: »Bodite Božji specialisti. Ne toliko kot poznavalci tehnik, statistik in teorij, čeprav tudi te lahko koristijo, ampak bolj kot poznavalci tiste modrosti, ki zori predvsem tako, da najprej dobimo “žulje na kolenih in nato na rokah“. Bodite specialisti za umetnost molitve in karitativne ljubezni: roke, ki so sklenjene pred Bogom, in roke, ki so iztegnjene k bratom. Sklenjene roke in iztegnjene roke: tako postanemo Božji specialisti! To je vaše poslanstvo. Tudi danes namreč Gospod kliče in mnogi mladi potrebujejo pričevalce in verodostojne voditelje, ki jim kažejo lepoto življenja, posvečenega ljubezni, in jim s tem pomagajo reči “da“.«
Sveti oče se jim je zahvalil za njihovo pričevanje. »Hvala za vaše sklenjene roke – ne zlepljene, kajti zatem je treba delati, ampak sklenjene,« je še dejal in prosil, naj še naprej molijo za poklice ter tudi zanj.
