Papež: Potrebna je »drznost miru«, politični premisleki in strateški vidiki niso dovolj

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Prizorišče: spomin na padec Berlinskega zidu

Na začetku spomni, da skupnost svetega Egidija »zvesto nadaljuje romanje molitve in dialoga, ki ga je leta 1986 v Assisiju začel sv. Janez Pavel II.« Letos so se krščanski voditelji, voditelji svetovnih verstev in predstavniki civilnih oblasti zbrali v Berlinu, pri Brandenburških vratih. To prizorišče je po papeževih besedah še posebej pomenljivo, saj je prav na tem mestu potekal »zgodovinski dogodek, padec zidu, ki je ločeval obe Nemčiji«, pa tudi zahod in vzhod Evrope. »Njegov padec, do katerega je prišlo s pomočjo različnih dejavnikov, poguma in molitve mnogih, je odprl nove perspektive: svobodo za ljudstva, ponovno združitev družin, pa tudi upanje na nov svetovni mir po koncu hladne vojne.«

Namesto da bi se rušilo zidove, so se postavljali novi zidovi

Vendar pa se žal v preteklih letih »ni gradilo na tem skupnem upanju, temveč na posebnih interesih in na nezaupljivosti do drugih,« nadaljuje sveti oče ter doda: »Namesto da bi se rušilo zidove, so se postavljali novi zidovi. In od zidu do okopa je žal pogosto majhen korak. Danes vojna še vedno pustoši po preveč delih sveta: mislim na številna področja v Afriki in na Bližnjem vzhodu, pa tudi na mnoga druga območja planeta; in na Evropo, ki pozna vojno v Ukrajini, strašen konflikt, ki mu ni videti konca in ki je povzročil žrtve, ranjene, bolečino, množična izseljevanja, uničenje.«

Spomin na lansko molitev v Koloseju

Papež nato spomni, da se je lani tudi sam udeležil molitve za mir, ki je potekala v rimskem Koloseju. Ob tem doda, da so tedaj prisluhnili »kriku kršenega in poteptanega miru« ter ponovi besede, ki jih je izrekel med nagovorom: »Klica po miru ni mogoče zatreti: dviga se iz src mater, zapisan je na obrazih beguncev, družin na begu, ranjenih ali umirajočih. In ta tihi krik se dviga v nebo. Ne pozna čarobnih formul za izhod iz konfliktov, vendar pa ima sveto pravico, da zahteva mir v imenu prestanega trpljenja, in si zasluži, da se mu prisluhne. Zasluži si, da se vsi, začenši z voditelji, sklonijo in mu resno in spoštljivo prisluhnejo. Krik po miru izraža bolečino in grozo vojne, ki je mati vsake revščine.«

Potrebna je »drznost miru«

Sveti oče je prepričan, da se spričo tega scenarija »ne moremo vdati. Potrebno je nekaj več. Potrebna je "drznost miru"«, ki je v središču tokratnega srečanja. »Realizem ni dovolj, politični premisleki niso dovolj, doslej izvedeni strateški vidiki niso dovolj; potrebno je več, saj se vojna nadaljuje. Potrebna je drznost miru: zdaj, saj preveč konfliktov že predolgo traja, tako da se zdi, da se nekateri nikoli ne bodo končali; v svetu, kjer se vse odvija hitro, se le konec vojn zdi počasen. Potreben je pogum, da bi se kljub oviram in objektivnim težavam znali obrniti. Drznost miru je prerokba, ki se zahteva od tistih, ki imajo v rokah usodo držav, ki so v vojni, od mednarodne skupnosti, od vseh nas, zlasti od verujočih moških in žensk, da bi dali glas joku mater in očetov, trpljenju padlih, nesmiselnosti uničevanja ter bi obsodili norost vojne.«

Vztrajna molitev kot prva oblika drznosti

Po papeževih besedah se pri vernikih drznost miru spremeni v molitev, da iz nebes izprosijo tisto, kar se zdi na zemlji nemogoče. »Vztrajna molitev je prva oblika drznosti. Kristus v evangeliju spominja, da je potrebno "vedno moliti in se ne naveličati" (Lk 18,1), ko pravi: "Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!" (Lk 11,9). Ne bojmo se postati berači miru in se pridružiti našim sestram in bratom drugih verstev ter vsem tistim, ki se ne sprijaznijo z neizogibnostjo konfliktov.« Sveti oče se udeležencem srečanja v Berlinu pridružuje v molitvi za konec vojn ter se jim zahvaljuje za vse, kar delajo.

Potrebno je iti naprej, da bi prestopili zid nemogočega

Svoje sporočilo sklene z naslednjimi besedami: »Potrebno je iti naprej, da bi prestopili zid nemogočega, ki je postavljen na podlagi argumentov, ki se zdijo neizpodbitni, na podlagi spomina na mnoge pretekle bolečine in velike rane. Je težko, vendar ni nemogoče. Ni nemogoče za vernike, ki živijo drznost upanja polne molitve. Prav tako pa ne sme biti nemogoče niti za politike, odgovorne in diplomate. Še naprej molimo za mir, ne da bi se naveličali, ter ponižno in vztrajno trkajmo na vrata Božjega srca, ki so vedno odprta, ter na vrata ljudi. Prosimo, naj se odprejo poti miru, zlasti za drago in mučeno Ukrajino. Zaupamo, da Gospod vedno sliši tesnobni krik svojih otrok. Usliši nas, Gospod!«