Papež o ekumenizmu: Obrniti smer in napredovati po poti enosti in bratstva
Andreja Červek – Vatikan
Pavlinski ekumenski kolokvij je nastal kmalu po drugem vatikanskem koncilu na pobudo skupine znanstvenikov, ki so prihajali iz približno desetih držav in pripadali različnim krščanskim izročilom. Pobuda se torej lahko pohvali z intenzivnim študijskim in raziskovalnim delom, ki je »prispevalo k svetopisemskem in duhovnem poznavanju pisem apostola narodov«, je dejal papež Frančišek na začetku govora. Kot je dodal, je to dogodek, ki je še toliko bolj pomemben, ker gre za kolokvije oziroma pogovore med različnimi krščanskimi veroizpovedmi in ker sami udeleženci teh dogodkov, ki jih je Frančišek imenoval »navdušeni proučevalci Pavla«, prihajajo iz različnih držav in s sabo ne prinašajo le posebnosti samega proučevanja, ampak tudi izvirnost kulture in verskega življenja krščanske skupnosti, kateri pripadajo.
Izpostavil je, da je ravno to »pomemben prispevek kolokvija«: »Srečanje med kristjani, ki so si različni, pa vendar združeni v modrosti pavlinskega nauka; dialog med različnimi izhodiščnimi točkami, ki iščejo skupno podlago in izhajajo iz Svetega pisma; dosledno in znanstveno eksegetsko soočenje, ki najde svojo življenjsko osnovo v kontekstu molitve in duhovnosti, da bi se pokazala lepota apostolovih pisem in njihova pomembnost za krščansko in cerkveno življenje.«
Pogum in preroštvo
Pobuda je torej pogumna in preroška, kot je poudaril sveti oče: »Pogum pri preseganju pregrad nezaupljivosti, ki se pogosto pojavijo, ko smo poklicani srečati se z drugim, zlasti če pripada drugačnemu izročilu. In potem ekumensko preroštvo zdrave nestrpnosti Duha, k čemur smo poklicani vsi kristjani, da bi se nadaljevala hoja proti polni enosti in ne bi manjkalo pričevanja. Če so skozi zgodovino ločitve bile razlog za trpljenje, si danes moramo prizadevati obrniti smer in napredovati po poteh enosti in bratstva, ki se začnejo ravno s skupno molitvijo, študijem in delom.«
Bog ne odstopa od svojih obljub
Letos pogovori Pavlinskega ekumenskega kolokvija potekajo o Pavlovem Pismu Rimljanom, v ospredju pa je besedilo od 9. do 11. poglavja. Sveti oče je zatrdil, da gre za »izjemno razlaganje skrivnosti odrešenja, ki postavlja v odnos – in zatorej v dialog – Božje darove in klic za Izrael, ki ga apostol opredeli kot “nepreklicnega“ (Rim 11,29), z upanjem evangelija«.
»Apostol nam izroča sporočilo temeljnega pomena, ki je še vedno tisti temelj, na katerem ne le poglabljamo biblične študije, ampak tudi še naprej gojimo ekumenski dialog: Bog ne odstopi od svojih obljub o odrešenju in jih s potrpežljivostjo uresničuje tudi na nepredstavljive in presenetljive načine. A temeljna gotovost je, da se verniki lahko zanesejo na Božje usmiljenje in obljube. Tudi v svoji slabotnosti in številnih nevarnostih, ki ogrožajo njihovo vero, lahko v moči Kristusove smrti in vstajenja računajo na učinkovito obljubo Božje milosti.«
Hoditi in služiti
Papež je zato zbrane spodbudil, naj nadaljujejo »akademski, biblični, duhovni in bratski dialog« ter dajo na razpolago svoje »izvirno bogastvo«. Nadaljujejo naj svoje svetopisemsko raziskovanje, a prav tako naj se čudijo brezštevilnim duhovnim virom, ki jih vsebujejo Pavlova pisma, da bi tako »krščanskim skupnostim ponudili nove besede, ki sporočajo dobroto Očetovega usmiljenja, aktualnost Kristusovega odrešenja, upanje Duha, ki prenavlja«.
»Naj po vašem delu, pogosto napornem in skritem, med verniki raste ekumenski duh, duh dialoga in bratstva, ki na skupni poti pomaga iskati Gospoda,« je še dejal sveti oče in poudaril pomen hoje in služenja: »Resnični ekumenizem se odvija tako, da se hodi. Ne bojte se hoditi. Hoditi z drugimi, to pomeni zaupati drugim. In v služenju: služiti revnim, pomagati krščanskim skupnostim in tudi nekrščanskim.«
