Papež latinskoameriškim univerzam: vlagati v humanistične vrednote in dialog

Johan Pacheco – Vatikan

Sveti oče je v četrtek, 21. septembra, sprejel v avdienco približno 200 udeležencev srečanja rektorjev javnih in zasebnih univerz Latinske Amerike in Karibov, ki sta ga je organizirali Mreža univerz za skrb za skupni dom (Red de Universidades para el Cuidado de la Casa Común) in Papeška komisija za Latinsko Ameriko. Dogodek je potekal 20. in 21. septembra na rimski univerzi Augustinianum na temo »Organizirati upanje«, sodelovali pa so tudi nekateri prefekti in tajniki dikasterijev Svetega sedeža.

Sveti oče je spregovoril o različnih vprašanjih, med drugim o podnebnih spremembah, migracijah in kulturi odmetavanja, ter zbrane pozval, naj bodo ustvarjalni pri formaciji mladih, pri tem pa naj izhajajo iz današnje stvarnosti in izzivov.  Rektorji so papežu zastavljali vprašanja o okoljskih in podnebnih izzivih, na katera je odgovoril s poudarkom na »kulturi uporabi in odvrzi« oz. kulturi odmetavanja. Pojasnil je, da gre za »kulturo zlorabe naravnih virov, ki narave ne spremlja do polnega razvoja in ji ne pusti živeti. Ta kultura odmetavanja škoduje vsem nam.«

Pravilen pristop k naravi

Papež Frančišek je ta pojav opisal tudi s človeškega vidika: »Obstaja kultura uporabi in odvrzi, ki je stalnica. Primanjkuje vzgoje za uporabo stvari, ki ostanejo, za njihovo preoblikovanje, za zamenjavo v skladu s splošno uporabo stvari. In ta kultura uporabi in odvrzi vpliva tudi na naravo.« Poudaril je, da se je nujno treba vrniti k pravilni rabi narave: »Danes je človeštvo utrujeno od te napačne rabe narave in se mora vrniti na pot pravilne rabe narave. In kako uporabljamo naravo – beseda, ki se morda sliši čudno –: v dialogu z naravo, dialog.«

V ta namen je papež univerze pozval k oblikovanju mrež za ozaveščanje: »Na tej točki uporabljate zelo lepo besedo, to je organizirati upanje. Obnoviti in organizirati upanje,« je dejal in pojem povezal s kontekstom celostne ekologije, ter izpostavil, da »današnji mladi imajo pravico do uravnoteženega kozmosa in pravico do upanja, mi pa jim moramo pomagati organizirati to upanje, da bodo od tega trenutka naprej sprejemali zelo resne odločitve.«

Narava je za vse

Papež Frančišek je govoril tudi o »obnovitveni kulturi« in jo označil kot rezultat »gospodarske krize, ki ni vedno v službi razvoja najbolj potrebnih. Včasih ali celo velikokrat ni v službi razvoja vseh in ustvarja še več ljudi v stiski. To je kultura razlaščanja. Vsi imamo pravico do uporabe narave.«

Papež je izrazil zaskrbljenost zaradi »nekaterih univerz abstraktnega znanstvenega tipa«, ki »ne uporabljajo realnosti, ampak abstraktno znanost, ki ni realna«. Uporabljajo ekonomske in družbene teorije, a nikoli se ne spustijo do realnosti ljudi v stiski. »Odvrženi in izobčeni so moški in ženske, cela ljudstva, ki so zapuščeni na cesti kot smeti. Zavedati se moramo, da bogastvo narave uporabljamo le za majhne skupine s pomočjo družbenoekonomskih teorij, ki ne vključujejo narave in ne odvrženih.«

Naslov naslednje apostolske spodbude je »Laudate Deum«

Pozval je k alternativnim rešitvam, ki bodo pomagale premagovati okoljske krize in kot primer navedel uporabo sončnih kolektorjev za oskrbo dvorane Pavla VI. in drugih prostorov Vatikana z električno energijo. »Pri teh stvareh moramo biti zelo ustvarjalni, da bi zaščitili naravo. Mladi, ki jih vzgajamo, morajo postati voditelji na tem področju.«

Papež je med svojim nagovorom prav tako napovedal naslov svoje naslednje apostolske spodbude: »Laudate Deum« bo izšla na praznik svetega Frančiška Asiškega, 4. oktobra. Kot je dodal, gre za »pogledati na to, kar se je zgodilo, in povedati, kaj je treba storiti«.

Človeška in okoljska degradacija sta povezni

Obsodil je tudi proces degradacije, ki ga doživlja človeštvo: »Obstaja proces okoljske degradacije.« To vodi do »degradacije življenjskih pogojev in degradacije vrednot, ki upravičujejo te življenjske pogoje, saj oboje gre skupaj«. In pojasnil je, da se neenakost kaže tudi »v pomanjkanju dostopa do osnovnih potrebščin, od tod pa izvirajo vsi tisti pogledi, ki sociološko obravnavajo ženske, domorodna ljudstva, Afričane kot ljudi z manj sposobnostmi«.

Ena od oblik degradacije in neenakosti, ki jo je obsodil papež, je ekstraktivizem, to je črpanje in odvzemanje vseh vrst materialov iz narave. »Ko ta ekstraktivistični model napreduje in vstopi v ljudi, črpamo dostojanstvo ljudi. In to se dogaja. Geološki ekstraktivistični model nikoli ne deluje sam, vedno ga spremlja človeški ekstraktivistični model, dostojanstvo osebe se izloči, odstrani in človek postane suženj.« Papež je pozval, naj se o tem seznani otroke in se jih vzgaja za vrednote, da bodo znali oceniti takšne situacije in razumeli, da gre za suženjstvo.

Politika kot najplemenitejši poklic

Sveti oče je rektorje univerz pozval, naj spodbujajo izobraževanje o humanističnih vrednotah in bratskem dialogu ter pomagajo študentom »vstopiti v politiko« kot »najplemenitejši poklic«. »Ne pozabimo, da je politika najplemenitejši poklic človeške osebe. Naše mlade moramo usposobiti za politike v najširšem pomenu besede. Ne le za delovanje v politični stranki, ki je majhna skupina, ampak za politično odprtost in zrelost v dialogu s političnimi skupinami, saj politika ni bolezen, po mojem mnenju je najplemenitejši poklic v družbi, saj je tista, ki poganja razvojne procese naprej.«

Človeški in krščanski odziv na migracijsko krizo

Papež je spregovoril tudi o trenutni migracijski krizi: »Migracijska drama v Evropi je danes izjemno resna. In ni je mogoče rešiti z družbo vzajemne pomoči. Tu gre za humanistično in krščansko vprašanje. Gre za politično odločitev, za odločitve, ki so človeške in krščanske.« Rektorje je pozval, naj se iz spoštovanja do trpečega človeštva lotijo tega problema na svojih univerzah in to s človeškega vidika. »Migrante je treba sprejeti, spremljati, spodbujati in integrirati. Če nam migranta ne uspe vključiti, nam je spodletelo,« je dejal papež in še dodal, da je »to, kar se danes počne tukaj v Evropi, da se jih pošilja nazaj, zločin«.

Sklenil je s spodbudo, da naloga univerz ni samo izobraževati, ampak vzgajati mlade za tri človeške jezike: to so jezik glave, srca in rok, da bodo znali misliti to, kar čutijo in kar delajo, čutiti to, kar delajo in mislijo, ter delati to, kar čutijo in mislijo.