Papež Frančišek sprejel v avdienco škofe sinoda ukrajinske grkokatoliške Cerkve
Tiskovni urad Svetega sedeža
Med srečanjem, ki je trajalo skoraj dve uri, so po pozdravu njegove blaženosti Svjatoslava Ševčuka, v katerem je ta spomnil na boleče razmere, v katerih se nahaja njegova država, z naraščanjem številom mrtvih, ranjenih, trpinčenih in ob zahvali papežu za naklonjenost, izkazano na toliko načinov in ob toliko priložnostih, spregovorili različni udeleženci, vsak posebej, da bi pripovedovali o trpljenju, ki ga ukrajinski ljudje doživljajo na različnih mestih in na različne načine.
Papež Frančišek je pozorno prisluhnil njihovim besedam in z nekaj kratkimi posegi izrazil svoje občutke bližine in soudeležbe pri tragediji, ki jo doživljajo Ukrajinci, z »razsežnostjo mučeništva«, o katerem se premalo govori, saj so podvrženi krutosti in zločinu. Izrazil je svojo bolečino zaradi občutka nemoči, ki ga doživlja pred vojno, »stvarjo hudiča, ki hoče uničiti«, s posebno mislijo na ukrajinske otroke, ki jih je srečal med avdiencami: »Gledajo te, a so pozabili na nasmeh« in dodal: »To je eden od sadov vojne: jemlje nasmeh otrokom«.
Da bi odgovorili na krutost vojne, se je pojavila potreba po več molitve za spreobrnjenje in konec spopadov. Na podlagi prošnje, prejete med srečanjem, je papež izrazil željo, da bi v mesecu oktobru, zlasti v svetiščih, molitev rožnega venca posvetili miru in miru v Ukrajini.
Ko so spregovorili o srečanju z nekaterimi mladimi Rusi v zadnjih dneh, se je papež nato skliceval na odgovor novinarjem na letalu med povratkom iz Mongolije.
Nazadnje je spomnil na zgled Jezusa med pasijonom, ki ne ostane žrtev žalitev, mučenj in križanja, ampak izpričuje pogum govoriti resnico, biti blizu ljudem, da ne zapadejo v malodušje. »To ni lahko - je dejal - to je svetost in ljudje hočejo, da smo svetniki in učitelji te poti, ki nas jo je učil Jezus«.
Ob sklepu, preden se je skupaj z njimi obrnil v molitvi k Mariji, jim je papež zaupal, kako se vsak dan spominja Ukrajincev v svoji molitvi pred ikono Device Marije, ki mu jo je podaril višji nadškof, preden je zapustil Buenos Aires.
