PAPEŽ

Papež Frančišek o treh zavezah, aktualnih za današnji čas

Sveti oče je v četrtek, 7. septembra, v avdienco sprejel udeležence 47. italijanskega nacionalnega svetopisemskega tedna, ki od 4. do 8. septembra poteka v Rimu. Dogodek organizira Italijansko svetopisemsko združenje, in sicer na temo »Zaveza in zaveze med univerzalizmom in partikularizmom«, ki ji Cerkev namenja veliko pozornosti, saj gre – kot je papež dejal v govoru – za tri zaveze, ki so dejansko tesno povezane z njenimi odnosi s sodobnim svetom.

Andreja Červek – Vatikan

Zaveze, na katere je mislil sveti oče, so: zaveza z Noetom, ki je osredotočena na odnos med človeštvom in stvarstvom; zaveza z Abrahamom, ki je osredotočena na tri velika monoteistična verstva v njihovi skupni osnovi, kar je vera v Boga kot pogoj za edinost in rodovitnost; ter zaveza na gori Sinaj, ki se nanaša na zapovedi in izvolitev Izraela kot sredstva za zveličanje vseh ljudstev.

Po papeževih besedah gre za tematike, ki so navzoče skozi vso Staro in Novo zavezo, »z napetostmi in reformulacijami, ki nenehno nihajo med univerzalizmom Božje ljubezni do človeštva, iz katere ni nihče izključen, ter partikularizmom izvolitve, ki ju povezuje združevalni značaj: nepreklicnost Božjih darov in klica (Rim 11,29), njegova stalna in raznolika ponudba občestva«.

Odnos med človekom in stvarstvom

Aktualnosti teh treh tematik je sveti oče posvetil nadaljevanje svojega govora in začel s prvo. »Noetova zaveza vsebuje jasno sklicevanje na odnos med človekom in stvarstvom. V pripovedi o potopu (prim. 1 Mz 6-9) Bog po očakovi pravičnosti povrne upanje in odrešitev človeštvu, ki je opustošeno zaradi sovraštva in nasilja. Ta pravičnost ima v sebi neodtujljivo ekološko razsežnost, in sicer zaradi ponovnega odkritja in spoštovanja “ritmov, ki jih je Stvarnikova roka vpisala v naravo“ (Laudato si', 71). Noetova zaveza, ki se z Božje strani ni nikoli nehala, nas torej še naprej spodbuja k pravični in trezni rabi virov planeta, kar danes predstavlja zelo resno zaskrbljenost.«

Skupna vera v enega Boga in delo za mir

Druga je Abrahamova zaveza, ki povezuje tri velika monoteistična verstva in je po papeževih besedah danes prav tako zelo aktualna. »Kot uči drugi vatikanski koncil, nas v času, ki ga pretresajo odmevi smrti in vojne, skupna vera v enega Boga vabi in spodbuja, da živimo kot bratje in sestre. V njej kot poklicani k eni in isti človeški in božji poklicanosti, brez nasilja in prevare, si lahko in moramo skupaj prizadevati za izgradnjo sveta v resničnem miru (prim. Gaudium et spes, 92),« je dejal papež.

Bog nikoli ne izbere nekoga zato, da bi izključil druge

Spregovoril je še o tretji temi, in sicer o zapovedih in izvolitvi Izraelovega ljudstva. »Tudi to je pomembno. V Svetem pismu je partikularizem izvolitve, v nasprotju z vsakršno skušnjavo ekskluzivističnega branja, vedno v funkciji univerzalnega dobrega in nikoli ne zapade v oblike ločevanja ali izključevanja. Bog nikoli ne izbere nekoga zato, da bi izključil druge, ampak vedno zato, da bi vključil vse. Zdi se, da ima izvolitev Boga to družbeno in “misijonarsko“ razsežnost. To je pomembno opozorilo za naš čas, v katerem vedno večji tokovi ločevanja kopljejo jame in postavljajo ograje med ljudmi in med narodi na škodo edinosti trpečega človeškega rodu in samega Kristusovega Telesa, ki je v skladu z Božjim načrtom.«

Skupno delo v služenju Besedi

Nacionalni svetopisemski teden pa v ospredje postavlja še eno vrednoto, ki jo je sveti oče želel poudariti v drugem delu govora. Gre za »skupno delo v služenju Besedi«, ki je dejansko »del obsežnega sodelovanja, ki ga Svetopisemsko združenje stalno ponuja Cerkvi v Italiji«. Kot je spomnil, je bilo eno prvih teoloških združenj v državi in je še vedno zelo prisotno v različnih škofijah, zlasti prek škofijskih svetopisemskih tednov, ki jih podpira v sodelovanju s Svetopisemskim apostolatom Italijanske škofovske konference. »Upam, da bo ta prisotnost rasla po vsem ozemlju in se izogibala vsem oblikam elitizma in izključevanja. Svetopisemsko združenje sodeluje tudi s Papeškim bibličnim inštitutom, in sicer v odločilnem trenutku za reformo papeških univerz, kjer zaveza med akademskimi ustanovami ni vedno lahka. Vendar pa Papeški biblični inštitut za mnoge člane združenja ostaja “alma mater“, ki jih je spodbudila k raziskovanju in apostolatu. In to je primer sinergije, ki jo je v Rimu in drugod nujno treba spodbujati med različnimi študijskimi inštituti, tudi zato, da ne bi tvegali nepopravljivega izumrtja.«

Papež je ob koncu zbrane spodbudil, naj nadaljujejo s svojim poslanstvom ter tako Božjemu ljudstvu pomagajo, da se »hrani z Božjo besedo, da bi Sveto pismo vedno bolj postajalo dediščina vseh«.