Papež benediktinskim oblatom o iskanju Boga, o strasti za evangelij in o gostoljubju
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi bratje, drage sestre, dober dan!
Pozdravljam vas, zelo sem vesel, da vas lahko srečam ob vašem svetovnem kongresu. Benediktinski oblat »v svojem družinskem in družbenem okolju prepoznava in sprejema Božji dar [...], ki navdihuje njegovo pot vere k vrednotam svetega pravila in samostanskega duhovnega izročila« (tako pravi Statut v 2. členu). Mislim na vašo karizmo in verjamem, da jo lahko na nek način povzamemo v čudovitem izrazu svetega Benedikta, ki nas je povabil, naj imamo »srce, razširjeno zaradi neizrekljive vzvišenosti ljubezni« (Prolog pravila, št. 49). To je lepo ... Srce, razširjeno zaradi neizrekljive vzvišenosti ljubezni.
To razširjeno srce je značilno za benediktinski duh, ki je oživčil duhovnost zahodnega sveta in se nato razširil na vse celine. Ta beseda »razširjeno srce« je zelo pomembna... Skozi stoletja je to karizma, ki je znanilka milosti, saj so njene korenine tako trdne, da drevo dobro raste, se upira neprilikam časa in rodi okusne sadove evangelija. Verjamem, da je to razširjeno srce skrivnost velikega evangelizacijskega dela, ki ga opravlja benediktinsko meništvo in kateremu se vi posvečate kot oblati, »darovani«, po stopinjah velikega svetega opata. Sedaj bi rad skupaj z vami razmišljal o treh vidikih – na kratko – o treh vidikih te »širitve srca«: o iskanju Boga, o strasti za evangelij in o gostoljubju.
Za benediktinsko življenje je značilno predvsem nenehno iskanje Boga, njegove volje in čudes, ki jih dela. To iskanje poteka predvsem v Besedi, s katero se vsak dan hranite preko »lectio divina«. Potem pa tudi v kontemplaciji stvarstva, v tem, da dovolite, da vam vsakdanji dogodki postavljajo vprašanja, v tem, da živite svoje delo kot molitev, do te mere, da naredite sama sredstva svojega dela za orodje blagoslova, in končno v ljudeh, bratih in sestrah, ki jih po Božji previdnosti srečate. V vsem tem ste poklicani biti iskalci Boga.
Druga pomembna lastnost je strast do evangelija. Po zgledu menihov je življenje tistih, ki sledijo svetemu Benediktu, darovano, polno, intenzivno. Tako kot menihi, ki »meliorirajo« kraje, v katerih živijo, in z delavnostjo zaznamujejo dneve, ste tudi vi poklicani spremeniti tam kjer živite kontekste vsakdanjega dne, da delujete z usposobljenostjo in odgovornostjo ter hkrati s krotkostjo in sočutjem kot kvas v testu. Drugi vatikanski koncil to misijonarsko strast zgovorno oriše, ko govori o vlogi laikov v Cerkvi, da so poklicani »iskati Božje kraljestvo tako, da se ukvarjajo s svetnimi stvarmi in jih uravnavajo po Bogu [... ] kot kvas« (Lumen Gentium, 31). Razmislimo v tem smislu o tem, kaj je na prehodu od propada rimskega cesarstva do rojstva srednjeveške družbe predstavljala prisotnost meništva s svojim modelom evangeljskega življenja, ki temelji na ora et labora (moli in delaj) , z mirnim spreobračanjem in integracijo številnih populacij! Vsa ta vnema se je rodila iz strasti do evangelija in tudi to ima za vas zelo aktualen pomen. Danes pravzaprav v globaliziranem, a razdrobljenem svetu, naglem in potrošništvu predanem, v kontekstih, v katerih se včasih zdi, da se družinske in družbene korenine skoraj razblinjajo, niso potrebni kristjani, ki kažejo s prstom, ampak strastni pričevalci, ki izžarevajo »v življenju skozi življenje« Evangelij. In skušnjava je vedno ta: od kristjanov prič do kristjanov tožnikov. Samo en je tožnik: hudič. Ne vstopajmo v vlogo hudiča, vstopajmo v vlogo Jezusa, Jezusove šole, blagrov.
Tretja lastnost benediktinske tradicije, na katero se osredotočam, je gostoljubnost. V Pravilu ji sveti Benedikt posveti celo poglavje (glej poglavje LIII: sprejem gostov) in začne s temi besedami: »Vsi gostje, ki pridejo v samostan, so sprejeti kakor Kristus, saj bo nekega dne dejal: »Bil sem gost in ste me sprejeli« »Venit hospes, venit Christus« (Mt 25,35)» (št. 1). To je ta način.
In nadaljuje z določitvijo nekaterih konkretnih odnosov, ki naj bi jih do gostov zavzela vsa skupnost: »naj mu gredo naproti in mu na vse načine izkazujejo svojo ljubezen; [...] naj skupaj molijo in nato stopijo z njim v občestvo ter si izmenjajo mir« (št. 3), to je, naj z njim delijo tisto, kar jim je najbolj dragoceno. In potem Benedikt spregovori tudi o tem, kdo so »spoštovanja vredni« gostje, rekoč: »Predvsem ubogi in romarji naj bodo sprejeti z vsem možnim spoštovanjem in skrbjo, kajti prav v njih je Kristus sprejet na prav poseben način« (št. 15). ). Reveži in romarji. Za vas oblate je veliki samostan svet, mesto, delovno mesto in tam ste poklicani biti zgled gostoljubja s spoštovanjem do tistih, ki trkajo na vaša vrata, in s prednostjo do ubogih. To pomeni sprejeti. Skušnjava pa je zapreti se in danes, v naši civilizaciji, v naši kulturi, krščanski kulturi, je eden od načinov zapiranja s klepetanjem, z »blatenjem« drugih. »Zapiram se, ker je ta bednik, ker je ta ...« Prosim vas, kot za benediktince je vaš jezik za hvaljenje Boga, ne za obiranje drugih. Če naredite reformo življenja, da nikoli ne govorite slabo o drugih, ste odprli vrata za vašo zadevo za kanonizacijo! V tem pojdite naprej, to je tisto, kar potrebujemo. Včasih se namesto tega zdi, da se naša družba počasi duši v zapečatenih sefih sebičnosti, individualizma in brezbrižnosti. In obiranje nas pri tem brani ...
Dragi bratje in sestre, skupaj z vami želim blagoslavljati Gospoda za veliko dediščino svetosti in modrosti, katere skrbniki ste, in vas vabim, da še naprej širite svoje srce in ga vsak dan izročate Božji ljubezni, ne prenehajte ga iskati, strastno pričevati o njem in ga sprejemati v najrevnejših, ki vam jih prinaša življenje. Iz srca se vam zahvaljujem za to daritev in prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!
