Sveti oče: Karitativnost je začetek in cilj krščanske poti

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Center se skupaj s cerkvijo nahaja v središču soseske Serafina na periferiji Lizbone, ki se sooča z mnogimi izzivi. V centru je zaposlenih okoli 170 ljudi, ki med drugim skrbijo za vrtec, šolo, prostočasne dejavnosti za otroke in mlade, dom za ostarele, dnevni center za ostarele in osebe s posebnimi potrebami ter pomoč na domu.

Karitativnost je začetek in cilj krščanske poti

Sveti oče je prisluhnil petju otrok in mladih ter trem pričevanjem, nato pa je zbrane nagovoril. Najprej se jim je zahvalil za sprejem ter dejal, da je karitativnost »začetek in cilj krščanske poti«. Ob tem je dodal, da njihova navzočnost, konkretna resničnost »ljubezni v dejanju«, pomaga, »da ne pozabimo na smer, na pomen tega, kar počnemo«. Zahvalil se jim je za pričevanja in z njimi povezal tri vidike, o katerih je želel spregovoril v nadaljevanju: delati dobro skupaj, delovati konkretno in biti blizu najšibkejšim.

Delati dobro skupaj

»Prvič: delati dobro skupaj. "Skupaj" je ključna beseda, ki se je večkrat ponovila v vaših predstavitvah. Živeti, pomagati in ljubiti skupaj: mladi in odrasli, zdravi in bolni, skupaj. João nam je povedal nekaj zelo pomembnega: da ne smemo dopustiti, da bi nas "določala" bolezen, ampak da z njo dejavno prispevamo k celoti skupnosti. Res je, ne smemo dopustiti, da bi nas "določala" bolezen ali težave, saj mi nismo bolezen, mi nismo težava: vsak izmed nas je darilo, je dar, edinstven dar – z lastnimi mejami, vendar dar; dragocen in svet dar za Boga, za krščansko skupnost ter za človeško skupnost. Zatorej, takšni kot smo, obogatimo celoto in dopustimo, da nas celota obogati!«

Delovati konkretno

»Drugič: delovati konkretno. Tudi to je pomembno. Kot nas je spomnil don Francisco, ko je citiral svetega Janeza XXIII., Cerkev ni arheološki muzej. Nekateri tako mislijo, vendar ni. Je starodavni vaški vodnjak, ki daje vodo današnjim generacijam kot tudi prihodnjim (prim. Homilija pri bogoslužju v bizantinsko-slovanskem obredu v čast svetemu Janezu Zlatoustemu, 13. november 1960). Vodnjak služi za potešitev žeje ljudi, ki prihajajo s težo poti ali življenja. Zato je potrebno biti pozorni na "tukaj in zdaj", kot vi to že počnete; s pozornostjo na detajle in občutkom za praktičnost, ki sta lepi vrlini, značilni za portugalsko ljudstvo.«

Ali je moja jubezen konkretna ali abstraktna?

Zatem je sveti oče zbranim dejal, da bi jim rad povedal še veliko stvari, vendar pa zaradi težav z očali ni mogel nadaljevati z branjem pripravljenega govora. Tega je zato izročil odgovornim in svoj nagovor nadaljeval spontano. Najprej se je zaustavil pri konkretnosti in poudaril, da abstraktna ljubezen ne obstaja. Platonična ljubezen je po njegovih besedah »v orbiti, ne v stvarnosti«. Ljubezen je konkretna, si umaže roke. »Vsakdo izmed nas se lahko vpraša: "Ali je ljubezen, ki jo čutim do vseh tistih, ki so tukaj, konkretna ali abstraktna? Ko podam roko človeku v potrebi, bolnemu ali tistemu, ki je potisnjen na rob – ali jo takoj obrišem, da se ne bi okužil? Ali se mi revščina drugih studi? Ali vedno iščem destilirano življenje? Tisto, ki obstaja v moji domišljiji, a ne obstaja v resničnosti. Toliko nekoristnih destiliranih življenj. Koliko ljudi gre skozi življenje, ne da bi pustili sled, saj njihovo življenje nima nobene teže.«

Stvarnosti, ki pustijo sled v zgodovini

Ob tem pa je sveti oče spomnil na stvarnosti, ki pustijo sled v zgodovini; ki delujejo že leta in so navdih za druge. Med njimi je prav tako karitativni center, kjer je potekalo dopoldansko srečanje. Papež je poudaril, da tudi Svetovnega dneva mladih ne bi bilo, če ne bi upoštevali omenjenih stvarnosti. Hkrati je dodal, da tudi vsi, ki sodelujejo v župnijskem karitativnem centru, nenehno ustvarjajo novo življenje. »S svojim vedenjem, s svojo predanostjo, s tem, da si umažete roke, da bi se dotaknili bede drugih, ustvarjate navdih, življenje. Hvala vam za to. Iz vsega srca se vam zahvaljujem. Pojdite naprej in ne obupajte. In če obupate, spijte kozarec vode in pojdite naprej.«

Odgovarjati konkretno, ustvarjalno, pogumno

V nadaljevanju pripravljenega in izročenega nagovora je sveti oče spomnil, da se dogajajo čudovite stvari, kadar človek »ne zapravlja časa s pritoževanjem nad stvarnostjo«, temveč poskrbi »za zadostitev konkretnih potreb, z veseljem in zaupanjem v Božjo Previdnost«. O tem priča tudi zgodovina župnijskega centra: »Iz srečanja s pogledom ostarelega človeka na ulici se je rodil "vsestranski" karitativni center; iz moralnega in družbenega izziva "kampanje za življenje" se je rodilo združenje, ki pomaga mamam in družinam, ki pričakujejo otroka, otrokom in mladim v težavah,« da bi, kot je povedala Sandra, lahko našli varen življenjski načrt; »iz izkušnje bolezni se je rodila skupnost za podporo tistim, ki se borijo z rakom, zlasti otrokom«, da bi, kot je povedal João, »razvoj zdravljenja in najboljša kakovost življenja zanje postala resničnost«. Sledilo je povabilo prisotnim, naj še naprej dopuščajo, da jih »vprašuje stvarnost, s svojimi starimi in novimi tegobami,« ter naj odgovarjajo »na konkreten način, z ustvarjalnostjo in pogumom«.

Bližina najšibkejšim

Tretji vidik, ki je bil vključen v pripravljeni govor papeža Frančiška, je bila bližina najšibkejšim. »Vsi smo šibki in pomoči potrebni, vendar nas »sočutni evangelijski pogled vodi k temu, da vidimo potrebe tistih, ki najbolj potrebujejo pomoč. Izključeni, potisnjeni na rob, zavrženi, mali, nezaščiteni so po besedah svetega očeta »zaklad Cerkve, so Božji ljubljenci« in med njimi ne smemo delati razlik.

Zgled sv. Janeza od Boga

Ob koncu izročenega govora pa je zapisana zgodba o karitativnosti Portugalca Janeza Ciudada, ki ga poznamo pod imenom sveti Janez od Boga, ustanovitelja reda usmiljenih bratov. »Sanjal je o pustolovskem življenju in je v mladosti odšel od doma v iskanju sreče.« Našel jo je po mnogih letih, takrat, ko je srečal Jezusa. Hodil je po ulici in prosil miloščino ter ljudem govoril: »Delajte dobro, bratje, sami sebi«. Tako jim je razlagal, da so dela ljubezni v prvi vrsti dar za tistega, ki jih stori. »Kajti vse, kar človek kopiči zase, bo izgubljeno, medtem ko vse, kar daje iz ljubezni, ne bo nikoli pozabljeno, ampak bo naš zaklad v nebesih.«

Ljubezen ne osrečuje samo v nebesih, ampak že na zemlji

Po papeževih besedah ljubezen »ne osrečuje samo v nebesih, ampak že tukaj na zemlji, saj širi srce in mu omogoča, da sprejme smisel življenja. Če želimo biti resnično srečni, se naučimo vse spreminjati v ljubezen, drugim podariti svoje delo in svoj čas, izreči dobre besede in storiti dobra dejanja, tudi z nasmehom, z objemom, s poslušanjem, s pogledom«.