Papež Frančišek v Cascaisu srečal mlade Scholas Occurrentes
Andreja Červek – Vatikan
Srečanje s skupino mladih, ki sodelujejo v programih mednarodne organizacije Scholas Occurrentes, je potekalo v sproščenem, skorajda domačem vzdušju. Prostor, kjer so sprejeli svetega očeta, je bil v celoti poslikan in je del dobre tri kilometre dolgega murala. Več kot dva tisoč mladih je v okviru projekta »Življenje med svetovi« prispevalo k njegovi poslikavi ter se tako pripravljalo na papežev obisk. Zadnje poteze s čopičem zelene barve je naredil sveti oče.
O svojih vtisih in izkušnjah je papežu spregovorilo več mladih. Paolo je doživetje v skupnosti Scholas opisal koristno in izjemno, saj je imel »priložnost biti z ljudmi različnih ver in kultur, invalidi, starejšimi, otroki, najstniki«. Po njegovih besedah je Scholas »skupnost, v kateri lahko sodelujejo različni ljudje, ki imajo tu prostor, da se izrazijo, pokažejo svoja čustva in to, kar živijo iz dneva v dan«, ne glede na svojo versko ali
kulturno pripadnost.
Mariana je svoje sodelovanje v programu Scholas opisala kot »resnično srečanje«, kjer je lahko gradila mostove s skupnostjo ter spoznala različne ljudi, med katerimi obstajajo velike razlike. »Vendar pa v teh razlikah najdemo skupne točke,« je dejala. Mural je zanjo mnogo več kot le poslikava: je zgodba, življenje in delitev.
Papeža je nagovoril tudi Aladje, ki ga je program Scholas pritegnil ravno zaradi možnosti, da lahko prispeva k blaginji skupnosti in skrbi za bližnje. Skupnost je »multikulturni prostor«, kjer »ni rase, vere in kulture«, ampak je ovrednotena medkulturnost, katere namen je pomagati osebam različnega izvora ter vključevati ljudi različnih veroizpovedi.
Sveti oče je mladim prisluhnil in poskušal stopiti naproti njihovim razmišljanjem in vprašanjem. Med drugim je spregovoril o krizi, ki ima sicer negativen pomen, a iz nje lahko pride tudi kaj dobrega. »Ko smo v krizi, moramo hoditi. Redko sami, kar je tudi pomembno. Skupaj se soočiti s krizo in iti naprej ter rasti. Življenje brez krize je kot destilirana voda. Je aseptična, brez okusa, ne moreš je piti, ni uporabna,« je dejal. Krizo je treba »sprejeti, se z njo soočiti in jo rešiti«.
Ustavil se je tudi pri misli, da mora človek na poti svojega življenja iz kaosa narediti kozmos. »Iz tega, kar nima smisla, kar je neurejeno, je treba ustvariti kozmos. Z odprtim, vabljivim, vključujočim smislom,« je pojasnjeval sveti oče. »Bog nekega dne ustvari svetlobo in tako preoblikuje stvari. V naših življenjih se dogaja isto: obstajajo kritični trenutki, zelo kaotični, ko ne veš, kako ostati na nogah. Vsi gremo skozi te trenutke.« In ravno v teh trenutkih je po papeževih besedah bistveno osebno delo in delo skupine. »Vi ste tisti, ki ustvarjate kozmos. Nikoli ne pozabite tega.«
Papež Frančišek je ob koncu srečanja mladim Scholas Occurrentes v Cascaisu poklonil ikono Dobrega samarijana in dejal, da nihče ne more z gotovostjo reči, da je dobri samarijan, vendar pa to moramo biti za vse. Ranjeni mož, o katerem govori svetopisemska prilika, je krvavel in po postavi je vsak, ki se je dotaknil krvi, postal nečist. »Koliko krat imamo raje obredno čistost kot pa človeško bližino,« je izpostavil papež. Potem pa je prišel mimo Samarijan, ki ni veljal za čistega, in se je ustavil, pogledal ranjenega moža in ta se mu je zasmilil. Sveti oče se je na zbrane mlade obrnil z vprašanji: »Kaj te navdaja s sočutjem? Ali pa imaš tako suho srce, ne moreš čutiti sočutja? Kaj se ti zgodi? V življenju si je včasih treba umazati roke, da si ne bi umazali srca.«
