Sveti oče o intelektualni ljubezni in zgodovinski odgovornosti znanstvenikov

Andreja Červek – Vatikan

Tema srečanja, ki ga je organizirala škofija Teramo-Atri v sodelovanju s Papeško akademijo znanosti, je po papeževih besedah zelo zanimiva, saj »ponuja pogled, poln upanj za prihodnost človeštva«: »Biti znanstveniki in znanstvenice je namreč poklicanost in hkrati poslanstvo, je posebna oblika dejavne ljubezni – intelektualna ljubezen.«

Intelektualna ljubezen

V zvezi z intelektualno ljubeznijo sveti oče spomni na eno največjih osebnosti 19. stoletja, blaženega Antonia Rosminija, ki je trdil, da »sta resnica in ljubezen povezani s temeljno vezjo«: »Iskanje in preučevanje resnice sta nepogrešljivi del pristnega služenja ljubezni, hkrati pa živeta in udejanjena ljubezen vodi človeka k znanju, ki je vedno bolj polno resnice, tako da se odpre Božjemu daru in mu pusti, da ga prevzame«. Zato moramo – kot pravi Rosmini – »resnico varovati, motriti in jo raziskovati ter spoznanje na izjemen in neutruden način širiti med ljudmi«.

Zgodovinska odgovornost znanstvenikov

»V spremembi dobe, ki jo živimo, intelektualna ljubezen ne more biti zaprta v ograde raziskovalnih centrov ali pridržana samo za poznavalce, ampak mora oživljati in podpirati izgradnjo prenovljene bližine,« zapiše papež in se pri tem sklicuje na okrožnico Fratelli tutti (prim. 3-4). »Nujno je torej, da tisti, ki so vključeni v

 znanstveno raziskovanje, odkrijejo zgodovinsko odgovornost svojega dela na različnih področjih znanja, pri tem pa premagajo skušnjavo, da bi se izolirali na posameznih področjih, ter pospešujejo novo kulturo znanja.«

Sveti Pavel VI. je o tem izzivu govoril leta 1954, ko je začel svojo službo nadškofa v Milanu: »Sodobni človek je lačen in poseduje sredstva, ne skrbijo pa ga cilji. Je slepi velikan.« Papež Frančišek izpostavlja, da mora današnja intelektualna ljubezen človeka spodbuditi, da bo »razmišljal na veliko«: »V harmonični edinosti znanja in ljubezni, vere in razuma najde mir pri svojem raziskovanju in lahko realizira kulturne in družbene modele, ki znajo dejansko odgovoriti na njegove potrebe (prim. Fratelli tutti, 185).

Nove generacije potrebujejo »učence znanja«

Nove generacije čakajo, da se srečajo z »učenci znanja«, ki so na podobni ravni, da bi se tako pripravile biti protagonisti v zgodovini ter prispevali k rasti trdne kulture. Po papeževih besedah to ni majhen izziv, pri čemer ponovno navaja Pavla VI., ki je leta 1965 znanstvenikom in učenjakom namenil naslednje besede: »Še naprej iščite, ne da bi se utrudili, ne da bi obupali nad resnico. Spomnite se besed enega od vaših velikih prijateljev, svetega Avguština: “Iščemo z željo, da bi našli, in najdemo z željo, da bi spet iskali.“ Srečni tisti, ki so našli resnico in jo še naprej iščejo, da bi jo obnovili, poglobili, podarili drugim. Srečni tisti, ki je niso našli, a ji gredo naproti z iskrenim srcem: naj iščejo luč jutrišnjega dne z današnjo lučjo, dokler ne bodo našli polnosti luči!«

»V resnici in ljubezni je pot miru; in razsvetljeno iskanje resnice v ljubezni (prim. Ef 4,15) bo postavilo vedno trdnejše temelje za izgradnjo mirne družbe, da bi bila harmonično urejena v skladu s svojim ciljem, v spoštovanju osebe in v hvaležnem odgovoru na Božje darove,« sklene papež Frančišek.

Viganò: Spodbujati je treba kompleksno mišljenje

Med predavatelji mednarodnega srečanja »Znanost za mir« je bil tudi msgr. Dario Edoardo Viganò, podkancler Papeške akademije znanosti. Spregovoril je o »kompleksnem mišljenju«, ki se predstavlja kot »alternativa številnim epistemološkim predlogom, ki so se doslej izkazali za nezadostne zaradi nezmožnosti vrednotenja znanja v njegovi kompleksnosti«.

Predlog »kompleksnega mišljenja« po Viganòjevih besedah »brani širino racionalnosti pred vsemi poskusi tehnično-znanstvenega redukcionizma«. Predlagani epistemološki model je model »epistemologije kompleksnosti« ali »integralne epistemologije«, ki spodbuja »večdimenzionalno« razmišljanje, ki je potrebno za pristopanje k problematikam realnosti, in ki vabi ljudi, da si zastavljajo legitimna vprašanja.

Viganò, ki sicer svari pred nevarnim pojavom psevdoznanosti, vidi konkretizacijo »novega epistemološkega modela« ravno v »novih učencih znanja« – kot jih imenuje tema srečanja. Izpostavlja potrebo po sodelovanju med znanstveniki in intelektualci, ki bi naj z v duhu iniciative, miselne odprtosti in politične kulture, zbrali pogum za »boj proti odrekanju kompleksnemu mišljenju«, nato pa se lotili nekaterih ključnih izzivov. Viganò na tem mestu spregovori o tveganjih, ki jih predstavljata antropocen in umetna inteligenca, ter ju osvetli z vidika kompleksnega mišljenja.

Sklene s poudarkom na spodbujanju kompleksnega mišljenja, »katerega značilnost je krepitev znanja v vseh njegovih razsežnostih«. Izpostavi, da je samo »integralni epistemološki model zmožen za smiselno soočanje z najbolj perečimi izzivi«. Spomni, da je papež Frančišek znanstvenikom in akademikom, ki so se na srečanju v Teramu zbrali leta 2021, dejal, da »nobeno znanstveno vedenje ne sme hoditi samo in se imeti za samozadostno«, ter glede pluralnosti znanja zatrdil, da »v svoji specifičnosti prispeva k rasti nove kulture, ki je sposobna graditi družbo s pospeševanjem dostojanstva in razvoja vsakega moškega in vsake ženske« (papež Frančišek, 2. julij 2021).