Sveti oče: Bratstvo potrebuje konkretna dejanja in skupne odločitve
Andreja Červek – Vatikan
Na Trgu svetega Petra je v soboto, 10. junija, potekalo svetovno srečanje o človeškem bratstvu z naslovom »Not Alone«. Papež Frančišek se ga zaradi okrevanja v bolnišnici ni mogel udeležiti, zato je njegov predvideni govor prebral kardinal Mauro Gambetti, nadduhovnik papeške bazilike svetega Petra.
Sodelovali so mnogi umetniki in glasbeniki, bogata so bila številna pričevanja – vse v duhu bratstva in okrožnice papeža Frančiška Fratelli tutti. Med udeleženci je bilo tudi trideset Nobelovih nagrajencev za mir, ki so se že dopoldne sestali in razpravljali o temi bratstva, zatem pa pripravili Izjavo o človeškem bratstvu. Popoldne sta dokument na trgu prebrala Nobelova nagrajenca Muhammad Yunus in Nadia Murad, zatem pa jo je podpisal še državni tajnik kardinal Pietro Parolin.
Papež: Bratje so sidro resnice v razburkanem morju sporov, ki sejejo laž
Poglejmo, kaj je udeležencem srečanja o človeškem bratstvu želel sporočiti papež Frančišek v govoru, ki ga je – kot rečeno – prebral kardinal Gambetti.
»Čeprav vas ne morem osebno pozdraviti, bi vam rad izrekel dobrodošlico in se vam iskreno zahvalil, ker ste prišli,« so prve besede svetega očeta, ki dodaja: » Vesel sem, da lahko skupaj z vami potrdim željo po bratstvu in miru za življenje sveta.« Spomni na stavek, ki ga je neki pisatelj položil na usta Frančišku Asiškemu: »Gospod je tam, kjer so tvoji bratje.« »Resnično, nebesa nad nami nas vabijo, naj po zemlji hodimo skupaj, naj se ponovno odkrijemo kot bratje in verjamemo v bratstvo kot temeljno dinamiko našega romanja,« pravi sveti oče.
Nadaljuje z okrožnico Fratelli tutti, v kateri je zapisal, da bratstvo lahko ponudi nekaj pozitivnega svobodi in enakosti (prim. Fratelli tutti, 103), »kajti kdor vidi brata, vidi v drugem obličje in ne številke: vedno je "nekdo", ki ima dostojanstvo in zasluži spoštovanje, ne pa "nekaj", kar se lahko uporabi, izkoristi ali zavrže. V našem svetu, ki ga razdirata nasilje in vojna, popravki in prilagoditve niso dovolj: le veliko duhovno in družbeno zavezništvo, ki izhaja iz src in se vrti okoli bratstva, lahko v središče odnosov ponovno postavi svetost in nedotakljivost človeškega dostojanstva.«
Zato bratstvo ne potrebuje teorij, temveč »konkretna dejanja in skupne odločitve«, ki iz njega naredijo »kulturo miru«. »Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, torej ni, kaj lahko družba in svet data meni, ampak kaj lahko jaz dam svojim bratom in sestram. Ko se bomo vrnili domov – predlaga sveti oče – razmislimo, kakšno konkretno gesto bratstva lahko naredimo: se spravimo v družini, s prijatelji ali sosedi, molimo za tiste, ki so nas prizadeli, vidimo in pomagamo osebam v stiski, besedo miru ponesemo v šolo, na univerzo ali v družbeno življenje, z bližino mazilimo nekoga, ki se počuti osamljenega ...«
Papež izpostavi poklicanost, da uporabimo zdravilo nežnosti v odnosih, ki so se poslabšali, tako med ljudmi kot med narodi: »Ne utrudimo se v imenu Boga ali v imenu vsakega moškega in ženske, ki hrepenita po miru, vpiti "ne vojni".« Spomni na verze Giuseppeja Ungarettija, ki je sredi vojne čutil potrebo, da govori ravno o bratih kot o »trepetajoči besedi / v noči / pravkar rojenem listu«. »Bratstvo je krhka in dragocena dobrina. Bratje so sidro resnice v razburkanem morju sporov, ki sejejo laž. Klicati brate pomeni opomniti tiste, ki se borijo, in vse nas, da je občutek bratstva, ki nas združuje, močnejši od sovraštva in nasilja ter nas pravzaprav vse združuje v isti bolečini. Od tu, od čuta za "skupno občutenje", prihaja iskra, ki lahko ponovno prižge luč in ustavi noč konfliktov.«
»Verjeti, da je drugi brat, in mu reči 'brat' ni prazna beseda, ampak najbolj konkretna stvar, ki jo lahko stori vsak od nas. To dejansko pomeni, da se osvobodimo revščine, ko verjamemo v svet kot edinci. To hkrati pomeni, da se odločimo preseči logiko partnerjev, ki ostajajo skupaj le zaradi interesov, in da znamo preseči meje krvnih ali etničnih vezi, ki priznavajo le podobno in zanikajo različno.« Sveti oče ob tem spomni na priliko o Samarijanu (prim. Lk 10,25-37), ki se s sočutjem ustavi pred judom, ki potrebuje pomoč. »Njuni kulturi sta bili sovražni, njuni zgodbi različni, njuni ozemlji sta si bili nasprotni, a za tega človeka sta bila na prvem mestu oseba, ki jo je našel na ulici, in njena stiska.«
»Ko se ljudje in družbe odločijo za bratstvo, se spremenijo tudi politike: oseba ponovno prevlada nad dobičkom, dom, v katerem živimo, nad okoljem, ki se izkorišča za lastne interese, delo je pošteno plačano, sprejemanje postane bogastvo, življenje postane upanje, pravica se odpre za zadoščenje, spomin na storjeno zlo pa se ozdravi v srečanju žrtev in storilcev.«
Sveti oče se v nadaljevanju govora zahvaljuje za organizacijo srečanja in za pripravo Izjave o človeškem bratstvu, ki so jo pripravili Nobelovi nagrajenci. »Verjamem, da nam ponuja "slovnico bratstva" in je učinkovito vodilo, kako ga živeti in o njem vsak dan konkretno pričevati. Dobro ste sodelovali in za to se vam najlepše zahvaljujem! Poskrbimo, da bo to, kar ste živeli danes, prvi korak na poti in bo lahko sprožilo proces bratstva.« Papež pozdravi sodelujoče, ki so se s Trgom svetega Petra neposredno povezali z mnogih drugih mestnih trgov po svetu, jim izrazi zahvalo in naklonjenost, saj »pričajo tako o bogastvu raznolikosti kot o možnosti, da smo bratje, tudi ko nismo blizu, kot – dodaja – se je zgodilo meni.«
Spodbudi k nadaljnjemu prizadevanju ter se poslovi s podobo objema: »Želim vam, da od tega popoldneva, ki ste ga preživeli skupaj, v svojih srcih in spominih ohranite željo, da bi objeli ženske in moške po vsem svetu in skupaj gradili kulturo miru. Mir namreč potrebuje bratstvo in bratstvo potrebuje srečanje. Naj danes dani in sprejeti objem, ki ga simbolizira trg, na katerem se srečujete, postane življenjsko zavzemanje. In prerokba upanja. Tudi sam vas objemam in vam iz srca, ko ponavljam svojo zahvalo, pravim: z vami sem!«
