Kateheza o sv. Mary MacKillop: Namen vzgoje je celostni razvoj človeka

Andreja Červek – Vatikan

Mary MacKillop (1842–1909) je svoje življenje posvetila intelektualni in verski formaciji revnih na avstralskem podeželju. Razumela je znamenja časov in ugotovila, da je najboljši način evangelizacije vzgoja mladih. Prepričana je bila, da je »namen vzgoje celostni razvoj človeka kot posameznika in kot člana skupnosti ter da to od vsakega učitelja zahteva modrost, potrpežljivost in ljubezen«. Kot je dejal papež: »Vzgoja namreč ni v tem, da bi učencem polnili glavo z idejami, temveč v tem, da jih spremljamo in spodbujamo na poti človeške in duhovne rasti ter jim pokažemo, kako prijateljstvo z Vstalim Jezusom širi srce in dela življenje bolj človeško.«

Svetopisemski odlomek: Mr 9,33.35-37

Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Tedaj je sédel, poklical dvanajstere in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«

Kateheza: Pričevalci – sveta Mary MacKillop

Dragi bratje in sestre, dober dan!

V tej seriji katehez o apostolski gorečnosti se srečujemo z nekaterimi zglednimi primeri moških in žensk iz vseh časov in krajev, ki so dali svoje življenje za evangelij. Danes se bomo odpravili v Oceanijo, na celino, ki jo sestavljajo številni veliki in majhni otoki. Vera v Kristusa, ki so jo mnogi evropski izseljenci prinesli v te dežele, se je kmalu ukoreninila in obrodila obilne sadove (prim. posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in Oceania, 6). Med njimi je bila izjemna redovnica, sveta Mary MacKillop (1842–1909), ustanoviteljica sester svetega Jožefa Srca Jezusovega, ki je svoje življenje posvetila intelektualni in verski formaciji revnih na avstralskem podeželju.

Mary MacKillop se je rodila v bližini Melbourna staršem, ki so se iz Škotske izselili v Avstralijo. Kot mlado dekle je slišala Božji klic, naj mu služi in zanj pričuje ne samo z besedami, ampak predvsem z življenjem, ki ga je preoblikovala Božja navzočnost (prim. Evangelii gaudium, 259). Tako kot Marija Magdalena, ki je prva srečala vstalega Jezusa in jo je On poslal, da novico ponese učencem, je tudi Mary bila prepričana, da je poslana, da širi blagovest in druge pritegne v srečanje z živim Bogom.
 

Modro je razbrala znamenja časov in razumela, da je najboljši način za to vzgoja mladih, zavedajoč se pri tem, da je katoliška vzgoja oblika evangelizacije. Če torej lahko rečemo, da je »vsak svetnik poslanstvo; je Očetov načrt, da bi v določenem zgodovinskem trenutku odseval in utelešal nek vidik evangelija« (Apostolska spodbuda Gaudete et Exsultate, 19), potem je Mary MacKillop to bila zlasti z ustanavljanjem šol.

Bistvena značilnost njene gorečnosti za evangelij je bila skrb za revne in odrinjene na rob družbe. In to je zelo pomembno: na poti svetosti, kar je krščanska pot, imajo glavno vlogo revni in odrinjeni. Oseba ne more napredovati v svetosti, če se ne posveča tudi njim, na tak ali drugačen način. Tisti, ki potrebujejo Gospodovo pomoč, prinašajo Gospodovo navzočnost. Enkrat sem prebral misel, ki se me je dotaknila; takole pravi: »Protagonist zgodovine je berač. Berači so tisti, ki pozornost usmerijo na nepravičnost, ki je velika revščina sveta.« Denar se porabi za izdelavo orožja in ne za proizvodnjo hrane. Ne pozabite: ni svetosti, na tak ali drugačen način, če ni skrbi za revne, za ljudi v stiski, za tiste, ki so na družbenem obrobju. Ta skrb za revne in odrinjene je gnala tudi Mary, da je šla tja, kamor drugi niso hoteli ali mogli iti. 19. marca 1866, na praznik svetega Jožefa, je odprla prvo šolo v majhnem predmestju v Južni Avstraliji. Sledile so številne druge, ki jih je s sestrami ustanovila v podeželskih skupnostih v Avstraliji in Novi Zelandiji. Apostolska gorečnost pomnožuje dela.

Mary MacKillop je bila prepričana, da je namen vzgoje celostni razvoj človeka kot posameznika in kot člana skupnosti ter da to od vsakega učitelja zahteva modrost, potrpežljivost in ljubezen. Vzgoja namreč ni v tem, da bi učencem polnili glavo z idejami, temveč v tem, da jih spremljamo in spodbujamo na poti človeške in duhovne rasti ter jim pokažemo, kako prijateljstvo z Vstalim Jezusom širi srce in dela življenje bolj človeško. Ta pogled je popolnoma aktualen tudi danes, ko čutimo potrebo po »vzgojnem sporazumu«, ki bi lahko združil družine, šole in družbo kot celoto.

Gorečnost za širjenje evangelija med revnimi je Mary MacKillop vodila tudi v več drugih karitativnih dejavnosti, začenši s »Hišo Božje previdnosti« v Adelaidi, kjer so sprejemali ostarele in zapuščene otroke. Mary je zelo verjela v Božjo previdnost: vedno je zaupala, da Bog poskrbi v vsaki situaciji.

Vendar ji to ni prihranilo skrbi in težav, ki so se pojavljale pri njenem apostolatu, za kar je imela Mary dobere razloge: plačevati je morala račune, se dogovarjati s krajevnimi škofi in duhovniki, voditi šole ter skrbeti za strokovno in duhovno formacijo svojih sester; pozneje so se pojavile tudi zdravstvene težave. Vendar je pri vsem tem ostala mirna in je potrpežljivo nosila križ, ki je sestavni del poslanstva.

Nekoč, na praznik povišanja križa, je Mary rekla eni od svojih sosester: »Hčerka moja, dolga leta sem se učila ljubiti križ.« V trenutkih preizkušenj in teme, ko sta njeno veselje zadušila nasprotovanje in zavračanje, se ni vdala. Ostala je prepričana, da takrat, ko ji Gospod daje »kruh stiske in vodo nadlog« (Iz 30,20), bo sam kmalu odgovoril na njen klic in jo obdal s svojo milostjo. To je skrivnost apostolske gorečnosti: stalen odnos z Gospodom.

Bratje in sestre, naj misijonarsko učenčevstvo svete Mary MacKillop, njen ustvarjalni odziv na potrebe Cerkve njenega časa in njena zavzetost za celostno formacijo mladih navdihujejo vse nas, ki smo danes poklicani biti kvas evangelija v naših hitro spreminjajočih se družbah. Njen zgled in priprošnja naj podpirata vsakodnevno delo staršev, učiteljev, katehistov in vseh vzgojiteljev za dobro mladih ter za bolj človeško in upanja polno prihodnost.