Kard. Herranz v knjigi ”Dva papeža” o kontinuiteti dveh pontifikatov

Andreja Červek – Vatikan

Predgovor je napisal papež Frančišek in kardinala Herranza opisal kot »človeka Cerkve« ter »človeka s cerkvenim srcem«. Spominja se, da je po konklavu, na katerem je bil izvoljen Benedikt XVI., kardinal Herranz povabil na srečanje kardinala Hummesa in Bergoglia, na katerem – piše Frančišek – »sta se prepričala o njegovi osebnosti kot človeka Cerkve, kot človeka s cerkvenim srcem«.

Herranz se v enaindvajsetih poglavjih spominja tako pontifikata Benedikta XVI. kot Frančiškovega pontifikata, dotakne pa se tudi drugih, ki so vplivali na njegovo življenje. Med obravnavanimi temami so tudi sporne: Vatileaks, pedofilija, reforme, papežev odstop, celo sovražnosti do papeža Frančiška. »Zaradi enega od dotikov Božje previdnosti sem imel nepredstavljivo srečo, da sem v Vatikanu služil šestim papežem, od tistega daljnega leta 1960 do danes,« piše kardinal.

Pojasnjuje, da »Benedikt XVI. in Frančišek, vsak na svoj način in v skladu z drugim vatikanskim ekumenskim koncilom, odsevata prijateljsko obličje in radosten nauk Jezusa iz Nazareta, ne glede na domnevne doktrinarne razlike, ki jih nekateri pretirano napihujejo zaradi nasprotnih in ekstremističnih ideologij ali preprosto zaradi trenutnih družbeno-političnih interesov«. Poudarja, da sta ga oba papeža spodbujala s svojimi krepostmi ter ga »počastila s prijateljstvom, osebnim zaupanjem in z ganljivimi dejanji«.

Kardinal Herranz izpostavlja bližino in kontinuiteto učenja dveh papežev, torej Benedikta XVI. in Frančiška. »Zlasti v okrožnicama Laudato si' in Fratelli tutti je Frančišek usklajen z Benediktovo občutljivostjo in skrbjo. Bog Stvarnik in Oče je hkrati tisti, ki daje teološko dostojanstvo ustvarjeni naravi in nas naredi za brate in sestre. Od tod papeževa neizmerna bolečina zaradi ”svetoskrunske vojne“ v Ukrajini in mnogih drugih vojn, zaradi katerih je »ideologija kajnizma« diabolično prisotna v svetu,« piše kardinal in izpostavi Frančiškovo veliko skrb in predanost iskanju miru.

Spominja se tudi Frančiškovega obiska Lampeduse in njegove želje, da bi se srečal z migranti in begunci. »Osebno sem bil navdušen, da njegovo prvo pastoralno potovanje ni bilo v vlogi “državnega poglavarja“, ampak “Kristusovega namestnika“, ki je dal prednost služenju ubogim, ki je hotel z njimi deliti bolečino in tesnobo mnogih kristjanov, bičanih zaradi pomanjkanja miru in dela.«