Sveti oče: Spremeniti odnos do zemeljskih virov, saj niso neskončni

Papež Frančišek

Dobro, ki je lepo, ima v sebi razlog, da se ga udejanja. To je prva misel, ki se mi je porodila ob branju tega lepega dialoga med Carlom Petrinijem, svetovno znanim gastronomom in aktivistom, ki ga poznam in cenim že leta, ter Gaëlom Giraudom, jezuitom ekonomistom; v zadnjem času sem v reviji La Civiltà Cattolica, kjer piše strokovne članke o ekonomiji, financah in podnebnih spremembah, prebral več njegovih prispevkov, ki so mi bili všeč.

Zakaj ta povezava? Ker je branje tega besedila v meni spodbudilo pravi in resnični »okus« po lepem in dobrem, to je okus po upanju, pristnosti, prihodnosti. Avtorja v tej izmenjavi prinašata nekakšno »kritično pripoved« glede svetovnih razmer: po eni strani sta izdelala utemeljeno in prepričljivo analizo ekonomsko-prehranskega modela, v katerega smo potopljeni in ki, če si sposodimo znano definicijo nekega pisatelja, »pozna ceno vsega in vrednost ničesar«; po drugi strani pa predlagata več konstruktivnih primerov, uveljavljenih izkušenj, edinstvenih zgodb o skrbi za skupno dobro in skupne dobrine, ki bralcu odpirajo pogled v dobroto in zaupanje v naš čas. Kritika tega, kar ni dobro, in zgodbe o pozitivnih situacijah: eno z drugim, ne eno brez drugega.

Rad bi izpostavil pomenljivo dejstvo: dejstvo, da Petrini in Giraud – eden je 70-letni aktivist, drugi pa 50-letni profesor ekonomije, torej dva odrasla človeka – na teh straneh najdeta v novih generacijah utemeljene razloge za zaupanje in upanje. Običajno se odrasli pritožujemo nad mladimi, ponavljamo, da so bili »pretekli« časi zagotovo boljši od te nemirne sedanjosti in da tisti, ki prihajajo za nami, zapravljajo naše dosežke. Vendar pa moramo iskreno priznati, da so mladi tisti, ki v prvi osebi utelešajo spremembe, ki jih vsi objektivno potrebujemo. Oni so tisti, ki nas na različnih koncih sveta pozivajo, naj se spremenimo. Naj spremenimo svoj življenjski slog, ki je tako plenilski do okolja. Naj spremenimo svoj odnos do zemeljskih virov, ki niso neskončni. Naj spremenimo svoj odnos do novih generacij, ki jim krademo prihodnost. In ne le, da nas prosijo, ampak to tudi delajo: s tem, da gredo na ulice in izražajo svoje nestrinjanje z ekonomskim sistemom, ki je nepravičen do revnih in sovražnik okolja, ter iščejo nove poti naprej. In to počnejo izhajajoč iz vsakdanjega življenja: sprejemajo odgovorne odločitve glede hrane, prevozov in potrošnje.

Mladi nas glede tega vzgajajo! Odločajo se, da bodo manj trošili in bolj živeli medosebne odnose; pozorni so na to, da kupujejo predmete, izdelane v skladu s strogimi pravili spoštovanja okolja in družbe; domiselno uporabljajo kolektivna ali manj onesnažujoča prevozna sredstva. Ko vidim, da se to vedênje širi in postaja splošna praksa, me to navdaja s tolažbo in zaupanjem. Petrini in Giraud pogosto omenjata mladinska gibanja na različnih koncih sveta, ki spodbujajo zahteve po podnebni in socialni pravičnosti: ta dva vidika je treba vedno obravnavati skupaj.

Avtorja navajata operativne poti za trajen gospodarski razvoj in v osnovi kritizirata koncept blaginje, ki je danes v veljavi. Koncept, v skladu s katerim je BDP malik, kateremu je potrebno žrtvovati vse vidike skupnega življenja: spoštovanje okolja, spoštovanje pravic, spoštovanje človeškega dostojanstva. Zelo me je nagovorilo, da je Gaël Giraud rekonstruiral način, kako se je BDP skozi zgodovino uveljavil kot edini parameter za presojo zdravja gospodarstva določene države. Pravi, da se je to zgodilo v času nacizma in da je bila referenčna točka orožarska industrija: lahko bi rekli, da ima BDP »vojni« izvor. In sicer do te mere, da delo gospodinj ni bilo nikoli upoštevano: namreč zato, ker njihov prispevek ni služil vojni. To je še en dokaz, kako nujno je, da se znebimo te ekonomistične perspektive, za katero se zdi, da prezira človeško plat gospodarstva in jo žrtvuje na oltarju dobička kot absolutnega merila.

Poleg tega je narava te knjige dvojno zanimiva. Najprej zato, ker je napisana v obliki dialoga. Menim, da je to podatek, ki ga je pomembno poudariti. Gre za soočenje, ki nas obogati, in ne za trdno vztrajanje pri lastnih stališčih. Pogovor je tisti, ki postane priložnost za rast, ne pa fundamentalizem, ki zapira pot novosti. Razpravljanje nam pomaga zoreti, ne pa hermetična gotovost, da smo mi tisti, ki imamo vedno »prav«. Tudi in predvsem tedaj, ko govorimo o iskanju resnice. Blaženi Peter Claverie, škof v Oranu, mučenec, je dejal: »Resnice se ne poseduje in jaz potrebujem resnico drugih«. Dovolim si dodati: kristjan se zaveda, da ne osvoji resnice, ampak je on tisti, ki ga »osvoji« Resnica, ki je Kristus sam. Zato sem trdno prepričan, da je praksa dialoga, soočenja in srečanja danes tisto, kar je nujno potrebno naučiti nove generacije, začenši z otroki, da ne bi spodbujali izgraditve osebnosti, ki so izredno zaprte v ozkost lastnih prepričanj.

Drugič, sogovornika – ki ju je modro spodbudil urednik –, predstavljata različna stališča in kulturni izvor: Carlin Petrini, ki se opredeljuje kot agnostik in s katerim sem že imel veselje sodelovati v pogovoru za drugo knjigo; Gaël Giraud, jezuit. Vendar pa jima to objektivno dejstvo ne preprečuje, da bi se intenzivno in konstruktivno pogovarjala; to postane manifest prihodnosti, ki je uresničljiva za našo družbo in naš planet, ki ga tako zelo ogrožajo škodljive posledice destruktivnega, kolonialističnega in gospodovalnega pristopa do stvarstva.

Vernik in agnostik se, čeprav izhajata iz različnih stališč, pogovarjata in strinjata o raznih vidikih, ki jih mora naša družba sprejeti, da bi bila prihodnost sveta še mogoča: to se mi zdi nekaj lepega! In še bolj zato, ker se v razpletanju razprave med sogovornikoma jasno pokaže prepričanje o odločilnem pomenu edinih Jezusovih besed, ki so zapisane v Apostolskih delih in jih ni v evangelijih: »Večja sreča je dajati kakor prejemati«. Da, kajti ko sogovornika v pretirani potrošnji in v zapravljanju, ki je povzdignjeno v sistem, prepoznata zlo sodobnega življenja ter v altruizmu in bratstvu odkrijeta prave pogoje za trajno in mirno skupno življenje, dokažeta, da je Jezusov vidik ploden in kraj življenja za vse moške in ženske. Za tiste, ki imajo obzorje vere, in za tiste, ki ga nimajo. Človeško bratstvo in družbeno prijateljstvo, antropološki razsežnosti, katerima sem posvetil zadnjo okrožnico Fratelli tutti, morata postajati vedno bolj konkretna in operativna osnova naših odnosov na osebni, skupnostni in politični ravni.

Obzorje zaskrbljenosti, na katero se osredotočata Petrini in Giraud, je resnično kritičen okoljski položaj, v katerem smo se znašli; le-ta je otrok »ekonomije, ki ubija« in ki je povzročila trpeči krik Zemlje ter zaskrbljujoči in tesnobni krik revnih po vsem svetu. Ob vsakodnevnih novicah o sušah, okoljskih katastrofah, prisilnih migracijah zaradi podnebja ne moremo ostati ravnodušni: bili bi sokrivci pri uničevanju lepote, ki nam jo je Bog hotel podariti v stvarstvu, ki nas obdaja. Še toliko bolj zato, ker bo na ta način ta »zelo dober« dar, ki ga je Stvarnik oblikoval iz vode in prahu, moški in ženska, propadel. Priznajmo: nepremišljen ekonomski razvoj, kateremu smo se uklonili, povzroča podnebna neravnovesja, ki bremenijo ramena najrevnejših, zlasti v podsaharski Afriki. Kako lahko zapremo vrata tistim, ki bežijo in bodo bežali pred nevzdržnimi okoljskimi razmerami, ki so neposredne posledice našega pretiranega potrošništva?

Menim, da je ta knjiga dragoceno darilo, saj nam kaže pot in konkretno možnost, da ji sledimo na osebni, skupnostni in institucionalni ravni: ekološki prehod je lahko področje, kjer vsi kot bratje in sestre skrbimo za skupni dom ter stavimo na dejstvo, da bomo s tem, ko bomo uporabljali manj stvari in bolj živeli osebne odnose, vstopili skozi vrata svoje sreče.

Vatikan, 11. april 2023