Sveti oče katoliškim univerzam: Katoliški pogled na stvarnost je panoramski

Andreja Červek – Vatikan

ODUCAL je v Čilu ustanovil monsinjor Alfredo Silva Santiago, nadškof škofije Concepción, ob podpori drugih univerz. Danes jo sestavlja 115 univerz, ki trenutno predstavljajo 1.500.000 študentov, več kot 110.000 profesorjev in več kot 5.000 akademskih programov različnih ravni. Je največja organizacija v okviru Mednarodne zveze katoliških univerz (FIUC). »Eden od ciljev organizacije ODUCAL je prispevati k oblikovanju javnih politik, povezanih z izobraževanjem, tako na nacionalni kot zlasti na nadnacionalni ravni,« je dejal papež Frančišek.

Premagati polarizacijo izključevanja

Revščina in neenakost v Latinski Ameriki predstavljata »nadlogo, ki se poglablja, namesto da bi se zmanjševala«. »Zdi se, da pandemija in njene posledice, zaostrene svetovne razmere na političnem, ekonomskem in vojaškem področju ter ideološka polarizacija zapirajo vrata razvojnim prizadevanjem in hrepenenju po osvoboditvi. Sedanja kriza ni le priložnost, da vidimo izčrpanost ekonomskih sistemov in modelov, temveč nas sili tudi k preseganju škodljivih rešitev, kot so tiste, ki hranijo vzorce ideološke, čustvene, politične, spolne in kulturne polarizacije izključevanja,« je dejal papež in dodal, naj se ne ustrašijo »kaosa, saj ravno iz njega Bog črpa svoja najlepša in najbolj ustvarjalna dela«.

Katoliški pogled na stvarnost je panoramski

Kot je nadaljeval, je naloga katoliških univerz prispevati k oblikovanju katoliške misli, ki ni sposobna opazovati le predmeta svojega zanimanja. »Izjemno natančen in osredotočen pogled lahko postane nepremičen, fiksiran in izključujoč. Ima natančnost radarja, vendar izgubi panoramo. Biti “katoliški“ pomeni imeti panoramski pogled na skrivnost Kristusa in sveta, na skrivnost moškega in ženske. Potrebujemo um, srce in roke, ki so na ravni panorame resničnosti.«

Primer »katoliškega pogleda« je po papeževih besedah koncilska konstitucija Gaudium et spes, kjer piše, da so veselje in upanje, žalost in strahovi današnjih ljudi, zlasti revnih in trpečih, prav tako veselje in upanje, žalost in strahovi Kristusovih učencev. Gaudium et spes govori o človeškem življenju »katoliško«, ne selektivno. »Zanima se za celotno bivanjsko stanje in ne le za en del – srečen ali žalosten –, saj v vsem prebiva Božja slava. Če veselje pritegne do te mere, da je glas bolečine bližnjih in oddaljenih (in včasih celo lastne, veselje, ki anestetizira) utišan, je to le kratkotrajna evforija. To veselje ne celi ran, temveč jih prekrije, in te prekrite rane se okužijo. In obratno, če pozornost na lastno bolečino in bolečino drugih izčrpa energijo upanja, postane izgovor, da se izogibamo tveganju, pogumu, da bi znova vlagali v življenje, tudi če nas je razočaralo. Bolečina postane izgovor za zaničevanje vsakdanjega kruha tolažbe, ki ga Gospod ne neha dajati niti v najtežjem dnevu. Vi ste univerzitetniki, moški in ženske s širokim pogledom, zato bodite “katoliški“!  Ste katoličani in zato, ker ste katoličani, budite univerzitetniki!«

Katoliška univerza mora biti misijonarska

Papež je izrazil prepričanje, da katoliškost misli, srca in rok, ki jo širijo univerze in združenja ODUCAL, lahko na odločilen način prispeva k ozdravitvi zelo bolečih ran v Latinski Ameriki, kjer bogati postajajo vedno bolj bogati, revni pa vedno bolj revni. Spodbudil je k ohranjanju »ognja, ki ga je Bog zanetil v Latinski Ameriki«, pri čemer je predlagal globalni vzgojni sporazum, ki ga mnoge univerze in združenja že vključujejo v svoje projekte.

»Menim, da sporazum – ne samo vzgojni, ampak tudi kulturni – pomembno prispeva k tako imenovanemu ”tretjemu poslanstvu“ univerze. Dobro je, da univerze imajo poslanstvo. Katoliška univerza mora biti misijonarska oziroma z vrati, odprtimi v zunanjost, saj je poslanstvo navdih, gonilo, prizadevanje in nagrada za celotno Cerkev. Morda je poslanstvo univerze oblikovati družbene pesnike, moške in ženske, ki z dobrim učenjem slovnice in besedišča človeštva imajo preblisk, imajo iskrico, ki jim omogoča, da si predstavljajo še ne videno.« Poleg »družbenih pesnikov« je poslanstvo univerze morda tudi »pripraviti družbene koreografe, moške in ženske, ki v ljudeh vidijo ples, s katerim vsi prispevajo k milosti celotnega gibanja in iz katerega ni nihče izključen«.

Raziskovalec ima misijonarski um in srce

Poslanstvo v akademskem svetu je po papeževem prepričanju povezano z raziskovanjem. »Raziskovalec ima misijonarski um in srce. Ne zadovolji se s tem, kar ima, ampak išče naprej. Misijonar pozna veselje evangelija in komaj čaka, da ga okusijo tudi drugi. Zato zapusti domovino svojih prepričanj in navad ter se odpravi v neraziskane kraje. Pozna evangelij, vendar ne ve, kakšne sadove bo obrodil na tej tuji zemlji. Ravno napetost med vedeti in ne vedeti ga žene naprej in ga varuje pred domnevo, da ve vse. Ve in se pusti presenetiti, kaj bo spoznal. Zato misijonar ljubi vzajemnost: uči in se uči v prepričanju, da ga vsak lahko nekaj nauči. Tako se bo raziskovalec, če ni pripravljen iti ven in se učiti, odpovedal kdo ve kakšnemu čudovitemu znanju in pohabil svojo inteligenco. Zelo žalostno je srečati intelektualce, moške in ženske z visoko inteligenco, a pohabljeno. Naj vaše univerze kot posamezne akademske ustanove in kot mreža katoliških univerz postanejo svetovno znana raziskovalna središča. Tako bodo oblikovale misijonarske ume.«