Govor papeža Frančiška udeležencem plenarnega zasedanja Caritas Internationalis

Papež Frančišek

Govor izročen v branje

Dragi bratje in sestre.
Spričo grozot in opustošenj 2. svetovne vojne je častiti Pij XII. hotel pokazati vnemo in skrb celotne Cerkve za človeško družino zaradi tolikih okoliščin, v katerih so bila življenja moških, žensk, otrok in starejših zaradi divjanja vojnih spopadov ogrožena in ovirana v prizadevanju za celosten človekov razvoj. V preroškem duhu se je izrekal v prid ustanovitve organizacije, ki bi podpirala, usklajevala in spodbujala sodelovanje med že tako številnimi karitativnimi organizacijami, preko katerih je vesoljna Cerkev z dejanji in besedami oznanjala in izpričevala Božjo ljubezen in Kristusovo naklonjenost do ubogih, zadnjih in zavrženih.

Sv. Janez Pavel II. je hotel poudariti tesno vez, ki je že od začetka povezovala Caritas Internationalis s pastirji Cerkve, zlasti pa s Petrovim naslednikom, ki predseduje vesoljni ljubezni.[1] To je najprej storil tako, da je spomnil na vir ljubezni za Cerkev, na izročitev, s katero je Kristus med zadnjo večerjo sebe podaril svojim.

Nikoli ne smemo pozabiti, da se na začetku vsake naše karitativne in socialne dejavnosti Kristus, ki »je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca« (Jn 13,1). V zakramentu evharistije, ki je znamenje žive, stvarne in trajne navzočnosti Kristusa, ki daruje samega sebe za nas, ki ljubi prvi, ne da bi karkoli zahteval v zameno, »Gospod prihaja naproti človeku, ustvarjenemu po Božji podobi in podobnosti« (prim. 1 Mz 1,27) in postane njegov sopotnik.«[2]

Evharistija je za človeka. Hrana in pijača nas podpirata na poti, opogumljata v naporu, dvigata iz padcev, kličeta, naj svobodno sprejmemo Božji vse za nas in za naše zveličanje. Pred to veliko in neizrekljivo skrivnostjo, pred brezpogojno in preobilno Kristusovo podaritvijo sebe iz ljubezni, smo začudeni in včasih prevzeti. Kot judje, ki so čutili, da so jim Petrove besede na binkoštni dan presunile srce, se moramo tudi mi vprašati: »Bratje, kaj naj storimo?« (Apd 2,27).

Vstopimo lahko v veselo in čezmerno skrivnost »povračila«, prijaznega in hvaležnega spominjanja, zaradi katerega se zahvaljujemo Bogu v odločitvi, da bomo svoj pogled obrnili k človeku, ki trpi, ki potrebuje skrb, ki je potreben naše pomoči, da bi ponovno odkril svoje dostojanstvo sina, ki ga »niso odkupile minljive reči, […] ampak dragocena kri Kristusa« (1 Pt 1,18-19).

Ljubezen, ki jo ima Bog do nas, lahko vračamo tako, da postanemo znamenje in orodje za druge. Ni boljšega načina, da Bogu pokažemo, da smo razumeli pomen evharistije, kot da drugim izročimo, kar smo sami prejeli. To je način razumevanja najbolj pristnega pomena tradicije, ko kot odgovor na Kristusovo ljubezen postanemo dar drug za drugega, oznanjamo Gospodovo smrt in vstajenje, dokler ne pride (prim. 1 Kor 11,26).

Pomembno je, da se vrnemo k izviru, k Božji ljubezni do nas, saj je identiteta Caritas Internationalis neposredno odvisna od poslanstva, ki ga je prejela. Od drugih agencij, ki delujejo na področju sociale, jo ločuje njena cerkvenostna poklicanost, znotraj Cerkve pa njeno služenje glede na številne cerkvene ustanove in združenja, ki se posvečajo dejavni ljubezni, označuje njena naloga sodelovati in pomagati škofom pri izvajanju pastoralne dejavne ljubezni v občestvu z Apostolskim sedežem in v soglasju z učiteljstvom Cerkve. Zahvaljujem se vam za delo, ki ga opravljate na področju partnerstva in bratskega sodelovanja, ki sta stebra katoliške identitete Karitas, in vas spodbujam, da nadaljujete po tej poti.

Da bi vas spodbudil, da s srčno širino in obnovljenim upanjem nadaljujete svoje prizadevanje v služenju dejavne ljubezni, vas želim povabiti, da pozorno ponovno preberete  posinodalno apostolsko spodbudo Radost ljubezni. Zlasti četrto poglavje, čeprav se nanaša na družinsko in zakonsko življenje, vsebuje pobude, ki bi bile lahko koristne pri usmerjanju dela, ki vas čaka v prihodnje, in bi dale nov zagon vašemu poslanstvu.

Ko je sv. Pavel pisal krščanski skupnosti v Korintu, pravi, da je dejavna ljubezen »odličnejša pot« (1 Kor 12,31) za spoznanje Boga in dojemanje bistvenih stvari krščanskega življenja. V sloviti Hvalnici dejavne ljubezni apostol pojasnjuje, kako pomanjkanje dejavne ljubezni izprazni vsebine vsako dejanje: ostane samo zunanja oblika, ne pa resničnost. Tudi najbolj izredna dejanja, najbolj junaška velikodušnost, celo razdelitev vsega premoženja lačnim (1 Kor 13,3) brez dejavne ljubezni ni nič.

Brez izpovedi vere v Boga Očeta, ki je začetek vsega dobrega; brez izkustva prijateljstva s Kristusom, ki je svetu pokazal obličje trinitarične ljubezni; brez vodstva Duha, ki človeško zgodovino usmerja proti posedovanju polnosti življenja (Jn 10,10), ostane samo videz. Ne več dobro, ampak videz dobrega.

Tedaj bi zlahka izgubili izpred oči namen diakonije, h kateri smo poklicani: prinašati veselje evangelija, edinost, pravičnost in mir. Zlahka bi sledili tistim posvetnim logikam, ki vodijo k temu, da zablodimo v pragmatičnem aktivizmu in se izgubimo v partikularizmih, ki trgajo telo Cerkve.

Dejavna ljubezen stori, da smo. Ko sprejmemo Božjo ljubezen in ljubimo v Njem, pridemo do resnice o tem, kdo smo kot posamezniki in kot Cerkev, in do konca razumemo smisel našega obstoja. Ne razumemo samo pomembnosti našega življenja, ampak tudi kako dragocena so življenja drugih. Jasno vidimo, kako je vsako življenje nepogrešljivo in se kaže kot čudež v Božjih očeh.

Ljubezen nam odpre oči, nam razširi pogled, nam omogoči, da v tujcu, ki ga srečamo na naši poti, prepoznamo obraz brata, z imenom, zgodovino, dramo, do katere ne moremo ostati ravnodušni. V luči Božje ljubezni fiziognomija drugega stopi iz sence, stopi iz nepomembnosti, dobi vrednost, pomembnost. Pomanjkanje bližnjega nas poziva, nam povzroča nelagodje, nas spodbuja k izzivu odgovornosti. In prav tako v luči ljubezni najemo moč in pogum za odgovor na zlo, ki tlači drugega, da odgovorimo osebno, da zastavimo svoj obraz, svoje srce, da si zavihamo rokave. Zaradi Božje ljubezni breme človeškosti drugega čutimo kot »prijeten jarem in lahko breme« (Mt 11,30). Pripravlja nas, da rane, ki jih vidimo na njegovem telesu, čudimo kot svoje, in nas spodbuja, da olje bratstva vlijemo v nevidne globoke rane, ki jih doumemo v filigranskih potezah v duši drugih ljudi.
---
Ali želite vedeti, če nek kristjan živi dejavno ljubezen?
Tedaj poglejte, če je z zadovoljstvom pripravljen pomagati, z nasmehom na ustnicah, brez godrnjanja in jeze. Dejavna ljubezen je potrpežljiva, piše Pavel, potrpežljivost pa je sposobnost vzdržati nepričakovane preizkušnje, vsakdanje napore, ne da bi izgubili veselje in zaupanje v Boga. Zato je rezultat počasnega in napornega dela duha, pri katerem se naučimo gospodovati sami sebi in se zavedamo svojih meja.

To je način odnosa do samega sebe, iz katerega potem izvira zrelost v odnosih, ki nas privede do spoznanja, »da ima drugi prav tako pravico živeti skupaj z mano na tej zemlji, in sicer takšen, kakršen je« (Radost ljubezni, 92).

Odpovedati se samozadostnosti, ko imamo to, kar hočemo zase, za središče, okoli katerega se mora vrteti vse, za ceno uklanjanja drugih našim željam, od nas ne zahteva samo, da obrzdamo tiranijo egocentrizma, ampak zahteva tudi dinamično in ustvarjalno držo, da se pokažejo sposobnosti in karizme drugih.

V tem smislu živeti dejavno ljubezen pomeni biti velikodušen, dobrohoten, priznati na primer, da je za skupno konstruktivno delovanje najprej treba »dati prostor« drugemu. To storimo, ko se odpremo dialogu in poslušanju, ko prožno sprejemamo mnenja, ki so drugačna od naših, ne da bi togo vztrajali pri svojih stališčih, ampak iščemo stične točke, način mediacije.

Kristjan, ki živi potopljen v Božjo ljubezen, ne goji zavisti, ker »v ljubezni ni prostora za občutja nezadovoljstva, kar zadeva dobro drugega« (RL 95).

Ne ponaša se in se ne napihuje, ker ima občutek za mero in ne uživa v tem, da se postavlja nad bližnjega, ampak k drugemu pristopi spoštljivo in vljudno, prijazno in nežno, upoštevajoč njegovo krhkost. V sebi goji ponižnost, »kajti da bi druge lahko iz srca razumeli, jim oprostili in jim služili, je neizogibno potrebno premagati ošabnost« (RL 98).

Ne išče svoje koristi, ampak si prizadeva za dobro drugega in ga podpira pri njegovem naporu, da bi ga dosegel.

Ne meni se na prejeto zlo, niti z opravljanjem ne širi tistega, ki so ga zagrešili drugi, ampak obzirno in tiho  vse zaupa Bogu, ne da bi dal povod za sodbo.

Ljubezen vse pokrije, pravi Pavel; ne zato, ker je resnica skrita, česar se kristjan vedno veseli, ampak ker se greh loči od grešnika, tako da je eden obsojen in drugi odrešen. Ljubezen vse opraviči, da bi vsi mogli najti tolažbo v Očetovem usmiljenem objemu in biti ogrnjeni v njegovo odpuščanje.

Pavel svojo »hvalnico dejavne ljubezni« konča s trditvijo, da je ljubezen kot odlična pot do Boga večja od vere in upanja. Kar pravi apostol, je zelo res. Medtem ko sta vera in upanje »začasna darova«, se pravi povezana z našimi popotnimi razmerami romarjev po tej zemlji, je dejavna ljubezen »dokončni dar«, poroštvo in predhajanje poslednjega časa, Božjega kraljestva. Vse drugo bo minilo, dejavna ljubezen pa nikoli ne mine. Dobro, ki ga storimo v Božjem imenu, je dobri del nas, ki ne bo izbrisan, ki ne bo izgubljen. Božja sodba nad zgodovino se vrši na današnji ljubezni, pri razsojanju tega, kar smo storili za druge v njegovem imenu.

Kot obljublja Jezus, bo pridobitev večnega življenja: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta« (Mt 25,34).
---
Caritas Internationalis je bila zamišljena in hotena, da bi dala izraz cerkvenemu občestvu, med-cerkveni agape, da bi bila njeno sredstvo in izraz, ko bi posredovala med vesoljno Cerkvijo in delnimi Cerkvami ter podpirala prizadevanje vsega Božjega ljudstva pri uresničevanju dejavne ljubezni.

Vaša naloga je najprej sodelovanje pri sejanju vesoljne Cerkve z oznanjevanjem evangelija z dobrimi deli. Ne gre samo za začetek projektov in strategij, ki se kažejo zmagoviti, ki zasledujejo učinkovitost, ampak za razmišljanje o sebi kot o stalnem in neprekinjenem procesu misijonskega spreobrnjenja. Pomeni pokazati, da je evangelij »odgovor na najgloblja pričakovanja človekove osebe: na človekovo dostojanstvo in njegovo polno uresničenje v medsebojnih odnosih, v občestvu in rodovitnosti« (RL 201). Zato ni drugotnega pomena opozoriti na notranjo vez med potjo osebne svetosti in cerkvenim misijonarskim spreobrnjenjem: kdor dela za Karitas, je poklicen, da to ljubezen izpričuje pred svetom. Bodite misijonarski učenci, hodite za Kristusom!

Potem pa ste poklicani, da krajevne Cerkve spremljate v njihovem dejanskem prizadevanju za dejavno pastoralno ljubezen. Skrbite za oblikovanje usposobljenih ljudi, ki bodo sposobni sporočilo Cerkve ponesti v politično in družbeno življenje. Izziv ozaveščenih in zrelih laikov je aktualnejši kot kdaj koli prej, saj njihova prisotnost sega na vsa tista področja, ki neposredno zadevajo življenje revežev. Ti lahko z ustvarjalno svobodo izrazijo materinsko srce in skrb Cerkve za družbeno pravičnost, ko se zavežejo težki nalogi spreminjanja krivičnih družbenih struktur in pospeševanja sreče človeške osebe.

Končno vam priporočam edinost. Vaša konfederacija je sestavljena iz mnogih identitet: živite različnost kot bogastvo, pluralnost kot vir. Tekmujte v medsebojnem spoštovanju in pustite, da konflikti pripeljejo v soočenje in rast, ne pa v delitev.

Nad vas kličem priprošnjo Marije, Matere Cerkve in ko vas prosim, da molite zame, z veseljem prosim za Gospodov blagoslov za vas in za vse, ki vas podpirajo pri vašem delu.

[1] Prim. Janez Pavel II., Kirograf Durante l’Ultima Cena, 16. septembra 2004, 2.
[2] Benedikt XVI., Posinodalna apostolska spodbuda  Zakrament ljubezni, 2.