Papež: Bratje in sestre, spodbujam vas, da vedno govorite jezik dejavne ljubezni

S. Leonida Zamuda SL; p. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Vesel sem, da sem tukaj med vami. Hvala, msgr. Antal, za vaše besede dobrodošlice in hvala, da ste spomnili na velikodušno služenje, ki ga Cerkev na Madžarskem opravlja za revne in z njimi. Revni in pomoči potrebni so – tega nikoli ne pozabimo – v središču evangelija: Jezus je namreč prišel, da bi prinesel »blagovest ubogim« (Lk 4,8). Ti nam torej kažejo goreč izziv, da vera, ki jo izpovedujemo, ne bi postala ujetnica čaščenja, ki je oddaljeno od življenja, ter ne bi postala plen nekakšnega »duhovnega egoizma«, to je duhovnosti, ki si jo gradim po meri svoje notranje mirnosti in zadoščenja. Prava vera pa te vrže iz lagodja, tvega, spodbuja, da izstopamo in gremo naproti ubogim ter nas usposobi, da z življenjem govorimo jezik dejavne ljubezni. Kot pravi sveti Pavel, lahko govorimo veliko jezikov, imamo modrost in bogastvo, toda če nimamo ljubezni, nimamo ničesar in nismo nič (prim. 1 Kor 13,1-13).

Jezik dejavne ljubezni. To je bil jezik, ki ga je govorila sveta Elizabeta, do katere to ljudstvo goji veliko pobožnost in naklonjenost. Danes zjutraj sem ob prihodu na trg videl kip, ki jo prikazuje, kako sprejema vrv frančiškanskega reda, hkrati pa revežu daje vodo, da bi se odžejal. To je lepa podoba vere: kdor se »poveže z Bogom«, kakor je storil sveti Frančišek Asiški, pri katerem se je navdihovala Elizabeta, se odpre za dejavno ljubezen do ubogega. Kajti »če kdo pravi "Ljubim Boga", pa sovraži svojega brata, je lažnivec; kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl« (1 Jn 4,20). Sveta Elizabeta, kraljeva hči, je odraščala v blaginji življenja na dvoru, v razkošnem in privilegiranem okolju; kljub temu pa se jo je srečanje s Kristusom dotaknilo in jo spremenilo, tako da je kmalu začutila odpor do bogastva in nečimrnosti sveta. Začutila je željo, da bi se temu odrekla in skrbela za pomoči potrebne. Tako ni porabila le svojega premoženja, ampak tudi svoje življenje v korist zadnjih, gobavih in bolnih, vse do te mere, da je za njih osebno skrbela in jih nosila na lastnih ramenih. Poglejte, to je jezik dejavne ljubezni.

O tem nam je pripovedovala tudi Brigita, ki se ji zahvaljujem za njeno pričevanje. Toliko pomanjkanja, toliko trpljenja, toliko trdega dela, da je poskušala iti naprej in ne dovoliti, da bi njeni otroci ostali brez kruha, in v najbolj dramatičnem trenutku ji je Gospod prišel naproti, da bi ji pomagal. Slišali smo iz njenih lastnih besed, kako je posredoval Gospod. On, ki sliši vpitje ubogih, »ki pomaga do pravice zatiranim, daje kruh lačnim« in »vzdiguje tistega, ki je padel« (Ps 146,7-8), skoraj nikoli ne rešuje naših težav od zgoraj, ampak se približa z objemom svoje nežnosti in navdihuje sočutje bratov in sester, ki se tega zavedajo in ne ostanejo ravnodušni. Brigita nam je povedala, da je Gospodovo bližino lahko izkusila po zaslugi grkokatoliške Cerkve, številnih ljudi, ki so ji po svojih najboljših močeh pomagali, jo spodbujali, ji našli službo in jo podpirali v gmotnih potrebah in na poti vere. To je pričevanje, ki se od nas zahteva, torej sočutje do vseh, še posebej do tistih, ki so zaznamovani z revščino, boleznijo in bolečino; sočutje, ki pomeni »trpeti skupaj«. Potrebujemo Cerkev, ki tekoče govori jezik dejavne ljubezni, univerzalni jezik, ki ga slišijo in razumejo vsi, tudi najbolj oddaljeni, tudi tisti, ki ne verujejo.

In v zvezi s tem izražam hvaležnost madžarski Cerkvi za zavzetost v dejavni ljubezni, za kapilarno prizadevanje, kajti ustvarili ste mrežo, ki povezuje številne pastoralne delavce, številne prostovoljce, župnijske in škofijske Karitas, pa tudi molitvene skupine, skupnosti verujočih, organizacije, ki pripadajo drugim veroizpovedim, vendar združene v tisto ekumensko občestvo, ki izhaja prav iz dejavne ljubezni. In hvala vam za način, kako ste sprejeli, ne samo z velikodušnostjo, ampak tudi z zavzetostjo, toliko beguncev iz Ukrajine. Ganjeno sem poslušal pričevanje Olega in njegove družine. Vaše »potovanje proti prihodnosti«, drugačni prihodnosti, stran od vojnih grozot, se je pravzaprav začelo s »potovanjem po poti spominov«, saj se je Oleg spomnil toplega sprejema na Madžarskem pred leti, ko je prišel delat kot kuhar. Spomin na to izkušnjo ga je spodbudil, da je z družino odpotoval in prišel sem v Budimpešto, kjer je našel velikodušno gostoljubje. Spomin na prejeto ljubezen vzbuja upanje, te spodbuja za nove življenjske poti. Človek namreč tudi v bolečini in trpljenju najde pogum, da gre naprej, ko prejme balzam ljubezni. In to je tista moč, ki mu pomaga verjeti, da še ni vse izgubljeno in da je drugačna prihodnost mogoča. Ljubezen, ki nam jo Jezus daje in nam jo zapoveduje živeti, tako prispeva k temu, da se iz družbe, iz mest in krajev, v katerih živimo, izkorenini zlo brezbrižnosti – brezbrižnost je kuga! – in sebičnosti ter obuja upanje v novo, bolj pravično in bratsko človeštvo, kjer se lahko vsak počuti kot doma.

Na žalost je tudi tukaj veliko ljudi dobesedno brezdomcev. Veliko sester in bratov, ki jih zaznamuje krhkost, je samih, z različnimi telesnimi in psihičnimi težavami, uničenih s strupom mamil, izpuščenih iz zapora ali zapuščenih, ker so ostareli in so prizadeti zaradi resnih oblik materialne revščine, celo kulturne in duhovne revščine in nimajo strehe in hiše za bivanje. Zoltàn in njegova žena Anna sta nam ponudila svoje pričevanje o tej veliki kugi. Hvala za vajine besede. In hvala, ker sta sprejela ta vzgib Svetega Duha, ki vaju je vodil, da sta s pogumom in velikodušnostjo zgradila center za sprejem brezdomcev. Presenetilo me je, da poleg materialnih potreb posvečate pozornost zgodovini in ranjenemu dostojanstvu ljudi, skrbite za njihovo osamljenost, njihov boj, da bi se le-ti v svetu počutili ljubljene in dobrodošle. Anna nam je povedala, da je »Jezus, živa Beseda, tisti, ki zdravi njihova srca in njihove odnose, kajti osebnost se ponovno vzpostavi od znotraj«; to je, da se prerodi, to je, ko doživi, ​​da je v Božjih očeh ljubljena in blagoslovljena. To velja za vso Cerkev: ni dovolj dati kruha, ki nahrani želodec, nahraniti je treba srca ljudi! Dejavna ljubezen ni le materialna in socialna pomoč, ampak skrbi za celotnega človeka in ga želi postaviti na noge z Jezusovo ljubeznijo, z ljubeznijo, ki pomaga ponovno pridobiti lepoto in dostojanstvo. Udejanjati dejavno ljubezen pomeni imeti pogum pogledati v oči, s pogledom vstran ne moreš pomagati drugemu. Za dejavno ljubezen je potreben pogum dotakniti se, kajti miloščine ne morete metati na daljavo, ne da bi se dotaknili. Dotikanje in gledanje in tako z dotikom in gledanjem ti začenjaš pot, pot s tistim ubogim, ki ti bo dal razumeti, kako potrebuješ Gospodovega pogleda in rok.

Bratje in sestre, spodbujam vas, da vedno govorite jezik dejavne ljubezni. Kip na tem trgu prikazuje najbolj znan čudež svete Elizabete. Pripoveduje se, da je Gospod nekoč spremenil kruh, ki ga je prinašala revnim, v vrtnice. Enako velja za vas: ko se zavzemate za to, da lačnim prinesete kruh, Gospod razcveti veselje in vaše bivanje odišavi z ljubeznijo, ki jo dajete. Bratje in sestre, želim vam, da bi v Cerkev in v svojo domovino vedno prinašali vonj dejavne ljubezni. In prosim vas, da še naprej molite zame.