Papež o treh elementih ekumenske poti: hoditi skupaj, dialog in želja po edinosti

Andreja Červek – Vatikan

Na začetku govora je izraženo papeževo veselje, da so mladi duhovniki in menihi vzhodnih pravoslavnih Cerkva obiskali Rim – letos gre že za tretjo skupino. Tokrat prihajajo na začetku postnega časa, namenjenega pripravi na Kristusovo veliko noč, ki je »središče naše vere«. »Na misel mi prihaja še neka druga pot. Tista, na katero sta se podala dva učenca skupaj z Vstalim ravno na velikonočni dan (prim. Lk 24,13-35). Ta pot proti Emavsu lahko v nekem smislu simbolizira ekumensko pot kristjanov proti polnemu občestvu.« V nadaljevanju govora so izpostavljene tri skupne točke te poti.

Hoditi skupaj

Na prvem mestu je skupna hoja. »Če kristjani hodijo skupaj, kot sta to storila dva učenca iz Emavsa, jih bo spremljal Kristus, ki se jim bo pridružil, jih spodbujal in jim pomagal, da bodo prehodili svojo pot. Jezus dohiti tista dva učenca, vznemirjena in zbegana; pridruži se jima kot neznanec in potuje z njima. Potovanje tako postane romanje. Seveda sta jima žalost in umik vase preprečila, da bi ga njune oči prepoznale. Podobno malodušnost in osrediščenost nase preprečujeta kristjanom različnih veroizpovedi, da bi videle to, kar jih združuje, da bi prepoznale Njega, ki jih združuje. Kot verniki moramo verjeti, da bolj ko hodimo skupaj, bolj nas bo na skrivnosten način spremljal Kristus, kajti edinost je skupno romanje.«

Dialog

Drugi element je dialog. »Evangelist pravi, da sta se učenca “pogovarjala in razpravljala“. To je drugi element: dialog; dialog ljubezni, dialog resnice, dialog življenja, če povzamemo tri tipologije, nakazane v Ekumenskem vademekumu Dikasterija za pospeševanje edinosti med kristjani. Dialog romarjev v Emavs vodi v dialog z Jezusom, ki postane njun ekseget. Na podlagi njunega pogovora, Jezus nagovori njuni srci, ju prebudi, ju razvname, ko jima razlaga, kar je “napisano o njem v vseh Pismih“. To nam kaže, da dialog med kristjani temelji na Božji besedi, ki nam jo Gospod Jezus omogoča razumeti z lučjo svojega Duha.«

Želja po edinosti

Želja po edinosti je tretji element. »Evangelist pojasni, da ko sta se učenca približevala Emavsu, se je Jezus “delal, kakor da gre dalje“. Gospod ne vsiljuje svoje prisotnosti in učenca ga prosita, naj ostane: “Ostani z nama, kajti proti večeru gre in dan se je že nagnil.“ Želela sta biti skupaj z Jezusom. Ni vsak šel v svojo hišo, ampak sta hotela podaljšati druženje z Jezusom in med seboj, prosila sta ga, silila sta ga. To je tretji element: edinost si je treba želeti z molitvijo, z vsem srcem in močmi, z vztrajnostjo, ne da bi se utrudili. Ker če je želja po edinosti ugasnjena, ni dovolj hoditi in se pogovarjati: vse postane prisiljeno in formalno. Če pa želja spodbuja, da odpremo vrata Kristusu in bratu, se vse spremeni. Sveto pismo nas spominja, da Jezus ne razlomi kruha z malodušnimi in neenotnimi učenci; na njih je, da ga povabijo, sprejmejo in si ga skupaj želijo. To je morda tisto, česar danes kristjanom različnih veroizpovedi najbolj primanjkuje: goreče želje po edinosti, ki je pred delnimi interesi.«

Edinost je romanje, dialog, želja

»Dragi bratje, edinost je romanje, edinost je dialog, edinost je želja. Če bomo te tri razsežnosti živeli na ekumenski poti, bomo kot učenca skupaj prepoznali Kristusa pri lomljenju kruha in bomo deležni občestva z Njim pri isti evharistični mizi. In tako kot sta se dva učenca v Emaus hitro vrnila nazaj v Jeruzalem, da bi z veseljem in čudenjem pripovedovala o tem, kar sta doživela, bomo tudi mi lahko verodostojno pričevali o Križanem Vstalem, “da bo svet veroval“ (Jn 17,21). Dragi bratje, odločili ste se, da pridete sem. Za to se vam zahvaljujem. Upam, da boste na svojem romanju v Rim lahko začutili živo navzočnost Vstalega, da bo naše občestvo raslo v bratskem dialogu in da se bo v vsakem od vas obnovila goreča želja po edinosti.«

Sirija in Turčija

Ob koncu govora je omenjena Sirija, pri čemer je izražena papeževa posebna bližina sirskemu ljudstvu, ki se poleg vojne sedaj spoprijema še s posledicami potresa. Tako kakor v Turčiji, kjer je veliko žrtev in strašno uničenje. »Ob trpljenju številnih nedolžnih ljudi, otrok, žensk, mater, družin, upam, da bo za ljudi storjeno vse, kar je mogoče, in da ne bo razlogov ali sankcij, ki bi ovirali nujno in potrebno pomoč prebivalstvu.«