Papež Frančišek: Katoliški podjetnik mora skrbeti za svoj odnos z Gospodom
P. Ivan Herceg DJ - Vatikan
Govor svetega očeta skupini mehiških podjetnikov
Dragi bratje in sestre, pozdravljam vas in se zahvaljujem gospodu Eduardu Pisi, delegatu nadškofije Ciudad de México za upravljanje cerkvenega premoženja, za besede, ki mi jih je namenil. Zelo sem vesel, da se lahko srečam z vami, in ponavljam stavek, ki ga pravijo v Mehiki: »moj dom je tvoj dom«. Za vse katoličane je namreč tudi Vatikan njihov dom. Gre za kraj, kjer se otroci Cerkve lahko srečajo in kot družina slavijo Boga.
To kar doživljamo, je zelo žalostno, saj vojne prinašajo uničenje vsej človeški družini, povzročajo trpljenje in revščino. Zaradi tega izgubljamo občutek, da smo družina, da se spoštujemo in toleriramo drug drugega, tudi ob naših razlikah in težavah. Boj je tako na prvem mestu in zato pozabljamo, da se v družini stvari uredijo s potrpežljivostjo, z ljubeznijo, dialogom, podelitvijo stališč in potreb vseh. Tako si pomagamo med seboj. Kultura našega časa je prežeta z individualizmom in zaprtostjo. In počasi vidimo posledice naše zaradi udobja speče vesti. Posledično izgubljamo izpred oči trpeče in zavržene. In ne da bi želeli, pridobivamo to držo osredotočenosti nase, slavni »jaz«, »jaz«, »moje«, »z mano«, »zame«. To je navada, ki nas lahko podzavestno zgrabi, vse. Pozor!
Pred nekaj meseci sem skupini španskih podjetnikov rekel, da mora katoliški podjetnik, če želi biti znamenje Božje navzočnosti v svetu gospodarstva in dela, skrbeti za svoj odnos z Gospodom. Najpomembnejši kapital, ki ga lahko imamo, je duhovni kapital. Ko se Gospod dotakne naših src, razširimo pogled in zmoremo videti, koliko jih je v stiski, poskrbeti za stvarstvo. Zmoremo tudi na prvo mesto postaviti skupno dobro, »mi«, lasten družini ter se tako odreči posvetni logiki »jaza«, uspeha, dominacije in denarja ter vse do izključitve drugih. Vsak izmed nas je poklican prispevati, da bo imela družba vse več obrtnikov miru in kulture srečanja in da se bodo v Cerkvi množili graditelji skupnosti, v kateri se vsi brez izjeme počutijo dobrodošli in ljubljeni od Gospoda.
In ko že govorimo o skrbi za odnos z Bogom, vemo, da so za to potrebni dobri duhovniki, saj so pastirji Božjega ljudstva. Veseli me, da imate radi Cerkev in vas skrbi za njene služabnike. Pravica vernikov je imeti dobro formirane duhovnike, ki z Besedo in Evharistijo veselo hranijo skupnost vernikov in ki pričujejo z življenjem posvečenim drugim. Zato vas spodbujam k molitvi za duhovnike, da bi se Bogu zahvaljevali za karizme, s katerimi bogatijo vso cerkveno družino in bi prosili zanje v številnih stiskah, ki jih imajo. Prav tako vas vabim, da jim ostajate blizu in jim pomagate, da bodo svoje moči in ustvarjalnost usmerili v izvajanje pastorale.
Na koncu bi vas rad izročil v varstvo Gvadalupske Gospe. Pazite nanjo takšno kot je: preprosto, črno in ne dovolite, da bi jo kdo ideologiziral. Takšna naj bo, kot je. Prosila je, naj ji zgradijo hišo, kjer bi jo lahko obiskovali vsi njeni otroci in tam odložili svoje žalosti ter upe. Zato je Gvadalupska bazilika podoba Cerkve, ki sprejema vse svoje otroke.
Naj Ona skrbi za vas in vaše družine ter naj vas spodbuja in spremlja pri vaših dobrih projektih. Naj vas Bog blagoslovi. In prosim vas, da ne pozabite moliti zame. Hvala.
