Pri papežu udeleženci tečaja o bogoslužju v škofijah

Andreja Červek – Vatikan

Bogoslužje je umetnost Cerkve

Kot je dejal papež, tečaj ustreza smernicam apostolskega pisma o bogoslužni formaciji »Desiderio desideravi«, ki je izšlo junija 2022. Skrb za bogoslužja namreč zahteva »pripravo in predanost«, česar se škofje zelo dobro zavedajo, saj potrebujejo sodelovanje tistih, ki pripravljajo bogoslužja in jim »pomagajo izpolniti njihovo vlogo vodenja molitve svetega ljudstva«. Papež je izpostavil pomen »poglobljenega pastoralnega čuta« ter poudaril, da se bogoslužja v celoti nikoli ne obvladuje, ne nauči se ga kot pojmov, poklicev ali človeških veščin. Bogoslužje je »prva umetnost Cerkve«.

Služba voditelja bogoslužij je diakonija

Danes ne govorimo več o »ceremonijerju«, torej o tistem, ki skrbi za »svete obrede«, ampak o »voditelju bogoslužij«. Voditelj poučuje o bogoslužju, ko »vodi v srečanje s Kristusovo velikonočno skrivnostjo«. »Služba voditelja je diakonija: sodeluje s škofom pri služenju skupnosti. Zato vsak škof imenuje voditelja, ki deluje diskretno, skrbno, ne postavlja obreda pred to, kar izraža, ampak pomaga razumeti njegov pomen in duha ter s svojimi dejanji poudarja, da je središče Kristus, križani in vstali.«

Bogoslužje, ki ne evangelizira, ni pristno

Oseba, ki je odgovorna za škofovska slavja, kot škofov sodelavec usklajuje vse, ki opravljajo službo med liturgijo, da bi se tako »spodbudila rodovitna soudeležba Božjega ljudstva«. Papež je pri tem izpostavil eno od glavnih načel drugega vatikanskega koncila, da je namreč treba vedno imeti pred očmi »dobro skupnosti, pastoralno oskrbo vernikov, da bi vodili ljudstvo h Kristusu in Kristusa k ljudstvu«. »To je glavni cilj, ki mora biti na prvem mestu tudi pri pripravi in vodenju slavij. Če to zanemarimo, bomo imeli lepe obrede, vendar brez moči, brez okusa, brez pomena, ker se ne dotikajo srca in življenja Božjega ljudstva. Kristus je tisti, zaradi katerega vzdrhti srce, srečanje z Njim je tisto, ki pritegne duha. Bogoslužje, ki ne evangelizira, ni pristno,« je dejal sveti oče.

Formacija vernikov in formacija klera

Izpostavil je pomembno vlogo formacije vernikov, da bi lahko v polnosti doživeli bogoslužje in se čudili temu, kar se med bogoslužjem zgodi pred njihovimi očmi, kar prav tako poudarja drugi vatikanski koncil. A da bi ta cilj dosegli, je treba na prvo mesto postaviti bogoslužno formacijo klera. Sam voditelj bogoslužij mora torej »kot prvi rasti v šoli bogoslužja in biti del pastoralnega poslanstva formacije klera in vernikov«. Voditelj je odgovoren, da »spremlja škofijo, skupnosti, duhovnike in ostale pri izvajanju bogoslužne prakse, ki jo je določil koncil«. Dekorativnost, preprostost in red so doseženi, ko vsi, ki se postopoma z leti udeležujejo obreda, ga obhajajo in živijo, razumejo, kaj morajo storiti.

Z naklonjenostjo je papež spregovoril o ustanavljanju šol za bogoslužje. Zbrane je spodbudil, naj pomagajo predstojnikom semenišč, da bodo na najboljši možni način obhajali, skrbeli za oznanjevanje, geste in znamenja, da se bodo bodoči duhovniki ob študiju liturgične teologije naučili tudi dobrega obhajanja in sloga vodenja bogoslužij. Prav tako jih je pozval, naj odgovornim za ministrante pomagajo pripraviti bogoslužje v župnijah ter ustanovijo male šole za bogoslužno formacijo, ki bodo povezovale bratstvo, katehezo, mistagogijo in bogoslužno prakso.

Pastoralna modrost

Ko oseba, ki je odgovorna za bogoslužje, spremlja škofa v župnijo, je prav, da dobro oceni slog slavij, ki se ga tam živi. »Nima smisla pripraviti lepe 'parade', ko je tam škof, potem pa se vse vrne v prejšnje stanje,« je dejal papež. »Vaša naloga ni, da pripravite obred za en dan, ampak da predlagate bogoslužje, ki ga je mogoče posnemati, s tistimi prilagoditvami, ki jih skupnost lahko sprejme in tako raste v bogoslužnem življenju. Tako postopoma raste slog slavij v škofiji. Dejansko hoditi v župnije in ne reči ničesar ob bogoslužjih, ki so nekoliko površna, zanemarjena, slabo pripravljena, pomeni ne pomagati skupnostim in jih ne spremljati. Namesto tega je dobro, da z občutljivostjo in v duhu bratstva pomagamo pastirjem, da razmišljajo o bogoslužju in ga pripravljajo skupaj z verniki. Pri tem mora voditelj bogoslužij uporabiti veliko pastoralne modrosti: če je sredi ljudstva, bo takoj razumel in vedel, kako naj spremlja svoje brate, kako naj predlaga skupnostim, kaj je primerno in izvedljivo, kateri koraki so potrebni, da bi ponovno odkrili lepoto bogoslužja in skupnega obhajanja.«

Tišina

Papež Frančišek je ob koncu govora zbrane pozval, naj poskrbijo tudi za tišino. Zlasti pred bogoslužji naj vsem zbranim pomagajo, da se osredotočijo na to, kar se bo dogajalo. »Pogosto so zakristije pred in po bogoslužjih hrupne, toda tišina odpira in pripravlja na skrivnost, omogoča vključenost, pusti odmevati Besedi, ki se jo je slišalo. Lepo je bratstvo in pozdravljati drug drugega, vendar je srečanje z Jezusom tisto, ki daje smisel našemu srečanju, našemu ponovnemu snidenju. Ponovno moramo odkriti in ceniti tišino!«