Papež Rimski kuriji: V večji nevarnosti smo, kot vsi drugi, ker nas zalezuje »vljuden hudič«…

Papež Frančišek

Govor svetega očeta Frančiška Rimski kuriji
ob božičnih voščilih
22. decembra 2022

Dragi bratje in drage sestre!
1. Gospod nam je še enkrat naklonil milost, da obhajamo skrivnost njegovega rojstva. Vsako leto smo ob nogah Deteta, ki leži v jaslih (prim. Lk 2,12), postavljeni v položaj, da na svoje življenje gledamo iz te posebne luči. To ni luč slave tega sveta, ampak »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). Ponižnost Božjega Sina, ki prihaja v naš človeški položaj, je za nas šola sprejemanja stvarnosti. Tako kot se je on odločil za uboštvo, ki ni preprosto pomanjkanje dobrin, pač pa gre za bistvo, je vsak izmed nas na isti način poklican, da se vrne k bistvenemu svojega življenja, da zavrže vse odvečno in tisto, kar lahko postane ovira na poti svetosti. O poti svetosti se ne pogaja.

2. Vendar je pomembno, da nam je jasno, kadar moramo pri pretresanju svojega življenja ali minulega časa vedno imeti za izhodišče spomin na dobro. Samo kadar se zavedamo dobrega, ki nam ga je Gospod storil, smo tudi sposobni poimenovati slabo, ki smo ga doživeli ali pretrpeli. Če bi se zavedali svoje revščine, ne da bi se zavedali tudi Božje ljubezni,  bi nas potrlo. V tem smislu moramo večji pomen dati notranji drži hvaležnosti.

Da bi nam evangelij pojasnil, v čem je hvaležnost, nam pove zgodbo o desetih gobavcih, ki jih je Jezus ozdravil; samo eden pa se vrne, da se zahvali, Samarijan (prim. Lk 17,12-19). Dejanje zahvale je temu človeku poleg telesnega ozdravljenja pridobilo tudi popolno zveličanje (prim. v. 19). Srečanje z dobrim, ki mu ga je naklonil Bog, se ni ustavilo na površju, ampak se je dotaknilo srca. Tako je: brez nenehne hvaležnosti bi na koncu sestavljali seznam svojih padcev in zatemnili tisto, kar je pomembno, se pravi milosti, ki nam jih Gospod podeljuje vsak dan.

3. V zadnjem letu se je zgodilo veliko stvari. Najprej se želimo Gospodu zahvaliti za vse dobrote, ki nam jih je naklonil. Upajmo, da je med temi dobrinami tudi naše spreobrnjenje. To ni nikoli dokončana tema. Najslabše, kar se nam lahko zgodi, je misliti, da ne potrebujemo več spreobrnjenja, tako na osebni kot na skupnostni ravni.

Spreobračati se pomeni, da se vedno bolj učimo evangeljsko sporočilo jemati resno in ga skušati uresničevati v svojem življenju. Ne gre zgolj za oddaljevanje od slabega, gre za to, da uresničujemo toliko dobrega, kolikor ga lahko. To je spreobračati se. Pred evangelijem vedno ostajamo kot otroci, ki potrebujejo učiti se. Če bi domnevali, da smo se naučili vsega, bi padli v duhovni napuh.

Letos mineva šestdeset let od začetka 2. vatikanskega koncila. Kaj je bil koncilski dogodek, če ne velika priložnost za spreobrnjenje za celotno Cerkev? Sv. Janez XXIII. je v zvezi s tem dejal: »Ne spreminja se evangelij, ampak ga mi začenjamo vedno bolje razumeti«. Spreobrnjenje, ki nam ga je dal koncil, je bil poskus, da bi bolje razumeli evangelij, ga naredili sodobnega, živega in delujočega v tem zgodovinskem trenutku.

Kot se je že večkrat zgodilo v zgodovini Cerkve, smo se tudi v našem času kot skupnost verujočih čutili poklicane k spreobrnjenju. In ta pot nikakor še ni končana. Aktualno razmišljanje o sinodalnosti Cerkve se rojeva ravno iz prepričanja, da pot razumevanja Kristusovega sporočila nima konca in nas nenehno izziva.

Nasprotje spreobrnjenja je nespremenljivost, to je skrito prepričanje, da ne potrebujemo nobenega nadaljnjega razumevanja evangelija. Napaka je, da hočemo Jezusovo sporočilo kristalizirati v eni sami vedno veljavni obliki. Vendar se oblika lahko vedno spreminja, zato da vsebina lahko vedno ostane ista. Resnična herezija ni samo v oznanjevanju drugega evangelija (prim. Gal 1,9), kakor nas opozarja Pavel, ampak tudi v tem, da ga nehamo prevajati v sedanje jezike in načine, kar je storil ravno apostol poganov. Ohranjati (conservare) Kristusovo sporočilo pomeni ohranjati ga živega, ne pa vklepati ga.

4. Resnična težava, na katero pa velikokrat pozabimo, je, da nas spreobrnjenje ne samo usposobi, da sprevidimo zlo, da bi se ponovno odločili za dobro, ampak istočasno priganja zlo, da se razvije, da postane vedno bolj zahrbtno, da se na nov način zakrinka, da ga težje spoznamo. To je pravi boj. Skušnjavec se vedno vrača in se vrača preoblečen.

Jezus v evangeliju uporabi primerjavo, ki nam pomaga razumeti to delo, ki je sestavljeno iz različnih časov in načinov: »Ko močni z orožjem varuje svoj dom, je varno njegovo premoženje. Ko pa pride močnejši od njega in ga premaga, mu vzame vse orožje, na katero se je zanašal, in razdeli svoj plen« (Lk 11,21-22). Naša prva velika težava je, da preveč zaupamo sami vase, v naše strategije, v naše programe. To je pelagijanski duh, o katerem sem večkrat govoril. Tako so nekateri neuspehi za nas milost, ker nas spomnijo, da ne smemo zaupati sami vase, ampak samo v Gospoda. Nekateri padci, tudi kot Cerkev, so velik poziv, naj Kristusa ponovno postavimo v središče. Kajti »kdor ni z menoj, je proti meni, in kdor z menoj ne zbira, raztresa« (Lk 11,23). Tako preprosto je to.

Dragi bratje in drage sestre, premalo je razkrivati zlo, tudi tistega, ki se širi med nami. Spričo njega se moramo odločiti za spreobrnjenje. Enostavno razkritje nam lahko ustvari privid, da smo rešili problem, v resnici pa je pomembno, da poskrbimo za spremembe, ki nas postavijo v položaj, da se ne pustimo več vkleniti logiki zla, ki je zelo pogosto posvetna logika. V tem smislu je ena najbolj koristnih kreposti krepost čuječnosti. Jezus potrebnost pozornosti do samega sebe in do Cerkve – potrebo po čuječnosti – opisuje z učinkovitim primerom: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: ›Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel.‹ Ko pride, jo najde pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo ter tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku« (Lk 11,24-26). Naše prvo spreobrnjenje povrne določen red: zlo, ki smo ga prepoznali in skušali iztrebiti iz svojega življenja, se dejansko odmakne od nas, saj gre za spreobrnjenje, se oddalji od nas. Vendar bi bilo naivno misliti, da bo dolgo časa ostalo oddaljeno, misliti to je zares naivno. V resnici se nam čez nekaj časa ponovno predstavi v novi preobleki. Če se je prej kazalo surovo in nasilno, se sedaj obnaša bolj elegantno in vljudno. Tedaj ga moramo še enkrat prepoznati in razkrinkati. Dovolite mi da rečem, to so »vljudni demoni«. Vstopijo prijazno, ne da bi se tega zavedal. Samo vsakodnevno izpraševanje vesti lahko zagotovi, da to opazimo. Pomembnost spraševanja vesti je v tem, da čuvamo hišo.

V 17. stol. je bil znan primer redovnic iz Port Royala. Ena od njihovih opatinj, Mati Angelika, je dobro začela: »karizmatično« je reformirala sama sebe in samostan, ko je celo svoje starše zavrnila iz klavzure. Bila je nadarjena ženska, rojena za vodenje, vendar je postala duša janzenističnega odpora in pokazala nepopustljivo zaprtost tudi pred cerkveno avtoriteto. O njej in o njenih redovnicah se je govorilo: »Čiste kot angeli, ošabne kot hudiči«. Izgnale so demona, vendar se je vrnil sedemkrat močnejši in je pod preobleko strogosti in ostrine prinesel togost in domišljavost, da so boljše od drugih. Demon, ki je bil pognan stran, se vedno vrne, preoblečen, a se vrne. Bodimo pozorni!

5. Jezus v evangeliju pove veliko prilik, ki so namenjene predvsem konformistom, pismoukom in farizejem, z namenom, da bi razkril prevaro, da so se imeli za pravične in so zaničevali druge (prim. Lk 18,9). Na primer v tako imenovanih prilikah o usmiljenju (prim. Lk 15), ne pove samo zgodbe o izgubljeni ovci in mlajšem sinu tega ubogega očeta, ki ga ta sin obravnava kot mrtvega, kar nas opomni, da je prvi način greha v tem, da odidemo, da se izgubimo, da počnemo očitno napačne stvari; vendar v teh prilikah govori tudi o izgubljeni drahmi in o starejšem sinu. Primerjava je učinkovita: izgubimo se lahko tudi doma, kot v primeru novca te žene; in lahko živimo nesrečno, tudi če formalno ostanemo znotraj prostora svoje dolžnosti, kot se je zgodilo starejšemu sinu usmiljenega očeta. Če se tisti, ki odide, precej lahko zave svoje oddaljenosti, pa tisti, ki ostane doma, težje doume, koliko živi v peklu in to zaradi prepričanja, da je zgolj žrtev, s  katerim krivično ravna vzpostavljena oblast in konec koncev tudi Bog sam. Kolikokrat se nam to zgodi, tu, doma!

Dragi bratje in drage sestre, vsem se bo zgodilo, da se bomo izgubili kot ta ovca ali da se bomo oddaljili od Boga kot mlajši sin. So grehi, ki so nas ponižali, in ravno zaradi tega nam je po Božji milosti uspelo, da smo se lahko odkrito soočili z njimi. Vendar moramo veliko pozornost v tem trenutku našega življenja nameniti dejstvu, da trenutno živimo doma, znotraj zidov ustanove, v službi Svetega sedeža, v samem srcu cerkvenega telesa; prav zaradi tega lahko zapademo v skušnjavo, da začnemo misliti, da smo na varnem, da smo boljši, da se nam ni treba več spreobračati.

V večji nevarnosti smo, kot vsi drugi, ker nas zalezuje »vljuden hudič«, ki ne prihaja s hrupom, ampak prinaša rože. Oprostite mi bratje in sestre, če včasih povem stvari, ki lahko zvenijo trde in krepke, to ni zaradi tega, ker ne bi verjel v vrednoto miline in nežnosti, ampak zato, ker je božanje dobro prihraniti za utrujene in zatirane, ter najti pogum, da »prizadeneš potolažene«, kakor je rad dejal Božji služabnik don Tonino Bello, ker je njihova tolažba včasih samo demonova prevara in ne dar Duha.

6. Na koncu bi rad zadnjo besedo prihranil temi miru. Med nazivi, ki jih prerok Izaija pripisuje Mesiju, je tudi naziv »Knez miru« (9,5). Nikoli tako kot v tem trenutku čutimo veliko željo po miru. Mislim na izmučeno Ukrajino, pa tudi na tolike spopade, ki potekajo po različnih koncih sveta. Vojna in nasilje sta vedno polom. Vera se ne sme nikoli ponujati za podžiganje spopadov. Evangelij je vedno evangelij miru in v imenu nobenega Boga ne moremo nobene vojne razglasiti za »sveto«.

Kjer vladajo smrt, razdeljenost, spopad, nedolžna bolečina, tam mi lahko prepoznamo samo križanega Jezusa. In v tem trenutku bi rad, da se naše misli obrnejo k tistim, ki najbolj trpijo. Na pomoč nam prihajajo besede Dietricha Bonhoefferja, ki je iz ječe, kjer je bil ujetnik, pisal: »Če pogledamo na zadevo s krščanskega vidika, ne more biti posebno velika težava preživeti božič v zaporniški celici. Mnogi bodo v tej hiši morda obhajali pomensko bogatejši in bolj pristen božič, kot se to dogaja tam, kjer se ohranja zgolj ime tega praznika. Jetnik bolje kot kdorkoli drug razume, da imajo beda, trpljenje, revščina, osamljenost, pomanjkanje pomoči in krivda v Božjih očeh čisto drugačen pomen kot v človeški sodbi; da Bog svoj pogled obrne prav proti tistim, od katerih ga ljudje običajno obračajo proč; da se je Kristus rodil v hlevu, ker v gostišču ni našel prostora; vse to je nekega ujetnika veselo oznanilo« (Resistenza e resa, Cinisello Balsamo - MI, Ed. Paoline, 1988, 324).

7. Dragi bratje in drage sestre, kultura miru se ne gradi samo med ljudstvi in narodi. Začenja se v srcu vsakega izmed nas. Medtem ko trpimo zaradi divjanja vojn in nasilja, moremo in moramo dati svoj prispevek k miru s tem, da skušamo iz svojega srca iztrebiti vsako korenino sovraštva in zamere do bratov  in sester, ki živijo poleg nas. V Pismu Efežanom beremo besedo, ki jo najdemo tudi sklepnicah: »Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (4,31-32). Lahko se vprašamo: koliko grenkobe je v mojem srcu? Kaj jo podžiga? Iz česa se rojeva ogorčenje, ki zelo pogosto povzroča razdalje med nami ter podžiga jezo in zamere? Zakaj obrekovanje v vseh svojih oblikah postane edini način, ki ga imamo, da govorimo o resničnosti?

Če v resnici hočemo, da preneha vojni hrup in naredi prostor miru, potem mora vsak izmed nas začeti pri sebi. Sv. Pavel nam jasno pove, da so dobrohotnost, usmiljenje in odpuščanje zdravilo, ki ga imamo za graditev miru.

Dobrohotnost pomeni vedno izbrati dober način za naše medsebojne odnose. Ne obstaja samo nasilje z orožjem, obstaja tudi verbalno nasilje, psihološko nasilje, nasilje zlorabe moči, skrito nasilje govoric, ki storijo toliko hudega in veliko stvari uničijo. Pred Kneza miru, ki prihaja na svet, odložimo orožje vseh vrst. Naj nihče izmed nas ne izkorišča svojega položaja in svoje vloge za poniževanje drugega.

Usmiljenje pomeni sprejeti, da ima drugi lahko tudi svoje meje. Tudi v tem primeru je prav sprejeti, da so ljudje in ustanove ravno zaradi tega, ker so človeške, tudi omejene. Cerkev čistih za čiste je samo ponoven pojav katarske herezije. Če ne bi bilo tako, bi nam evangelij in Sveto pismo na splošno ne pripovedovala o omejenostih in pomanjkljivostih mnogih, ki jih danes priznavamo za svetnike.

Končno odpuščanje pomeni vedno dati še drugo možnost, se pravi razumeti, da svetniki postanemo s poskusi in napakami. Bog tako ravna z vsakim izmed nas, vedno nam odpušča, vedno znova nas postavi na noge in nam da še eno možnost. Tudi med nami mora biti tako. Bratje in sestre, Bog se nikoli ne utrudi odpuščati, mi smo, ki se utrudimo prositi odpuščanje.

Vsaka vojna potrebuje odpuščanje, da bi se končala, sicer pravica postane maščevanje, ljubezen pa je priznana samo kot oblika šibkosti.

Bog je postal otrok in ko je ta otrok zrasel, se je dal pribiti na križ. Ni slabotnejšega od križanega človeka, in vendar se je v tej slabotnosti pokazala Božja vsemogočnost. V odpuščanju vedno deluje Božja vsemogočnost. Hvaležnost, spreobrnjenje in mir naj bodo torej darovi tega božiča.

Vsem želim blagoslovljen božič! In še enkrat vas prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala!