Papežev spontani nagovor udeležencem avdience ob plenarnemu zasedanju Dikasterija za komunikacijo

Spontani govor svetega očeta
zaposlenim in udeležencem plenarnega zasedanja
Dikasterija za komunikacijo 12. novembra 2022.

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Dr. Ruffiniju se zahvaljujem za prijazne besede in pozdravljam vse, ki sodelujete na plenarnem zasedanju Dikasterija za komunikacijo, katerega tema je »Sinoda in komunikacija: pot, ki jo je treba razvijati«. In to je sporočilo, osem strani … Če bom začel brati, ko bom prišel do četrte, boste pozabili, kaj sem povedal na prvi! Mislim, da je bolje, da to sporočilo odnesete s sabo, dr. Ruffini bo poskrbel, da bo vsakemu dal en izvod. Tako vam bom lahko povedal kaj bolj spontanega in tudi »izven cenzure«, kar je bolj zabavno!

Ko govorimo o komunikaciji, govorimo o »odhodu in povratku«, enosmerne komunikacije ni: gre in se vrača, gre in se vrača. In v tem tudi rastemo. Samo papagaji komunicirajo tako, da gredo brez povratka, ker vedno govorijo isto, in ni pomembno, kakšen je odmev, to, kar pove druga stran. Pravi komunikator mora biti pozoren na povratek, na to, kar prihaja, na odziv, ki ga izzove to, kar povem jaz. Kajti komunikacija je človeška povezava. Ni pomembno, kaj rečem, ne, ampak to, kar povem na to, kar mi pravi drugi, na to, kar slišim. Zato je filozofija »zvočnika« neuporabna. Prej je to filozofija, recimo, »po telefonu«: poslušamo, odgovorimo.

Dialog: ne more biti komunikacije brez dialoga in brez gibanja, ne da bi se gibali; to je vedno tveganje. Kajti mi imamo ta zakon inercije, inercije, ki te potiska, da vedno sediš na isti stvari, govoriš stvari in potem molčiš. Ne. Poslušati moraš, kako je sprejeta ta stvar, kakšen odziv izzove. In zato so nekateri med vami, kar se me zelo dotaknejo, na primer Mondovo navdušenje (direktor L'Osservatore Romano). Monda ni novinar, je poet, ustvarjalec, ker komunicira v poeziji, ustvarjalno posluša, kar ljudje govorijo … In potem L'Osservatore – da, L'Osservatore je bil problem, to vsi vemo – in namesto da bi zaprli L'Osservatore, naredite drugega, »uličnega«, in se gre naprej! To pomeni komunicirati, vedno iskati meje, druge, druge … Gre za komunikacijski nemir. To vključuje tudi določen nered. Komunikatorju ne uspe, da bi imel vse urejeno, vedno je kak nered, ker smo ljudje takšni. In med vami vidim takšne stvari.

Na primer – to je nekaj drugega, vendar jo želimo povedati – naredil sem dva posnetka s Fabiem Marchesejem Ragono, in sem v teh komunikacijah videl sposobnost ustvarjanja stvari, ki jim prisluhne veliko ljudi, ker je v tem bilo to iskanje iti proti drugemu.

Ali bolje, ko berem med vami, na primer, Gisottijev članek. Če bereš Gisottija, on ne samo razmišlja, ne, on razmišlja in ustvarja notranje napetosti. Če omenim samo nekatere komunikatorje … To se pravi komunicirati, saj gre za tveganje, za ustvarjanje, za preseganje. Komunikator, ki hoče imeti vse v redu, je zgrešil poklic, bodi arhivar, kar boš delal bolje! Komunikator mora vedno tvegati, vedno biti na poti, vedno vpleten v življenje.

To je komuniciranje. Zahvaljujem se prefektu (Dr. Paolu Ruffiniju) – revež, ima prekletstvo, da je prvi laiški prefekt v kuriji! Zahvaljujem se mu, ker vse to sprejema in tako omogoča rasti. »Ali moram še bolj rasti?« Vi to veste bolje od mene, vendar pustite rasti, zahvaljujem se vam za to. To vidim v vašem Dikasteriju. Gre za komunikacijo v ustvarjalnem gibanju.

Potem je komunikacija vrednot. Ne moremo se spustiti v neko komunikacijo brez vrednot. Komunicirati moramo z našimi vrednotami. To ne pomeni, da moramo vsak dan moliti devetdnevnico k nekemu svetniku. Krščanske vrednote, vrednote, ki so v ozadju, vrednote, ki učijo iti naprej. Komunikator je oseba, ki se zastavi za človeške vrednote. Vidim, na primer, Jamesa Martina. »Ah, da, to dela ...« Da, ampak ta je napisal knjigo z naslovom Nauči nas moliti. Preberite jo, ker te to uči moliti. Človek, ki ima vrednote, komunikator, ki tudi ve, kako naj druge uči poti komunikacije z Bogom. To je biti komunikator. Iti, hoditi, tvegati, z vrednotami, prepričan, da daješ svoje življenje s svojimi vrednotami, s krščanskimi vrednotami in človeškimi vrednotami. Nezaupljiv sem do aseptičnih komunikatorjev, do tistih, ki so čista tehnika, čista. Ja, vendar tehnika sama ni uporabna, tehnika ti pomaga, če je za njo srce, um, če je neki moški, neka ženska, ki daje iz svojega. Bodite pozorni, da ne boste drseli samo na tehniki, saj te to pripelje do aseptične komunikacije, brez vrednot, in ta potem lahko pade v roke komercialistom ali trenutnim ideologijam.

In še tretja stvar, ki jo najdem v vašem Dikasteriju, gospod prefekt, in se vam zanjo zahvaljujem, je človečnost. Dali ste človeško ozračje in to je treba ohraniti. Človeška komunikacija, s človeško toplino in ne samo tehnično. Tehnika je potrebna za razvoj, vendar le, če za tem stoji človečnost. Kadar greš ti (se obrne k s. Veronici Donatello) k gluhonemim in delaš takole, takole (jezik znakov), poznaš vso tehniko. Vendar pa stoji za to komunikacijo tvoje človeško srce ženske, redovnice, sestre. To je zelo pomembno, komunicirati s srcem in s človečnostjo, z vrednotami, in iti naprej.

Te stvari sem vam želel povedati, stvari, ki se me pri vas najbolj dotaknejo. Upajmo, da Monda ne bo naredil še tretjega Osservatore Romana, hvala! Zadovoljen sem, nadaljujte, tvegajte, tvegajte, ne bojte se! Tvegajte, da v komunikaciji srečate drugega.

In sedaj prosimo Gospoda, naj nas vse blagoslovi, kajti vsi potrebujemo Božji blagoslov, vsi.