Papež pisal Ukrajinskemu ljudstvu devet mesecev po izbruhu vojne

Papež Frančišek

PISMO SVETEGA OČETA
UKRAJINSKEMU LJUDSTVU
devet mesecev po izbruhu vojne
24. novembra 2022

Dragi ukrajinski bratje in sestre!
Na vaši zemlji devet mesecev besni nesmiselna norost vojne. Na vašem nebu neprestano bobni grozeč trušč eksplozij in vznemirljiv zvok siren. Vaša mesta zasipajo z bombami, medtem ko dež raket povzroča smrt, uničenje in bolečino, lakoto, žejo in mraz. Na vaših cestah so mnogi morali zbežati ter zapustiti domove in ljubljene. Ob vaših velikih rekah vsak dan tečejo reke krvi in solza.

Svoje solze bi rad združil z vašimi solzami in vam povedal, da ni dneva, v katerem vam ne bi bil blizu in vas ne bi nosil v svojem srcu in svoji molitvi. Vaša bolečina je moja bolečina. Na Jezusovem križu danes gledam vas, vas, ki trpite pobesnelo nasilje te agresije. Da, križ, ki je trpinčil Gospoda, ponovno živi v mučenjih, ki jih odkrivajo na truplih, v množičnih grobovih, odkritih v različnih mestih, v teh in tolikih drugih krvavih podobah, ki so vstopile v naše duše in budijo krik: zakaj? Kako lahko ljudje tako ravnajo z drugimi ljudmi?

V spomin se mi vračajo številne tragične zgodbe, s katerimi sem seznanjen. Najprej tiste o najmlajših: koliko otrok je bilo pobitih, ranjenih ali so postali sirote, odtrgani od svojih mater! Z vami jočem za vsakega malega, ki je zaradi te vojne izgubil življenje, kot Kira v Odesi, kot Liza v Vinici, in kot na stotine drugih otrok: v vsakem izmed njih je poraženo celotno človeštvo. Oni so sedaj v Božjem naročju, gledajo vaše muke in molijo, da bi jih bilo konec. A kako naj nam ne bo tesno zanje in za vse tiste, majhne in velike, ki so bili preseljeni? Bolečina ukrajinskih mater je neizmerna.

Mislim na vas, mladi, ki ste za pogumno obrambo domovine morali prijeti za orožje namesto za sanje, ki ste jih gojili za prihodnost; mislim na vas, žene, ki ste izgubile svoje može, si grizete ustnice in se še naprej v tišini, dostojanstveno in odločno, žrtvujete za svoje otroke; na vas, odrasli, ki skušate na vsak način zaščititi svoje najdražje; na vas, ostareli, ki ste bili namesto mirnega sončnega zahoda pahnjeni v temno noč vojne; na vas, ženske, ki ste pretrpele nasilje in v srcih nosite težka bremena; na vse vas, ranjene na duši in na telesu. Mislim na vas in sem vam blizu z naklonjenostjo in z občudovanjem, kako se spoprijemate s tako hudimi preizkušnjami.

In mislim na vas, prostovoljci, ki vsak dan potrošite za ljudi; na vas, pastirji svetega Božjega ljudstva, ki ste pogosto ob velikem tveganju za vašo varnost ostali ob ljudeh, prinašali Božjo tolažbo in solidarnost bratov, z ustvarjalnostjo spreminjali skupne prostore in samostane v bivališča, kjer lahko nudite gostoljubje, pomoč in hrano tistim, ki so v težkih razmerah. Mislim še na begunce in na notranje razseljene ljudi, ki so daleč od svojih domov, od katerih so številni uničeni; in na oblasti, za katere molim: njim je naložena dolžnost voditi državo v tragičnih časih ter sprejemati daljnovidne odločitve za mir in za razvoj gospodarstva med uničenjem toliko življenjsko pomembne infrastrukture tako v mestih kot na deželi.

Dragi bratje in sestre, v vsem tem morju zla in bolečine – devetdeset let po strahotnem genocidu Holodomora – sem začuden nad vašo pravično gorečnostjo. Tudi v strašni tragediji, ki jo prestaja, ukrajinsko ljudstvo ni nikoli izgubilo poguma ali se prepustilo pomilovanju. Svet je spoznal smelo in močno ljudstvo, ljudstvo, ki trpi in moli, joče in se bori, se upira in upa: plemenito in mučeniško ljudstvo. Še naprej vam bom ostajal blizu, s srcem in molitvijo, s humanitarno skrbjo, da boste čutili, da ste spremljani, da se ne bi navadili na vojno, da ne bi ostali sami danes in predvsem jutri, ko bo morda nastopila še skušnjava, da bi pozabili na vaše trpljenje.

V teh mesecih, v katerih bo zaradi ostrine podnebja to, kar doživljate, še bolj tragično, bi rad, da bi vas po obrazu božale ljubezen Cerkve, moč molitve in dobro, ki vam ga želi toliko bratov in sester na vseh zemljepisnih širinah. V nekaj tednih bo božič in še bolj bo čutiti hudo trpljenje. Vendar bi se rad z vami vrnil v Betlehem, k preizkušnji, se katero se je morala spoprijeti Sveta Družina v tisti noči, ki se je zdela samo mrzla in temna. Pa je prišla luč: ne od ljudi, ampak od Boga; ne z zemlje, ampak z nebes.

Njegova in naša Mati, Marija, bedi nad nami. Njenemu brezmadežnemu Srcu sem skupaj s škofi vsega sveta posvetil Cerkev in človeštvo, zlasti vašo državo in Rusijo. Njenemu materinskemu srcu predstavljam vaše trpljenje in vaše solze. Ne naveličajmo se za željno pričakovan mir prositi Njo, ki je, kot je zapisal veliki sin vaše dežele, »prinesla Boga v naš svet,« prepričani, da »Bogu ni nič nemogoče« (Lk 1,37). On naj izpolni upravičena pričakovanja vaših src, ozdravi vaše rane in vam podari svojo tolažbo. Z vami sem, molim za vas in vas prosim, da molite zame. Naj vas Gospod blagoslovi in Marija varuje.

Rim, Sv. Janez v Lateranu, 24. novembra 2022.
FRANČIŠEK