Papež Frančišek dijakom: Pokažite svojo lepoto, ki nam jo je razodel Jezus
Papež Frančišek
SPOROČILO SVETEGA OČETA
udeležencem »Svetovnega uršulinskega vzgojnega dogovora«
30. septembra 2022
Dragi mladi dijaki!
Z veseljem vas nagovarjam: pozdravljam vas in vam želim prijetno srečanje. Rad bi vas spodbudil, da z navdušenjem nadaljujete svoje projekte. Vedno rad govorim z mladimi dijaki, saj med najlepšimi in najpomembnejšimi obdobji svojega življenja gotovo ohranjam svoje šolske izkušnje tako kot dijak kot tudi kot učitelj. Vendar to niso nostalgični spomini! Dejansko se lahko vse svoje življenje še naprej učimo in delimo z drugimi tisto, kar smo usvojili.
Izvedel sem za pobude, ki ste jih uresničili, in tiste, ki jih pripravljate glede varovanja okolja, trajnosti, človeškega bratstva in pozornosti do najbolj revnih in ranljivih. To vam je v veliko čast. Hočem reči, da niste »zaspani ljudje«, ampak budni fantje in dekleta. Vem tudi, da dejavno sodelujete pri Svetovnem vzgojnem dogovoru, ki sem ga začel pred tremi leti kot zavezo, ki je odprta za vse in je namenjena, da vzgajamo in se vzgajamo za svetovno bratstvo.
Nikakor vas tu nočem poučevati, ampak vam samo povedati dve stvari, ki ju imam za zelo pomembni: ena se nanaša na bivanje in druga na delovanje. In to bom storil tako, da bom izhajal iz vam znanega lika, iz lika čudovitega dekleta z imenom Uršula. Po besedah življenjepiscev je bila mladenka izjemne lepote, ki so jo občudovali princi in vitezi, in ki je navdihnila veliko mladih, med njimi Angelo Merici, ki je v njenem imenu ustvarila svoje vzgojno delo in vzgojno delo svojih tovarišic, ki se imenujejo ravno »uršulinke«.
Najprej vam hočem, dragi mladi, povedati tole: pokažite svojo lepoto! Ne lepoto po svetovni modi, ampak tisto pravo lepoto. V svet, ki ga duši toliko grdobije, lahko nosite tisto lepoto, ki nam pripada od vedno, od prvega trenutka stvarjenja, ko je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in videl, da je bil zelo lep. To lepoto je treba širiti in braniti. Kajti če je res, kot je rekel knez Miškin v Idiotu Dostojevskega, da bo lepota rešila svet, moramo v resnici bedeti, da svet reši lepoto. V ta namen vas vabim, da z vsemi mladimi sklenete »svetovno zavezo lepote«, saj brez lepote ni vzgoje. »Ne moremo vzgajati, ne da bi pritegnili lepoto, ne da bi srce pritegnili k lepoti. Če nekoliko napnem razpravo, bi si drznil reči, da vzgoja ni učinkovita, če ne zna ustvarjati pesnikov. Pot lepote je izziv, s katerim se je treba spoprijeti« (Nagovor udeležencem srečanja na temo »Education: the global compact«, 7. februarja 2020).
Lepota, o kateri govorimo, ni zazrta sama vase, kot Narcis, ki se je zaljubil v svojo podobo in se utopil v jezeru, kjer je odseval. To tudi ni lepota, ki se spogleduje z zlom, kakor Dorian Gray, ki se je, ko je bilo čara konec, znašel z iznakaženim obrazom. Govorimo o tisti lepoti, ki nikoli ne ovene, ker je odsev Božje lepote: naš Bog je namreč neločljivo dober, resničen in lep. In lepota je ena od privilegiranih poti, da pridemo k njemu (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija, 167).
Druga stvar, ki vam jo hočem povedati, zadeva delati. Lepota, ki nam jo je razodel Jezus, je sijaj, ki se prenaša, ki deluje; lepota, ki se utelesi, da bi se lahko delila; lepota, ki se ne boji umazati se, iznakaziti se, samo da bi bila zvesta ljubezni, iz katere je ustvarjena. Potemtakem tudi vi ne morete ostati kot »speča Sneguljčica v gozdu«: poklicani ste k delovanju, da nekaj storite. Prava lepota je vedno rodovitna, priganja nas, da gremo iz sebe in se spravimo v gibanje. Tudi zrenje Boga se ne more ustaviti pri uživanju njegovega videnja, kot so mislili trije apostoli na gori Tabor v trenutku Jezusove spremenitve: »Dobro je, da smo tukaj! Postavimo tri šotore …« (prim. Mt 17,4). Ne, spustiti se moramo z gore in zavihati rokave.
Zato vam želim zdravega nemira v željah in sklepih, tistega nemira, ki vas vedno žene v hojo, da se nikoli ne počutite, kot da ste že »prišli«. Ne osamite se od sveta, da bi se zaprli v svojo sobo – kot Petri Pani, ki nočejo odrasti, ali kot mladi hikikomori (prostovoljno osamljeni mladi), ki jih je strah soočenja s svetom – ampak bodite vedno odprti in pogumni kot sv. Uršula, »mala medvedka«, ki je imela pogum, da se je odpravila na dolgo potovanje s svojimi tovarišicami ter se neustrašno soočila za napadi vse do mučeništva. Tudi vi bodite »majni medvedi«, ki ne bežijo pred svojimi odgovornostmi. Če mladi ne bodo spremenili sveta, kdo ga bo?
Rekli mi boste: ja, ampak kako? Tako, da boste branili brazgotinasto lepoto tolikih zavržencev sveta; da se boste odprli za sprejemanje drugih, zlasti najbolj ranljivih in odrinjenih; da boste drugega, drugačnega od sebe, gledali ne kot grožnjo, ampak kot bogastvo. In da boste branili tudi ranjeno lepoto stvarstva, ko boste varovali vire našega skupnega doma in sprejeli zmernejše in do okolja spoštljivejše načine življenja. Zato vas vabim, da skupaj s svojimi sošolci preberete sporočilo, ki sem ga naslovil na mlade, zbrane v Pragi na »EU Youth Conference« julija letos. Prepričan sem, da boste tudi vi našli dodatne spodbude za vaše prizadevanje.
Dragi fantje in dekleta, rad bi se dogovoril z vami za Svetovno srečanje mladih prihodnje leto v Lizboni, ki se napoveduje kot veliko znamenje upanja in lepote za vse mlade po svetu.
Naj po priprošnji lepe in nemirne Uršule Bog blagoslovi vse vas, vaše vzgojitelje in vaše načrte. In naj blagoslovi vse dijake sveta, da ne bodo nikoli nehali sanjati boljšega sveta, ter vsak skušali vsak dan pogumno in potrpežljivo zgraditi košček tega sveta.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 21. septembra, na praznik sv. apostola Mateja
