Išči

Sveti oče: Prihajam, da bi okrepil krik mnogih, ki prosijo za mir

Sveti oče se je ob 19.30 po lokalnem času v Kazaški koncertni dvorani, ki se nahaja v neposredni bližini predsedniške palače, srečal s predstavniki oblasti, civilne družbe in diplomatskega zbora. V nagovoru je opredelil Kazahstan kot »deželo srečanja« ter poudaril, da prihaja kot romar miru, ki ga svet nujno potrebuje. Ob tradicionalnem glasbilu dombra je razmišljal o preteklosti in sedanjosti te azijske države, ki gosti 7. kongres voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Gospod predsednik republike,
spoštovani člani vlade in diplomatskega zbora,
cenjeni predstavniki verskih in civilnih oblasti,
odlični predstavniki civilne družbe in sveta kulture,
gospe in gospodje!

Prisrčno vas pozdravljam, hvaležen gospodu predsedniku za besede, ki mi jih je namenil. 

Počaščen sem, da sem z vami tukaj, v tej tako prostrani kot starodavni deželi, kamor prihajam kot romar miru, ki išče dialog in edinost. Naš svet ga nujno potrebuje, ponovno mora najti harmonijo. Harmonijo, ki jo v tej deželi lahko dobro ponazarja tradicionalno in značilno glasbilo, o katerem sem slišal: dombra. Je kulturni znak in eden najpomembnejših simbolov Kazahstana, tako da ji je bil pred kratkim posvečen poseben dan. Prav dombro bi rad vzel kot element, da bi izrazil to, kar želim podeliti z vami.

Ko sem se pripravljal na to potovanje, sem izvedel, da so nekatere različice dombre igrali že v srednjem veku in da je skozi stoletja spremljala glasbene pripovedi sag in pesniških del ter povezovala preteklost s sedanjostjo. Kot simbol kontinuitete v raznolikosti daje torej ritem spominu dežele in nas opozarja, kako pomembno je, da zaradi hitrih gospodarskih in družbenih sprememb ne zanemarjamo vezi z življenjem tistih, ki so živeli pred nami, tudi preko tistih izročil, ki omogočajo, da cenimo preteklost in ovrednotimo, kar smo podedovali. V mislih imam na primer lep običaj, ki je tukaj zelo razširjen: ob petkih zjutraj speči sedem hlebov kruha v čast prednikom.

V spomin Kazahstana, ki ga je papež Janez Pavel II. tukaj kot romar opredelil kot »deželo mučencev in vernikov, deželo deportirancev in junakov, deželo mislecev in umetnikov« (Govor med sprejemno slovesnostjo, 22. 9. 2001), je vtisnjena slavna zgodovina kulture, človečnosti in trpljenja. Kako se ne bi spominjali zlasti zaporniških taborišč in množičnih deportacij, v katerih je bilo v mestih in brezmejnih stepah teh področij zatiranih toliko prebivalcev? Vendar pa Kazahstanci niso dovolili, da bi jih to nasilje zaprlo v ječo: iz spomina na zapor je vzcvetela skrb za vključevanje. V tej deželi, skozi katero so vse od davnih časov potekala velika preseljevanja ljudstev, naj bo spomin na trpljenje in preizkušnje nepogrešljiva izkušnja za pot v prihodnost, pri čemer je potrebno na prvo mesto postaviti dostojanstvo človeka, vsakega človeka, ter vsake etnične, družbene in verske skupine.

Vrnimo se k dombri: igra se jo z brenkanjem na dve struni. 

Za Kazahstan je prav tako značilno, da zmore ustvarjati harmonijo med »dvema vzporednima strunama«: med nizkimi temperaturami pozimi kot visokimi poleti; med tradicijo in napredkom, ki ju dobro simbolizira srečanje zgodovinskih mest s sodobnimi, kot je ta prestolnica. Predvsem pa v državi odmevajo note dveh duš, azijske in evropske, zaradi česar država predstavlja trajno »poslanstvo povezave med dvema celinama« (Govor mladim, 23.9.2001); »most med Evropo in Azijo«, »posrednik med vzhodom in zahodom« (Govor med poslovilno slovesnostjo, 25.9.2001). Strune dombre običajno zvenijo skupaj z drugimi godali, značilnimi za te kraje: harmonija zori in raste kot celota, v zboru, ki ustvarja harmonično družbeno življenje. »Vir uspeha je enotnost,« pravi lep tukajšnji pregovor. Če to velja povsod, pa še posebej velja tukaj: približno sto petdeset etničnih skupin in več kot osemdeset jezikov, prisotnih v državi, s svojo raznoliko zgodovino, kulturnimi in verskimi izročili sestavlja izjemno simfonijo, zaradi katere je Kazahstan edinstven multietnični, multikulturni in večverski laboratorij, ki razkriva njegovo posebno poklicanost: to je biti Dežela srečanja.

Tukaj sem, da poudarim pomen in nujnost tega vidika, h kateremu so posebej verstva poklicana dati svoj prispevek; zato bom imel čast sodelovati na 7. kongresu voditeljev svetovnih in tradicionalnih verstev. Kazahstanska ustava, ki opredeljuje državo kot sekularno, določa svobodo veroizpovedi in prepričanja ter svobodo do odklanjanja verske pripadnosti, prepoveduje pa tudi spreobračanje in prisilno soudeležbo. Zdrav sekularizem, ki priznava dragoceno in nenadomestljivo vlogo vere ter se zoperstavlja ekstremizmu, ki jo razkraja, je nujen pogoj za pravično obravnavo vseh državljanov in za krepitev občutka pripadnosti državi vseh njenih etničnih, jezikovnih, kulturnih in verskih predstavnikov. Verstva, ki imajo nenadomestljivo vlogo iskanja in pričevanja Absolutnega, potrebujejo svobodo izražanja. Zato je verska svoboda najboljši temelj za civilno sožitje.

To je potreba, zapisana v imenu tega ljudstva, v besedi »kazahstanski«, ki spominja prav na svobodno in neodvisno hojo. 

Zaščita svobode, ki je želja, zapisana v srcu vsakega človeka, in edini pogoj, da je srečanje med ljudmi in skupinami resnično in ne umetno, se v civilni družbi uresničuje predvsem s priznavanjem pravic, ki jih spremljajo dolžnosti. S tega vidika bi se rad zahvalil za potrditev vrednosti človeškega življenja z odpravo smrtne kazni v imenu pravice vsakega človeške bitja do upanja. Poleg tega je treba zagotoviti svobodo mišljenja, vesti in izražanja ter dati prostor edinstveni in enakovredni vlogi, ki jo ima vsak človek za celoto.

Tudi pri tem je lahko dombra spodbuda. To je predvsem ljudski instrument in kot takšen sporoča lepoto ohranjanja značaja in živahnosti ljudstva. To je zaupano predvsem civilnim oblastem, ki so v prvi vrsti odgovorne za spodbujanje skupnega dobrega, na poseben način pa se udejanja s podporo demokraciji, ki je najprimernejša oblika za to, da se oblast pokaže kot služenje v korist vsega ljudstva in ne le peščice. Vem, da se je zlasti v zadnjih mesecih začel proces demokratizacije, namen katerega je okrepiti pristojnosti parlamenta in lokalnih oblasti ter na splošno zagotoviti večjo porazdelitev moči. To je zaslužna in zahtevna pot, ki zagotovo ni kratka in ki zahteva nadaljevanje poti proti cilju, ne da bi se ozirali nazaj. Zaupanje v tiste, ki vladajo, se namreč poveča, če obljube niso instrumentalizirane, ampak se dejansko izvajajo.

Povsod je potrebno, da demokracija in modernizacija ne obstajata le v besedah, temveč se spreminjata v konkretno služenje ljudem: 

dobra politika, ki jo tvorita poslušanje ljudi in odgovarjanje na njihove upravičene potrebe; stalno vključevanje civilne družbe ter nevladnih in humanitarnih organizacij, s posebno pozornostjo na delavce, mlade in najšibkejše skupine. Poleg tega vsaka država na svetu potrebuje ukrepe proti korupciji. Ta resnično demokratični politični slog je najučinkovitejši odgovor na možne ekstremizme, personalizme in populizme, ki ogrožajo stabilnost in blaginjo narodov. Mislim tudi na potrebo po določeni ekonomski varnosti, na katero so se v začetku leta sklicevali v regijah, kjer so kljub obilju energetskih virov prisotne različne težave. To je izziv, ki ne zadeva le Kazahstana, temveč ves svet, katerega celostni razvoj je talec razširjene nepravičnosti, zaradi katere so viri neenakomerno porazdeljeni. Naloga države, pa tudi zasebnega sektorja, je, da vse dele prebivalstva obravnava pravično ter z enakimi pravicami in dolžnostmi ter da spodbuja ekonomski razvoj ne na podlagi zaslužka peščice, temveč na podlagi dostojanstva vsakega delavca.

Še zadnjič se vrnimo k dombri – rekli bodo, da je ta papež glasbenik. Le-ta združuje Kazahstan s številnimi državami v okolici in prispeva k širjenju njegove kulture po svetu. Upam, da bo podobno tudi ime te velike države še naprej sinonim za harmonijo in mir. Kazahstan je križišče pomembnih geopolitičnih poti, zato ima temeljno vlogo pri blaženju sporov. Sem je Janez Pavel II. prišel posejat upanje takoj po tragičnih napadih leta 2001. Jaz prihajam k vam sredi nore in tragične vojne, ki izhaja iz invazije na Ukrajino, medtem ko še drugi spopadi in grožnje konfliktov naše čase izpostavljajo nevarnosti. Prihajam, da bi okrepil krik mnogih, ki prosijo za mir, ki je pot bistvenega razvoja za naš globaliziran svet.

Vedno bolj nujna je torej potreba po razširitvi diplomatske zavezanosti dialogu in srečanju, saj je danes problem nekoga problem vseh; in tisti, ki imajo v svetu več moči, imajjo večje odgovornosti do drugih, zlasti do držav, ki jih logika konfliktov najbolj prizadene. To je tisto, kar bi bilo potrebno upoštevati, ne le lastnih interesov. Čas je, da se izognemo poudarjanju rivalstva in krepitvi nasprotujočih si blokov. Potrebujemo voditelje, ki bodo na mednarodni ravni ljudstvom omogočili, da se razumejo in pogovarjajo med seboj, ter vzbudili nov »helsinški duh«, voljo za krepitev multilateralizma, da bi zgradili stabilnejši in mirnejši svet z mislijo na nove generacije. Za to pa so potrebni razumevanje, potrpežljivost in dialog z vsemi. Ponavljam, z vsemi.

Prav ob misli na globalno prizadevanje za mir globoko cenim odpoved jedrskemu orožju, ki jo je ta država odločno sprejela; prav tako tudi razvoj energetskih in okoljskih politik, usmerjenih v dekarbonizacijo in naložbe v čiste vire, kar je bilo poudarjeno na mednarodni razstavi pred petimi leti. Skupaj s pozornostjo do medverskega dialoga in strpnosti so to konkretna semena upanja, posejana v skupno zemljo človeštva; na nas je, da jih gojimo za prihodnje generacije; za mlade, katerih želje je potrebno upoštevati pri sprejemanju današnjih in jutrišnjih odločitev. Sveti sedež vam je na tej poti blizu: takoj po osamosvojitvi države, pred tridesetimi leti, so bili vzpostavljeni diplomatski odnosi in vesel sem, da lahko v bližini te obletnice obiščem vašo deželo. Zagotavljam vam, da katoličani, ki so v Srednji Aziji prisotni že od nekdaj, želijo še naprej pričevati o duhu odprtosti in spoštljivem dialogu, ki odlikuje to deželo.

Gospod predsednik, dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za dobrodošlico, ki ste mi jo izkazali in ki razkriva vaš dobro znani čut za gostoljubje, ter za priložnost, da te dni bratskega dialoga preživim skupaj z voditelji številnih verstev. Naj Najvišji blagoslovi poklicanost Kazahstana, države srečanja, k miru in edinosti. Vam, ki ste v prvi vrsti odgovorni za skupno dobro, in vsem njenim prebivalcem izražam veselje, da sem tukaj, ter željo, da bi z molitvijo in bližino spremljal vsa prizadevanja za uspešno in harmonično prihodnost te velike države. Raqmét! [Hvala!] Bog blagoslovi Kazahstan!

Torek, 13. september 2022, 17:46