Sveti oče: »Jezusovo življenje«, da bi »stopili v stik z Njim«
Papež Frančišek
Eden izmed ključnih vidikov, ki me vedno preseneti ob branju evangelija, je, kako pomembni so pogledi; gre za detajl, ob katerem se pogosto zaustavi tudi knjiga »Jezusovo življenje«. Nekateri pogledi se srečajo: pomislimo na Zaheja, ki nekoliko groteskno sedi na drevesu, ker želi videti Jezusa, ne da bi bil opažen, namesto tega pa ga Gospod pogleda in mu reče, da bo prišel v njegovo hišo. Pomislimo na slepega iz Jerihe: ni mogel videti, vendar je iskal Božji pogled, želel je, da bi ga Jezus pogledal; in dokler se tisto obličje ni ustavilo pri pogledu nanj, ni nehal vpiti, prositi, rotiti.
V vsakem evangeljskem odlomku obstajajo pogledi, to je način, kako se ljudje srečujejo z Jezusom. Obstajajo tudi pogledi učiteljev postave, tistih, ki so ga preizkušali, ter tudi začudeni pogledi tistih, ki ga niso razumeli. Pogled je pomemben, pogledi so pomembni. Ni dovolj samo brati, ni dovolj samo poslušati, lepo je vstopiti v evangeljske prizore v prvi osebi, v mislih in srcu sestaviti Jezusov pogled. Predstavljati si, na primer, kako se njegove oči sredi mnogih drugih ljudi zaustavijo na revni vdovi, ki v templju daruje skromno miloščino: Jezusov pogled je pozorno motril učitelje postave, ki so se sprehajali v templju, da bi jih drugi videli in bi pokazali, da so popolni, vendar pa ga pritegne ta vdova, ki daruje dva kovanca, dva novčiča; več kot vsi drugi, ker je bilo to vse, kar je imela. Ta pogled je kanonizacija velikodušnosti.
Pomislimo še na Jaíra, ki gre prosit pomoči za svojo hčer, ki je bila zelo bolna; ko je pred Učiteljem, mu povedo, da je medtem že umrla. Pogleda Jezusa in Jezus pogleda njega ter ga pomiri. Jezus ima edinstveno sposobnost gledanja v oči. In ko Jaír reče Jezusu, da ni več smiselno, da bi prišel v njegovo hišo, gre Jezus naprej in oživi njegovo hčer. Vendar pa se je vse začelo s pogledom. Tudi vdova iz Naina je gotovo pogledala Gospoda, ko se je približal s svojimi učenci. Kaj bi ga lahko ta žena, ki je trpela zaradi bolečine, prosila s svojimi očmi? Zagotovo ne za sinovo življenje, saj je bila gotova, da je mrtev in da ga nič in nihče ne more oživiti. In vendar je s svojim pogledom nekaj prosila. Jezus je ob pogledu nanjo in na njeno bolečino globoko pretresen. Približa se pogrebnemu sprevodu in obudi mrtvega sina ter ga vrne materi.
Spet drugič se znajdemo pred pogledi, ki v prvem trenutku niso sposobni videti Gospoda: pomislimo na emavška učenca. Njune oči so bile kakor zastrte. Pomislimo na Magdaleno, ki gre h grobu in misli, da je vstali Gospod vrtnar. In potem se Gospod razodene: enako se zgodi nam, kadar vzamemo v roke evangelij, nekaj preberemo in se Gospod v določenem trenutku razodene našemu pogledu; tedaj izkusimo edinstveno duhovno izkušnjo začudenja, zaradi katere srečamo Jezusa.
[...] Pristopimo torej k dogodkom iz Jezusovega življenja z očmi, polnimi kontemplacije. Res je, da se vera začne pri poslušanju, vendar pa se srečanje prične z gledanjem. Zato je pomembno poslušati in videti Jezusa v evangelijih. To, kar vidimo, se lažje poveže s spominom, ki omogoča rast krščanskega življenja: kakor uči sveti Janez, na splošno pa celotno Sveto pismo, gre za spomin na to, kar smo videli in slišali.
Ta knjiga, to »Jezusovo življenje«, ki je napisano z besedami evangelijev, nam lahko pomaga stopiti v stik z Njim, da ne bi ostal le velika osebnost, protagonist zgodovine, verski voditelj ali učitelj morale, ampak bi za vsakogar vsak dan postal Gospod. Gospod življenja. Tistim, ki bodo brali knjigo, želim, da bi videli Jezusa, ga srečali in prejeli milost – ki je dar Svetega Duha – ter dopustili, da bi jih On pritegnil.
