Pri papežu udeleženci projekta fundacije AVSI »Odprte bolnišnice« v Siriji

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pozdravljam vse, ki ste se v teh dneh zbrali, da nadaljujete z hvale vredno pobudo »Odprte bolnišnice« v Siriji. Zahvaljujem se dr. Giampaolu Silvestriju, generalnemu tajniku fundacije AVSI, za njegov uvod. In z globoko hvaležnostjo pozdravljam kardinala Zenarija, ki je že štirinajst let apostolski nuncij v Siriji.

Ko pomislimo na Sirijo, pridejo na misel besede iz knjige Žalostink: »Zakaj velik kakor morje je tvoj polom; kdo bi te mogel ozdraviti?« (2,13). To so izrazi, ki se nanašajo na trpljenje Jeruzalema in nam lahko dajo misliti tudi na trpljenje sirskega prebivalstva v teh dvanajstih letih krvavih spopadov. Glede na nedoločljivo število mrtvih in ranjenih, uničenje celih sosesk in vasi ter osnovne infrastrukture, vključno z bolnišnicami, se postavlja vprašanje: »Kdo te bo zdaj lahko ozdravil, Sirija?«. Po mnenju mednarodnih opazovalcev ostaja sirska kriza z uničenjem, naraščajočimi humanitarnimi potrebami, družbeno-ekonomskim zlomom, revščino in lakoto na zelo resnih ravneh, ena najresnejših kriz na svetu.

V dar sem prejel delo umetnika, ki je po navdihu fotografije z resničnimi obrazi upodobil sirskega očeta, ki je z zadnjimi močmi nosil svojega otroka na svojih ramenih. Je eden od približno štirinajstih milijonov notranje razseljenih oseb in beguncev ali več kot polovica pred konfliktne populacije Sirije. Gre za impresivno podobo številnih trpljenj sirskega prebivalstva.

Soočena s tem neizmernim trpljenjem je Cerkev poklicana, da je »poljska bolnišnica«, da zdravi duhovne in telesne rane. Pomislimo na to, kar beremo v evangeliju: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi.« (Mr 1,32-34; prim. Lk 4,40). Gospod je, ki ozdravlja.

Cerkev že od apostolskih časov ostaja zvesta Jezusovemu naročilu: »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, demone izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Mt 10,8). Apostolska dela nam pripovedujejo, da »so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih« (5,15) in jih ozdravila.

Ker hranim zaklad te dediščine, sem duhovnike že večkrat, zlasti na veliki četrtek, pozval, naj se dotaknejo ran, grehov in stisk ljudi (prim. Homilija za krizmeno mašo, 18. april 2019). Dotakniti se. In vse vernike sem spodbudil, naj se dotaknejo Jezusovih ran, ki so številni problemi, težave, preganjanja, bolezni ljudi, ki trpijo (prim. Regina Caeli, 28. april 2019; Evangelii gaudium, 24), in vojne.

Dragi prijatelji, vaša pobuda »Odprte bolnišnice«, ki se zavzema za podporo trem katoliškim bolnišnicam, ki v Siriji delujejo že sto let, in štirim ambulantam je nastala pod pokroviteljstvom Dikasterija za spodbujanje celostnega človeškega razvoja in je podprta z velikodušnostjo cerkvenih ustanov: papeške fundacije in nekaterih škofovskih konferenc; nekaterih državnih ustanov, kot so madžarske in italijanske; katoliških humanitarnih ustanov in številnih velikodušnih ljudi.

»Odprte bolnišnice« je vaš program. Odprto za revne bolnike, ne glede na etnično in versko pripadnost. Ta značilnost izraža Cerkev, ki želi biti dom z odprtimi vrati in prostor človeškega bratstva. V naših socialnoskrbstvenih in karitativnih ustanovah se morajo ljudje, zlasti revni, počutiti »doma« in doživeti vzdušje dostojne dobrodošlice. In potem, kot ste pravilno poudarili, se s tem obrodi dva sadova: zdraviti telesa in popraviti družbeno strukturo, spodbujati tisti mozaik zglednega sožitja med različnimi etnično-verskimi skupinami, ki je značilen za Sirijo. V zvezi s tem je pomembno, da je veliko število muslimanov, ki so jim pomagali v vaših bolnišnicah, zelo hvaležnih.

Ta vaša pobuda, skupaj z drugimi, ki so jih spodbujale Cerkve v Siriji, izvira iz ustvarjalnosti ljubezni ali, kot je rekel sveti Janez Pavel II., iz »fantazije dejavne ljubezni« (Apostolsko pismo Novo millennio ineunte, 50).

Danes ste mi podarili čudovito podobo Jezusa Usmiljenega Samarijana. Ta nesrečnež v evangeljski prispodobi, oropan in napol mrtev ob cesti, je morda še ena dramatična podoba Sirije, napadene, oropane in napol mrtve zapuščene ob robu ceste. Ni pa pozabljena in zapuščena od Kristusa, usmiljenega Samarijana in mnogih usmiljenih Samarijanov: posameznikov, združenj, ustanov. Nekaj ​​sto teh usmiljenih Samarijanov, vključno z nekaterimi prostovoljci, je izgubilo življenje, ko je pomagalo bližnjemu. Vsa naša hvaležnost gre njim.

V okrožnici Fratelli tutti sem zapisal: »Zgodba usmiljenega Samarijana se ponavlja: vedno očitneje postaja, da socialna in politična negotovost spreminja številne kraje sveta v samotna pota, kjer notranji in mednarodni prepiri, pa tudi priložnostna ropanja puščajo toliko odrinjenih na robu ceste« (št. 71). In povabil sem nas k razmišljanju: »Vsi smo odgovorni za ranjenca, ki je ljudstvo samo in vsa ljudstva sveta.« (št. 79).

Soočeni s tako številnimi in resnimi potrebami čutimo mejo naših možnosti posredovanja. Počutimo se nekoliko kot Jezusovi učenci pred veliko množico, ki jo je treba nahraniti: »Nimamo drugega kot pet hlebov in dve ribi; ampak kaj je to za toliko ljudi?« (Jn 6,5-9). Kaplja vode v puščavi, bi lahko rekli. Vendar pa je tudi kamnita sirska puščava po prvem spomladanskem deževju prekrita z zeleno odejo. Veliko majhnih kapljic, veliko travic!

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za vaše delo in vas iz srca blagoslavljam. Nadaljujte s tem, da bi zdravili bolnike, da se upanje prerodi, da puščava spet zacveti! To prosim Boga za vas in z vami. In prosim, ne pozabite moliti tudi zame. Hvala.

Po blagoslovu
To je podoba tega sirskega očeta, ki beži s svojim sinom, kar me je spomnilo na čas, ko je moral sveti Jožef bežati v Egipt. Ni šel s kočijo, ne. Bilo je tako, da je v negotovosti bežal. Original te slike mi je podaril avtor, ki je umetnik iz Piemonta. Rad bi vam jo ponudil, da bi ob pogledu na tega sirskega očeta in njegovega sina pomislili na ta vsakdanji beg v Egipt, na to ljudstvo, ki tako zelo trpi. Hvala.